13. 8. 2009 | Mladina 32 | Svet
Kaj se dogaja, ko se nič ne dogaja?
Odgovor je, da počasi, vendar neprestano poteka jemanje zemlje Palestincem na Zahodnem bregu, dušenje palestinskega gospodarstva, razkosavanje ozemlja Palestincev ...
Dr. Slavoj Žižek je filozof svetovnega slovesa
© Borut Peterlin
Izraelska policija je 2. avgusta 2009, potem ko je s kordonom zaprla del arabske četrti Šejk Džarah v vzhodnem Jeruzalemu, deložirala palestinski družini (več kot 50 ljudi), ki sta tam živeli že več kot pol stoletja, in omogočila židovskim naseljencem, da so se takoj vselili v izpraznjeni hiši. Izraelska policija se je pri tem sklicevala na razsodbo vrhovnega sodišča. Dogodek, ki je izjemoma pritegnil pozornost svetovnih medijev, je le del obsežnejšega in v glavnem prezrtega procesa.
Pet mesecev prej, 1. marca 2009, so poročali, da je izraelska vlada pripravila osnutek načrta, po katerem naj bi v židovskih naseljih na zasedenem Zahodnem bregu zgradili več kot 70.000 domovanj; če bi načrt uresničili, bi se število židovskih naseljencev na palestinskih območjih povečalo za okoli 300.000 - s tem pa ne bi le spodkopali možnosti, da bo nekoč nastala prava palestinska država, temveč bi zmotili tudi vsakdanje življenje Palestincev. Predstavnik vlade je poročila zanikal in zatrdil, da načrt nima prave teže, saj bi gradnjo novih stavb v naseljih morala odobriti premier in obrambni minister. Kakorkoli že, 15.000 načrtov so že potrdili, poleg tega pa naj bi skoraj 20.000 načrtovanih domovanj stalo v naseljih daleč od »zelene črte«, ki ločuje Izrael in Zahodni breg, torej na območjih, za katera Izrael ne more pričakovati, da bodo po morebitnem mirovnem dogovoru s Palestinci prišla pod njegovo oblast. Sklep je očiten: Izrael sicer zagovarja rešitev z nastankom dveh držav, a si hkrati mrzlično prizadeva na terenu ustvariti razmere, ki bodo takšno rešitev pravzaprav onemogočile. Sanje, ki so krive za takšno politiko, najlepše ponazarja zid, ki ločuje mesto naseljencev od palestinskega mesta na bližnjem hribu nekje na Zahodnem bregu. Izraelska stran zidu je poslikana s podobo podeželja, ki se razprostira za zidom, le da je brez palestinskega mesta: kaže samo naravo, travo, drevesa ... Ni to etnično čiščenje v svoji najočitnejši obliki, podoba zunanjega sveta, kakršen bi moral biti, prazen, deviški, čakajoč na naseljence?
Ta proces včasih poteka pod pretvezo kulturne gentrifikacije. Izraelsko vrhovno sodišče je 28. oktobra 2008 razsodilo, da sme Center Simona Wiesenthala na spornem ozemlju sredi Jeruzalema zgraditi dolgo načrtovano središče človeškega dostojanstva oziroma muzej strpnosti. (Kdo drug kot) Frank Gehry bo naredil načrt za orjaški kompleks, sestavljen iz splošnega muzeja, otroškega muzeja, gledališča, konferenčnega središča, knjižnice, galerije in predavalnic, kavarn in tako dalje. Uradni namen muzeja naj bi bil spodbujati odnose in spoštovanje med različnimi segmenti židovske skupnosti ter pripadniki drugih ver - edina ovira (odstranili so jo z razsodbo vrhovnega sodišča) je bila, da je bilo na predvideni lokaciji do leta 1948 glavno muslimansko pokopališče v Jeruzalemu (muslimanska skupnost se je na razsodbo vrhovnega sodišča pritožila, ker bi gradnja muzeja oskrunila grobove, v katerih naj bi bili pokopani posmrtni ostanki muslimanov, ubitih med križarskimi pohodi v 12. in 13. stoletju). Ta črna pika lepo ponazarja prikrito bistvo tega večverskega projekta: je kraj, ki naj bi slavil strpnost, bil odprt za vse ..., a ga bo varoval izraelski svod, ki se ne meni za žrtve nestrpnosti, zakopane v zemlji - kot bi potrebovali malce nestrpnosti, da bi dobili prostor za resnično strpnost.
In kot da to še ne bi bilo dovolj, kot da bi bilo treba stvar ponoviti, da bi razumeli sporočilo, v Jeruzalemu poteka še drugi, celo obsežnejši sorodni projekt: Izrael potihoma izvaja sto milijonov dolarjev vreden načrt, ki bo uresničen v nekaj letih in s katerim naj bi okrepili položaj Jeruzalema kot glavnega mesta. Gre za tako imenovano »sveto kotanjo« tik za obzidjem starega dela mesta, kjer najdemo del najpomembnejše verske in nacionalne dediščine. »Načrt, katerega izdelavo so zaupali zasebnim pogodbenikom, ki hkrati kupujejo tudi palestinske nepremičnine za židovsko naselje v vzhodnem Jeruzalemu, skoraj ni bil deležen javne in mednarodne pozornosti.« V okviru načrta so počistili smetišča in puščavo ter zemljišče spremenili v bujne vrtove in parke, ki so že odprti za obiskovalce. Ti se lahko sprehajajo po novih poteh in uživajo v razkošnem razgledu, usmerjajo jih novi kažipoti in prikazovalniki, ki opozarjajo na za židovsko zgodovino pomembne točke. Povsem »naključno« so morali zaradi ureditve območja podreti tudi veliko »nedovoljenih« palestinskih domov. Tako imenovana sveta kotanja je neskončno pisano območje, posejano s svetišči in še vedno skritimi zakladi treh velikih monoteističnih veroizpovedi, zato se uradna utemeljitev glasi, da bo ureditev območja v dobro vseh - Židov, muslimanov in kristjanov -, saj bodo z obnovo pritegnili več obiskovalcev na predolgo zanemarjeno območje, izjemno zanimivo za ves svet. A kot je opozorila Hagit Ofran iz organizacije Peace Now, je namen načrta ustvariti »ideološki turistični park, ki bo poudarjal židovsko nadvlado na območju«. Raphael Greenberg z univerze v Tel Avivu je še bolj neposreden: »Ponaredili so svetost Davidovega mesta, tako da je nastala neprečiščena mešanica zgodovine, nacionalizma in kvaziverskega romarstva ... Preteklost so izrabili za odvzem volilne pravice in preselitev ljudi, živečih v sedanjosti.« Gre za še en pomemben verski kraj, javni medverski prostor pod očitno nadvlado in zaščitništvom Izraela ...
Kaj to pomeni? Pravo razsežnost novice včasih dojamemo, če preberemo dva različna članka in povežemo njuno sporočilo - pomen se kot iskrica ob kratkem stiku zabliska iz povezave med njima. Na dan, ko je novica o vladnem načrtu za gradnjo 70.000 novih domovanj prišla v javnost, je Hillary Clinton izstrelitev rakete iz Gaze označila za »cinično dejanje«. Dejala je: »Popolnoma jasno je, da nobena država, niti Izrael, ne bo mirno gledala, kako njeno ozemlje in ljudi obstreljujejo z raketami.« Naj torej Palestinci mirno gledajo, kako jim vsak dan jemljejo Zahodni breg? Ko izraelski liberalci, naklonjeni miru, z nevtralnimi, uravnoteženimi izrazi opisujejo spor s Palestinci in priznavajo, da so na obeh straneh skrajneži, ki zavračajo mir, bi se morali preprosto vprašati: kaj se dogaja na Bližnjem vzhodu, ko se na neposredni politično-vojaški ravni ne dogaja nič (ko torej ni napetosti, napadov, pogajanj)? Odgovor je, da počasi, vendar nenehno poteka jemanje zemlje Palestincem na Zahodnem bregu, dušenje palestinskega gospodarstva, razkosavanje ozemlja Palestincev, gradnja novih naselij in pritiski na palestinske kmete, naj opustijo obdelovanje svojih polj (pritiski obsegajo vse od požigov pridelka in verskega oskrunjenja do ubojev posameznikov), in to ob podpori kafkovske mreže uradnih predpisov. Saree Makdisi v Palestine Inside out: An Everyday Occupation razlaga, da je izraelska zasedba pravzaprav »zasedba z birokracijo«, čeprav jo izvajajo oborožene sile: njena primarna oblika so vloge, dokazila o lastništvu, potrdila o bivanju in druga dovoljenja. Prav s tem mikroupravljanjem vsakdanjega življenja zagotavljajo počasno, vendar vztrajno izraelsko širitev: človek mora prositi za dovoljenje, da lahko zapusti družino, obdeluje svojo zemljo, izkoplje vodnjak, hodi na delo, v šolo, gre v bolnišnico ... Palestince, rojene v Jeruzalemu, drugega za drugim prikrajšujejo za pravico, da živijo tam, da zaslužijo za preživetje, dobijo stanovanje in tako dalje. Palestinci za Gazo pogosto uporabljajo vprašljivo oznako, češ da naj bi bila »največje koncentracijsko taborišče na svetu«. No, lani bi bila ta oznaka skoraj postala resnična. To je temeljna resničnost, zaradi katere so vse abstraktne »molitve za mir« obscene in hinavske. Država Izrael nedvoumno sodeluje pri počasnem, nevidnem procesu, za katerega se mediji ne zmenijo, pri nekakšnem podzemnem krtovem ritju, po katerem se bo svet nekega dne prebudil in ugotovil, da palestinskega Zahodnega brega ni več, da je to ozemlje prosto Palestincev in da mu ne preostane drugega, kakor da se s tem sprijazni. Zemljevid palestinskega Zahodnega brega že danes spominja na zemljevid razdrobljenega otočja.
Zadnje mesece leta 2008, ko so na Zahodnem bregu napadi nezakonitih naseljencev na palestinske kmete postali vsakdanji pojav, je Izrael skušal umiriti te izpade (vrhovno sodišče je ukazalo izpraznitev nekaterih naselij in podobno), a kot so opozorili številni opazovalci, ti ukrepi delujejo mlačno in so uperjeni proti politiki, ki je na globlji ravni dejanska dolgoročna politika Izraela in grobo krši mednarodne sporazume, katerih podpisnik je tudi Izrael. Odgovor nezakonitih naseljencev izraelskim oblastem je, če povemo na kratko: ne počnemo nič drugega kot vi, le bolj odkrito, s kakšno pravico nas torej obsojate? Odgovor države pa je pravzaprav: bodite potrpežljivi, ne hitite, delamo, kar zahtevate, le na zmernejši, sprejemljivejši način. Ista zgodba se očitno ponavlja že vse od leta 1949: Izrael se sicer strinja z mirovnimi pogoji, ki jih predlaga mednarodna skupnost, a računa na to, da se bodo mirovni načrti izjalovili. Divji naseljenci včasih spominjajo na Brunhildo iz zadnjega dejanja Wagnerjeve Valkire, ki Wotanu očita, da je šele po tem, ko se je uprla njegovemu jasnemu ukazu in zaščitila Siegmunda, odkrila njegovo resnično željo, ki jo je zaradi zunanjih pritiskov moral zatreti; enako nezakoniti naseljenci resnično željo države, ki se ji je morala odpovedati, spoznajo šele zaradi pritiska mednarodne skupnosti. Izrael obsoja odkrite nasilne izpade prebivalcev »nezakonitih« naselij, vendar hkrati spodbuja nastajanje novih, »zakonitih« naselij na Zahodnem bregu, duši palestinsko gospodarstvo in tako naprej. Pogled na spreminjajoči se zemljevid vzhodnega Jeruzalema, kjer počasi obkoljujejo Palestince in jim jemljejo prostor, pove vse. Obsojanje zunajdržavnega protipalestinskega nasilja zamegljuje bistvo problema državnega nasilja; obsojanje nezakonitih naselij zamegljuje protizakonitost zakonitih. V tem se skriva dvoličnost tako hvaljene nepristranske »iskrenosti« izraelskega vrhovnega sodišča: ko tu in tam sprejme razsodbo v korist razlaščenih Palestincev in deložacijo teh ljudi razglasi za nezakonito, zagotavlja legitimnost preostale večine primerov.
Da ne bo nesporazuma, upoštevanje vsega opisanega nikakor ne pomeni »razumevanja« neopravičljivih terorističnih dejanj. Nasprotno, je edino izhodišče, da lahko teroristične napade obsodimo, ne da bi bili pri tem dvolični.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.