13. 8. 2009 | Mladina 32 | Svet
Mohamed VI., deset let iluzij
Čeprav smejo ženske od leta 2004 brez moževega dovoljenja vložiti predlog za razvezo, je jasno, da je »novi« kralj zapravil priložnost za korenito demokratizacijo države
Mohamed ben (ali bin, ibn, arabsko ''sin'') Hasan ben Mohamed ben Jusuf, po naše torej Mohamed, sin Hasana in vnuk Mohameda, Jusufovega sina, ne bi bil nobena posebnost, tako se v arabskem svetu namreč imenuje na tisoče moških, če mu ne bi pripadala še pravica do kraljevskega naziva. Njegova visokost Mohamed VI. je triindvajseti monarh iz dinastije Alavitov, ki Maroku vlada od sredine 17. stoletja, in šele tretji z nazivom maroškega kralja. Sin leta 1999 umrlega legendarnega kralja Hasana II., ki je po smrti svojega očeta, kralja Mohameda V., kraljevini vladal skoraj 40 let, je namreč 30. julija, pri 45 letih, praznoval deseto obletnico vladanja. Če v naših demokracijah velja nenapisano pravilo stotih dni, v katerih vladam ni dostojno metati polen pod noge ali jih kritizirati, v Maroku čas teče drugače; intelektualci in tuji politični komentatorji so dali »novi vladavini« mladega kralja skoraj deset let časa za demokratizacijo države in prenovo njenih ustanov, nad katerimi je prej toliko let roko držal njegov tiranski oče. Mnogi so upali in verjeli, da bo monarhija z novim kraljem postala prva zares demokratična arabska država, da bo prišlo do jasne delitve oblasti, ustavnih reform, da bo kralj stopil na prste korupciji in da se bo država modernizirala na vseh področjih. Tudi prve poteze Mohameda VI., domnevno neposrednega prerokovega potomca, so to nakazovale; izpustil je politične zapornike, omogočil razjasnitev usode ljudi, ki so izginili v letih vladavine njegovega očeta, napovedal neodvisno sodstvo in sprejel nekaj všečnih zakonov. Danes, deset let pozneje, je mogoče ugotoviti, da je šefa 35-milijonske države, ki je od Francije neodvisna od leta 1956, bolj kot politična prenova zanimal razcvet gospodarstva. Dominique Brunin, glavni direktor francoske gospodarske zbornice v Maroku, pravi, da je kraljevina pod Mohamedom VI. eno samo veliko gradbišče; v večjih mestih, Rabatu, Casablanci in Tangerju se gradijo industrijska območja, gigantski turistični objekti, trgovski centri, bolnišnice, po vsej državi se gradi več kot tisoč kilometrov avtocest, tudi v bolj odmaknjenih krajih se izboljšujeta zdravstvena in telekomunikacijska infrastruktura. Tudi na družbenem prizorišču je bilo sprva, v primerjavi z leti vladanja Hasana II., videti nekaj napredka, predvsem na področju svobode tiska in enakopravnosti med spoloma; leta 2004 sprejeti zakon namreč tudi ženskam omogoča, da zahtevajo ločitev brez moževega dovoljenja, ta pa jih tudi ne sme več kar zavreči. Vseeno pa se v »hiperkraljevini«, čeprav je z ustavo konstituirana kot parlamentarna monarhija, nič ne more zgoditi brez kralja. Ne vlada, ne parlament in še najmanj sodstvo mu ne oporekajo, zato se tudi nekateri že sprejeti zakoni v praksi ne izvajajo. Kralj sicer imenuje predsednika vlade, vendar jo vodi sam, je vrhovni poveljnik oboroženih sil, vrhovna sodna avtoriteta in vodja muslimanske skupnosti v Maroku. Kadija Riadi, predsednica maroškega združenja za človekove pravice, je prepričana, da se na bolje spreminja le tisto, kar je po volji kralju. Ko so mediji po parlamentarnih volitvah leta 2007, na katerih so prav zaradi stanja duha med volivci zabeležili rekordno nizko udeležbo, novoimenovanega premiera spraševali, kakšen je njegov program, je ta odvrnil, da bo izvajal tisto, kar mu bo naročil kralj. Številni so prepričani, da bi moral kralj kraljevati, ne pa tudi vladati.
Dolga leta teptano maroško ljudstvo pa Mohameda VI. vseeno obožuje; čeprav o njem in o kraljevi družini ne vedo praktično nič, se zdi podanikom zelo ljudski, saj ga skoraj vsak dan vidijo na televiziji, pogosto pa tudi v živo, ko se udeležuje najrazličnejših otvoritev po vsej državi. Takrat ob vseh vpadnicah v večja ali manjša mesta, ob sicer stalno nameščenih jumbo plakatih z njegovim portretom, izobesijo na tisoče rdečih državnih zastav, že ure pred njegovim prihodom se na ceste zgrinjajo prebivalci, ki jih nagradi tako, da se za hip ustavi in jim dovoli, da mu prek ograd poljubljajo roke. Za maroške medije ni dosegljiv, čeprav je ves čas na naslovnicah, v vseh desetih letih vladanja naj bi tujim novinarjem dal le sedem intervjujev. Ljudstvo ga ima rado tudi zato, ker se lahko po dolgih letih svobodno izraža o »skoraj vsem«: razen o - kralju, islamu in o Zahodni Sahari.
Nekateri pogumnejši intelektualci so vse večjega pritiska na medije siti: starejši novinar, Kalid Džamaj, je kralju nekaj mesecev pred obletnico poslal odprto pismo, kjer našteva več grotesknih sodnih procesov proti novinarjem, ki naj bi v mednarodni javnosti sprožili val zasmehovanja njegovega načina vladanja. V pismu je med drugim zapisal: »Visokost, naše besede so preganjane, naši stavki križani, naše misli ujete v lisice, naši časopisi se vlačijo po sodiščih ... Tak napad na svobodo tiska ni nič drugega kot še en dokaz pomanjkanja demokracije v državi, kjer je ljudstvo izgubilo zaupanje v politični razred, ki maroško politično krajino spreminja v vsesplošni semenj z dražbo. Visokost, javno ste oznanili, da kraljujete in vladate, in ker ste edini nosilec oblasti, vas pozivamo, da ustavite napade na neodvisni tisk. Ne prosjačimo, zahtevamo svojo pravico.«
Čeprav je Mohamed VI. »sodoben« kralj, se zdi, da z duhom očeta Hasana II., ki počiva v grobnici v mavzoleju Mohameda V. v Rabatu, še zdaleč ni opravil.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.