13. 8. 2009 | Mladina 32 | Družba
Prvi fils de boche* z nemškim državljanstvom
Iz prepovedane ljubezni med francoskimi ženskami in pripadniki nemških okupacijskih sil naj bi se bilo med drugo svetovno vojno in takoj po njej rodilo od 150 do 200 tisoč otrok. Preživeli zdaj lahko dobijo dvojno državljanstvo.
Zakaj neki bi si ponosni Francoz želel državljanstva nacije, ki je že od nekdaj tradicionalna tekmica matere Patrije, nacije, ki se ji je morala domovina 10. julija 1940 pod poveljstvom maršala Philippa Pétaina podrediti za več kot štiri leta? Odgovor na to vprašanje pozna le Daniel Rouxel in še nekaj deset Francozov, katerih prošnje za državljanstvo je že prejelo nemško veleposlaništvo v Parizu. Šestinšestdesetletni Rouxel je namreč po petnajstih letih moledovanja pri obeh vladah končno dobil poziv, naj v sredo, 5. avgusta, na nemškem konzulatu v Parizu dvigne potrdilo o državljanstvu in tako postane prvi sin kakega vojaka Wermachta in francoske matere, ki mu je Berlin ugodil. Potrdilo, ki ga ne zna prebrati, saj ne zna niti besedice nemško, je ponosno nastavljal kameram francoske javne televizije in pojasnjeval, da je z njim našel drugo polovico svoje identitete, ki je bila doslej zanikana. Leta 1943 rojeni Rouxel je, kot sad prepovedane ljubezni, zaradi svojega očeta, nemškega poročnika, pretrpel marsikaj, tudi to, da v otroštvu ni smel živeti z materjo v rodnem mestecu Dinard v departmaju Ille-et-Vilaine na Smaragdni obali francoske Bretanje in da so ga, še čisto majhnega, otroci zmerjali s kurbinim sinom, švabskim pankrtom in malim nacijem. Ker je bil otrok, tega gneva seveda ni razumel, babica, s katero je napol skrivaj živel v neki zakotni bretonski vasi, pa mu je na vprašanja odgovarjala le, da je še premajhen, da bi razumel, in da bo že še lahko vprašal mater, ko ga bo ta nekoč prišla obiskat. Odreklo se mu je vse širše sorodstvo, medijem pa je zaupal tudi to, da je babica zavračala kakršen koli telesni stik z njim, nikoli je ni smel niti poljubiti, to mu je izrecno prepovedala, rekoč: »Prepovedujem ti, da bi me lizal!« Izkazovala mu ni nobene naklonjenosti, sramovala se ga je celo pred sovaščani. Njegov oče je bil ubit januarja 1945 v začetku nemškega poloma, Rouxelu pa bližnji, tako kot večini od 150 do 200 tisoč otrok iz mešanih zvez, kolikor naj bi se jih bilo po mnenju zgodovinarja Fabricea Virgilija rodilo v letih od 1940 do 1944 ali takoj po vojni, niso nikoli pokazali nobene njegove fotografije. Upokojeni Rouxel je imel vseeno več sreče kot večina otrok pripadnikov nemških okupacijskih sil v Franciji, mnogim so se družine povsem odrekle, končali so pri rejniških družinah, številni tudi v breme javnega skrbstva. Dandanes tako nimajo nobenih podatkov o svojih starših in zagotovo nikoli ne bodo spoznali sorodstva na drugi strani Rena. Drugi, ki so jim matere na smrtni postelji izdale dolgo varovano skrivnost o očetu, na spletnih straneh različnih društev in združenj objavljajo pozive, naj se jim »svojci« oglasijo. Navajajo vse mogoče podatke, pridobljene iz ustnih virov, kakšni naj bi bili videti njihovi zamolčani očetje, v kateri enoti in s kakšnim činom so služili, s kom so se družili, kakšna je bila videti njihova uniforma, kaj so radi jedli in pili, katero pesem so večkrat zapeli in še in še. Objavljajo tudi svoje slike ter slike svojih otrok in vnukov, da bi jih morda kdo prepoznal po podobnosti. Jeanine Nivoix - Sevestre, predsednica Nacionalnega združenja prijateljstva otrok vojne, je potrdila, da je na podlagi podatkov iz arhivov Wermachta v Berlinu skoraj 140 njihovih članov v Nemčiji že našlo sorodnike. Prav ganljive pa so na spletnih straneh omenjenih združenj objavljene pripovedi o snidenju polbratov in polsester ter njihovih potomcev v Nemčiji in Franciji. Čeprav niso razumeli niti besedice tega, kar so si pripovedovali, so dolge ure zrli drug v drugega, si stiskali roke, znova in znova listali albume s fotografijami ter listine in jokali. Po vrnitvi s prvega srečanja so se mnogi doma naučili nekaj nemščine, da naslednjič ne bi več potrebovali prevajalcev.
Tudi Daniel Rouxel je že pred časom našel svoje nemško sorodstvo blizu Stuttgarta in se naposled dokopal do fotografij in podatkov o očetu; prvič v življenju je bil v družinskem krogu lepo sprejet, zdaj je s svojim očetom povezan še z državljanstvom.
Nemška vlada se je zavezala, da bo vse pravilno izpolnjene zahtevke z zahtevanimi prilogami v nemščini obravnavala prednostno in jih, če bodo pogoji izpolnjeni, rešila pozitivno. Primer Rouxel je opogumil tiste, ki si poleg dvojne identitete želijo še dvojnega državljanstva. V kamere je na enega najsrečnejših dni v življenju povedal: »Smo otroci, kot vsi drugi. Imamo očeta in mater, z imenom in s priimkom, torej smo kot vsi drugi.« In so res.
*švabski sin
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.