20. 8. 2009 | Mladina 33 | Politika
Čari afganistanske ‘demokracije’
Niso za vse krivi samo talibani
S svojimi bombnimi napadi in ustrahovanjem volivk ter volivcev talibani pomenijo največjo grožnjo razvoju afganistanske demokracije. To je bila mantra, povsem upravičena do neke meje, a še vedno mantra, ki so jo v zadnjih tednih vse bolj intenzivno ponavljali predvsem predstavniki zahodnih koalicijskih sil, in sicer z namenom, da bi, prvič, pred svojo domačo javnostjo upravičili nujnost povečanja vojakov v Afganistanu, in drugič, da bi s tem prikrili dejansko gnitje demokracije pod predsedovanjem Hamida Karzaia. V zvezi s slednjim je treba zastaviti vprašanje, ali se da pisati o resni grožnji demokraciji v Afganistanu, ne da bi se enkrat samkrat do konca teksta spet pojavila beseda talibani. No, da vidimo.
Za začetek, par dni pred samimi volitvami, je britanski BBC prek svojih afganistanskih sodelavcev razkril, da se po državi, in to na veliko, prodajajo ponarejene volilne izkaznice. Enemu izmed njih jih je bilo v prestolnici Kabul ponujenih 1000 za ceno 10 dolarjev po kosu. Enaka poročila so prihajala tudi s severa države, in ker je Afganistan v takšnem kaosu, kakršnem je, je nemogoče sploh približno oceniti, koliko volilnih izkaznic je bilo na tak način prodanih. Ko je BBC svoje ugotovitve prenesel tako imenovani Neodvisni volilni komisiji, je predstavnik Daud Ali Nadžafi v celoti zavrnil možnost nezakonite prodaje ponarejenih izkaznic, saj »lahko oseba izkaznico, ki jo ima, uporabi samo enkrat«. A je hkrati BBC razkril, da so tudi vladni uradniki »aktivno ter nezakonito sodelovali v predvolilni kampanji«, na primer tako, da so voditeljem posamičnih klanov obljubljali ogromne vsote denarja v zameno za zagotovitev čim večjega števila glasov - v korist Karzaiu, nedvomno. Torej je bilo na voliščih vse mogoče.
Tako je bilo na terenu. Kupovanje glasov pa je potekalo tudi na najvišji politični ravni. Kot predsednik Afganistana je imel tu Karzai neizpodbitno prednost pred preostalimi štiridesetimi kandidati. Da bi si Karzai zagotovil glasove izjemno konservativne šiitske manjšine, si je že pred nekaj meseci prizadeval za sprejetje zakona, ki bi urejal življenje Šiitov v Afganistanu. Med drugim bi urejal to, da mora žena imeti spolni odnos z možem najmanj vsake štiri dni, pri čemer ne bi bilo niti nujno, da bi jo mož zaprosil za dovoljenje. Zakon je umaknil zaradi kritik humanitarnih organizacij, a ga je tik pred volitvami vendarle potrdil, le v nekoliko spremenjeni različici: zdaj je možu zakonsko dovoljeno, da ženo izstrada, če noče imeti spolnega odnosa z njim. Tik pred zdajci je Karzai dovolil vrnitev zloglasnemu gospodarju vojne, afganistanskemu Uzbeku Abdulu Rašidu Dostumu, ki je živel v izgnanstvu v Turčiji in na katerega letijo številne obtožbe v zvezi z zločini proti človeštvu. Ob vrnitvi je Dostum svoje fanatične privržence pozval, naj storijo »vse, kar je treba, da nas Karzai popelje v prihodnost«. Glasove afganistanskih Tadžikov pa si je Karzai zagotovil tako, da je njihovemu gospodarju vojne Mohamedu Kasimu Fahimu obljubil vsaj tri ministrske položaje v novi vladi. In tako naprej. Nevladna organizacija Afghanistan Rights Monitor je zato ZDA in Združene narode pozvala, naj takoj posredujejo v imenu obrambe demokracije.
ZDA, za katere je lahko Karzai prispodoba celotnega Afganistana (ne nadzirajo več ne enega ne drugega), so že zavzele svoje stališče, ko so pred meseci podprle njegova najresnejša protikandidata Abdulaha Abdulaha ter Ašrafa Ganija. Ameriški ambasador Karl Eikenberry je po navajanju časopisa Los Angeles Times oba gostil na neformalnem kosilu, Ganijev politični strateg James Carville pa je znan po tem, da je bil ključni svetovalec v Clintonovi kampanji na ameriških predsedniških volitvah leta 1992. Zelo verjetno je, da se Američani, ki si v primeru Karzaieve ponovne zmage želijo omejiti njegovo moč z vzpostavitvijo nove politične funkcije - predsednika vlade, že nekaj časa pogajajo tako z Abdulahom kot Ganijem, kdo od njiju in pod kakšnimi pogoji bi bil pripravljen prevzeti mesto premiera. Toda ali je to demokracija?
Kakorkoli. Mogoče je najboljša kritika vsega skupaj izjava starejšega Afganistanca iz ene izmed odročnih vasi za neko zahodno televizijo: »Ne vem, kaj volitve so, in me to niti ne zanima.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.