Peter Petrovčič

 |  Mladina 33  |  Politika

Zaporniški rokenrol

Kdo si upa reči, da ga je aktualna prezasedenost zaporov presenetila?

Pravosodni minister Aleš Zalar in generalni direktor Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij v odstopu Tomaž Smole (levo) pred zaporom na Povšetovi

Pravosodni minister Aleš Zalar in generalni direktor Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij v odstopu Tomaž Smole (levo) pred zaporom na Povšetovi
© Borut Peterlin

Največji slovenski zapor je zaseden več kot 200-odstotno, prezasedenost v zaporih nasploh je 130-odstotna, poletne temperature razmere le še poslabšujejo, odstopil je generalni direktor Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Tomaž Smole ... Odvetnik Franci Matoz pa bo prihodnji teden sprožil spektakularno akcijo proti državi in v imenu okoli štiristo zapornikov vložil tožbe proti državi zaradi nehumanega prestajanja kazni. Presenečenje? Ne, trend naraščanja števila obsojencev je znan že leta, opozorila stroke so bila dana, a preslišana ...
Statistika je v primeru zasedenosti zaporov merodajna, ne laže in je ni težko interpretirati. Število zaprtih raste, zmogljivosti ostajajo enake. Poglejmo številke. Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij je podatke o zasedenosti zaporov začela zbirati leta 1999, to je bilo hkrati tudi zadnje leto, ko zapori niso bili zasedeni bolj, kot je njihov formalni maksimum, zasedenost je bila 89,8-odstotna. Leta 2000 je zasedenost zrasla na 107,2 odstotka, naslednje leto na 112,2 odstotka, leta 2002 pa je znašala 113,3 odstotka. Nato se je zasedenost zmanjšala na 104,9 odstotka in se nekako ustalila pri dobrih sto odstotkih. Leta 2004 je zasedenost znašala 102,6, leto pozneje pa 103,1 odstotka. Pred slabimi tremi leti je številka poskočila na 116,6-odstotno zasedenost in se odtlej ni ustavila in zdaj, kot rečeno, znaša že skoraj 130 odstotkov. Poleg številk sta v zadnjih letih na vedno večji zaporski problem opozarjala tako varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik kot tudi njen predhodnik Matjaž Hanžek.
Dejstvo je, da je zasedenost zaporov naraščala od osamosvojitve nekako tako hitro, kot je »zorela« slovenska demokracija. Slovenija je bila namreč še sredi devetdesetih evropska država z najmanj obsojenci na 100.000 prebivalcev. A takrat penologija in zaporska problematika nista bili v ospredju. Ignorantska je bila javnost, še bolj pa politika. Ali kot pravi dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo ljubljanske Pravne fakultete: »Nobena vlada na področju kriminalitete in kaznovanja doslej ni bila nič boljša od prejšnjih. Stranke se vedno poenotijo v zahtevah po strogem kaznovanju.« In potem je prišel še mandat dr. Lovra Šturma, za katerega je Petrovec dejal, da je njegov pogled na zapore »inkvizicijsko-srednjeveški«. Pod takšnim pogledom se je na tiho spisal nov kazenski zakonik, ki je prinesel več represije, višje kazni in celo dosmrtni zapor, ki je logično dejansko izrečene kazni potisnil v maksimum razpona, ki je na voljo sodnikom. Če namesto 20-letne politika uvede 30-letno najvišjo zaporno kazen, sodniki logično namesto šestletne kazni zapora izrečejo sedem- ali osemletno, in ko politika za najvišjo kazen postavi dosmrtni zapor, sodniki namesto osemletne kazni izrečejo desetletno ali celo višjo. Pa smo tam.
In kakšne so rešitve? Več alternativnih kazni, še več pogojnih obsodb, hitrejši pogojni odpusti ...? Vse to se je že poskusilo, a zaradi različnih okoliščin niti malo ni ustavilo trenda naraščanja števila zapornikov. Kot vsako pravno področje tudi to rabi svoj čas, hitrih zdravil ni. Poleg tega gre za ukrepe, ki ne rešujejo problema, ampak zgolj blažijo njegove posledice. Za kaj več se bo prej ali slej treba odreči zahodnemu, ali bolje rečeno, amerikaniziranemu pogledu na kaznovalno politiko. Za državo mora vsako, tudi delikventovo življenje, postati vrednota. »Ker se ne strinjam s tezo o rojenem zločincu, to pomeni, da smo za vsak zločin nekako soodgovorni, vsaj za droben prispevek. Morda tudi z zatiskanjem oči, morda s tem, da ne pomagamo takrat, ko bi bilo treba, navsezadnje s tem, da ustvarjamo državo zelo bogatih in zelo revnih. Skušamo pa se znebiti odgovornosti s tem, da komu izrečemo smrtno kazen ali dosmrtni zapor, da ga za vselej izločimo,« pravi Petrovec. Vendar pa je do te točke še zelo daleč. Za dolgotrajne rešitve, ki so zapletene, je za zdaj res že prepozno, saj so potrebe po novih zaporskih zmogljivostih realnost. Oziroma kot je ob Šturmovi napovedi, da bo vse težave rešil z novim mega zaporom, dejal Petrovec: »Če bi nam uspelo obrniti trend kaznovalne politike, ki je od leta 1995 do danes podvojila število zaprtih, bi ugotovili, da razen iz potreb po posodobitvi ne potrebujemo dodatnih kapacitet. Če pa po drugi strani gradimo z mislijo, da bo vse slabše in bo ob grozečih socialnih nemirih neizbežno prišlo do razmer, v katerih bomo rabili več zaporov, potem je skrajni čas, da začnemo zidati nove zapore.« In v stanju več kot 200-odstotne zasedenosti osrednjega zapora je možna samo ena politična odločitev. Gradnjo novega zapora v Ljubljani je tako napovedal tudi aktualni pravosodni minister Aleš Zalar.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.