20. 8. 2009 | Mladina 33 | Svet
Mesićevi križi
Hrvaški predsednik Stjepan Mesić je pozval, naj se križi umaknejo iz vseh javnih prostorov!
Stjepan Mesić
© Borut Peterlin
Hrvaškega časopisja se je že polotil nemajhen strah - avgust je tu, zanimivih tem pa od nikoder: turistična sezona je nepričakovano dobra, gneče na cestah ni, ker so bili predori pravočasno zgrajeni, harač na plače smo oddelali, potem pa je prišlo kot deus ex machina - hrvaški predsednik Stjepan Mesić je pozval, naj se križi umaknejo iz vseh javnih prostorov! Dvignil se je pravi vihar in nič ne kaže, da se strasti umirjajo.
A žal se hrvaški predsednik tega občutljivega in za hrvaško družbo izjemno pomembnega vprašanja (križi so se brez velikega hrupa pojavili v vojašnicah, policijskih postajah ... že med vojno in nato ostali) ni lotil po temeljitem premisleku in analizi. Nasprotno, gre za še enega od njegovih »izpadov«, ki so, vsaj v tem primeru, posledica večletnega spora s hrvaško katoliško cerkvijo. Cerkev preprosto ni nikoli marala Mesića, on pa ji tudi ni pretirano pihal na dušo, čisto drugače od Franja Tuđmana. Mesić je med obema svojima mandatoma načelno in nedvoumno zagovarjal protifašistične vrednote, partizansko gibanje in zgodovinsko vlogo Josipa Broza Tita, cerkev pa tega, najpreprosteje povedano, ne mara, saj antifašizem vztrajno izenačuje s komunizmom in zahteva obsodbo komunističnih zločinov. Pogosto je obiskoval Jasenovac in se izogibal Pliberku, hrvaški cerkveni vrh pa je počel ravno nasprotno (vse do letos, ko je požeški škof Antun Škvorčević - Jasenovac je v njegovi škofiji - obiskal to zloglasno koncentracijsko taborišče).
Ob proslavi na dan osvoboditve Knina, 5. avgusta, se hrvaški predsednik ni hotel udeležiti slovesne maše, ki je bila, nihče ne ve, zakaj, sestavni del protokola. Mesić je novinarjem pojasnil, da se je tako odločil, ker ga je Glas Koncila razglasil za veleizdajalca. Gre za tednik, ki ga izdaja zagrebška nadškofija in ki je bil v času komunizma izjemno vpliven in je dejansko deloval kot opozicijsko glasilo. Ko pa je propadel komunizem, je tudi Glas Koncila izgubil vpliv, saj so bila vsa državna glasila polna mnenj cerkvenih predstavnikov. S poznejšo zamenjavo uredništva je tednik postal še manj pomemben. Zdaj ga vodi Ivan Miklenić, duhovnik in izjemno dolgočasen človek brez vsakršnega smisla za humor, ki pa je zelo blizu skrajni desnici. Zato ljudje v Glasu Koncila dejansko preberejo le Miklenićev uvodnik, če hočejo vedeti, kaj cerkvena (pa ne samo cerkvena) desnica misli. No, in ta Miklenić je Mesića razglasil za veleizdajalca, ker je v govoru pred veleposlaniki dejal, da mora vlada izboljšati odnose s haaškim sodiščem. Mesić je pričal v Haagu in takrat ga je desnica razglasila za veleizdajalca, zato se je v tem članku zlahka prepoznal.
Predsednik je od cerkve seveda zahteval javno opravičilo, vendar mu je izdajatelj Glasa Koncila ponudil le objavo pisma bralcev, Miklenić pa je potem v komentarju napisal, da bi moral biti naslednji hrvaški predsednik »mentalno zdrav«. Ob tem je Mesić pričakovano ponorel in na hrvaškem radiu napadel cerkev, češ da je od države dobila vrnjeno lastnino, ki jo zdaj daje v najem in s tem mastno služi, hkrati pa iz proračuna vsako leto dobiva najmanj 300 milijonov kun. Temu je dodal še pobudo, naj se iz javnih ustanov odstranijo križi. To je na desnico in kler učinkovalo kot rdeča cunja biku pred očmi, vsi so planili pokonci, se sklicevali na to, da so se branitelji v domovinski vojni borili pod križem, na zgodovinsko identiteto hrvaštva (kar koli naj bi to že pomenilo), Mesića so primerjali s Stalinom.
K sreči je bilo slišati tudi glas druge Hrvaške, meščanske, intelektualne, ki se je vključila v polemiko in dala vedeti, da gre za dober predlog, ker je Hrvaška pač sekularna država (tako vsaj piše v ustavi), križ in seveda tudi vsak drug verski simbol bi moral torej ostati na ravni zasebnega in ne prehajati na raven javnega. Toda ta glas se za zdaj pojavlja samo v nekaterih občilih.
Žal, kot smo že rekli, Mesić tega zelo pomembnega vprašanja ni postavil v želji, da bi se končno našla rešitev zanj, ampak zaradi osebne užaljenosti in v želji, da ob koncu mandata pokaže, da se ne misli upokojiti, kot se je Milan Kučan, ampak zase še naprej išče prostor v vrhu hrvaške izvršilne politike (enkrat julija je objavil, da bi želel stopiti na čelo tretjega bloka, v katerem bi bile nekatere izmed opozicijskih strank). Cerkev pa želi seveda poudariti, da se mora tudi po umiku Iva Sanaderja (nekdanji predsednik vlade ima brata duhovnika in sestro redovnico) njeno mnenje jemati popolnoma resno in ga upoštevati, ona pa bo to povrnila s podporo politiki in predvsem, to je še zlasti pomembno, kandidatu na predsedniških volitvah, saj se je ob polemiki izkazalo, da ima pomemben vpliv na volilno telo.
Lahko bi se torej zgodilo, da bi križ skupaj z večnim vprašanjem odnosa med levico/komunisti in cerkvijo postal eno ključnih vprašanj ob predsedniških, pa tudi morebitnih predčasnih parlamentarnih volitvah (podobno, kot je Sanader leta 2007 utemeljil kampanjo na trdi retoriki o nevarnosti vrnitve komunistov na oblast). Če bi bilo tako, bi bili socialdemokrati (SDP) in ljudska stranka (HNS) vnaprej v neugodnem položaju, saj bi morali braniti sekularno državo in se s tem postaviti po robu cerkvi in številnim skupinam volivcev, za katere je to vprašanje bistveno (branitelji, upokojenci, prebivalci ruralnih območij), ker so prepričani, da jih križ ločuje od drugih, maloštevilnih, katerih pravice jih ne zanimajo (književnik Zoran Ferić je opozoril, da je vsak Hrvat, ki ni katolik, takoj sumljiv).
HDZ pa bi lahko mirno računala na vse vernike, pa tudi na precej neopredeljenih volivcev, ki jim križ sicer ne pomeni toliko, kolikor jih vse to spominja na komunizem, katerega vrnitve, mislijo, se je treba bati. Tem se bržkone ne zdi, da križ v policijskih prostorih lahko pomeni le eno - tistim, ki so se znašli tam, ne more pomagati nihče drug kot samo bog.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.