20. 8. 2009 | Mladina 33 | Družba
Sovražnik medijev
Kadar mora kdo stopiti v bran svobode tiska, to kaže, da družbi in z njo večini medijev že pojema moč
Umberto Eco, pisatelj in filozof
© Borut Krajnc
Morda zaradi pesimizma, ki pride s starostjo, ali pa morebiti zaradi ostrovidnosti, ki jo človek sčasoma pridobi, sem, ko so me pri italijanski reviji L''Espresso prosili, naj napišem kolumno v obrambo medijske svobode v Italiji, začutil mešanico omahovanja in dvoma.
Kadar mora kdo stopiti v bran svobode tiska, to kaže, da družbi in z njo večini medijev že pojema moč. V močni demokraciji ni potrebe po obrambi svobode tiska, saj si je nihče niti ne drzne omejevati.
To je prvi od številnih razlogov za dvom. V Italiji težava ni le v premieru Silviu Berlusconiju. Od rimskega politika Katiline je bila država deležna poštenega odmerka očarljivih, pustolovskih mož, ki jim je bilo malo mar za potrebe države, zato pa so imeli toliko več posluha za svoje interese. Zaradi tega so vzpostavili osebne strukture oblasti, povozili parlament, sodstvo in ustavo; delali so usluge dvorjanom in občasno dvornim damam ter svoj užitek združili z interesi skupnosti. Ti možje si niso vedno prilastili toliko moči, kolikor so si je želeli, ker jim družba tega ni dovolila. A kadar jim je vendarle uspelo, krivde ne bi smeli iskati le pri njih, temveč tudi pri družbi, ki je to dopustila.
Nikoli ne bom pozabil zgodbe, ki mi jo je povedala mama: pri 20 letih je dobila službo tajnice in stenografke pri članu liberalnega krila parlamenta - poudarek je na liberalni. Dan po tistem, ko je italijanski diktator Benito Mussolini prišel na oblast, ji je delodajalec rekel: »Glede na razmere v Italiji bo ta moški morda našel način, kako spet vzpostaviti malo reda.« Takrat je bila država v hudi krizi in takšno mnenje, kot ga je izrekel ta liberalni poslanec, je bilo nekaj vsakdanjega. Fašizem se ni uveljavil le zaradi Mussolinija, temveč tudi zaradi prizanesljivosti in medlosti ljudi, kakršen je bil omenjeni poslanec.
Zato se ne bi smeli osredotočiti le na Berlusconija, ki navsezadnje tako rekoč zgolj opravlja svoje delo. Kriv je velik del italijanskega naroda, ki ni sposoben s prstom pokazati na navzkrižje interesov svojih politikov, krivi so prostovoljci, ki patruljirajo po cestah in skrbijo za varnost ljudi, krivo je sprejetje Alfanove uredbe, s katero tisti, ki zasedajo štiri najvišje politične položaje v državi, uživajo tako rekoč popolno imuniteto pred zakonom. In prav Italijani bi zdaj dokaj mirno sprejeli zanko okoli medijskega vratu (za zdaj poskusno) - če ne bi predsednik ob tem debelo pogledal. Če rimskokatoliška cerkev ne bi bila z obzirno grajo podrezala v vest javnosti, bi prav ta narod brez omahovanja in celo z navihanim občutkom sokrivde sprejel namigovanja, da Berlusconi obiskuje prostitutke. A to bo kmalu utonilo v pozabo, saj Italijani, celo goreči kristjani, včasih napravijo isto. Zakaj bi torej temu grozljivemu dogajanju jaz namenil kolumno, časopis pa črnilo? Članek bi prebrali tisti, ki se že zavedajo tega tveganja za demokracijo, vendar so ga pripravljeni sprejeti, če bodo še naprej dobivali dnevni odmerek resničnostnega šova: povedano drugače, prav tisti, ki o politično-seksualnih škandalih pravzaprav vedo zelo malo, saj Berlusconi nadzira večino italijanskih televizijskih postaj, tako da te škandalov niti ne omenjajo.
Zakaj bi mi bilo torej mar? Razlog je preprost. Leta 1931 je fašistično gibanje prisililo italijanske univerzitetne predavatelje, ki jih je bilo takrat 1200, da so prisegli zvestobo režimu. Uprlo se jih je le 12, torej odstotek, in izgubili so službo. Nekateri pravijo, da jih je bilo 14, vendar te razlike v podatkih zgolj potrjujejo, da je dogodek takrat minil skoraj neopaženo in zato so spomini nanj zmedeni.
Mnogi drugi so po nasvetu komunističnega voditelja Palmira Togliattija ali morda filozofa Benedetta Croceja prisegli, da so lahko še naprej predavali. Mnogi med njimi so v obdobju po vojni postali ugledni nasprotniki fašizma. Morda se jih je 1188, ki so ostali v službi, iz različnih častivrednih razlogov pravilno odločilo. A tistih 12, ki niso prisegli, je ohranilo čast univerz in zagotovo tudi vse države.
Zato moramo včasih reči ne, četudi nima smisla. Tako bodo ljudje nekega dne vsaj vedeli, da smo rekli ne. 5
©(2009) The New York Times (The New York Times Syndicate)
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.