27. 8. 2009 | Mladina 34 | Politika
Tujci na svoji zemlji
Klavrna usoda avstralskih domorodcev
Organizacija Združenih narodov je poslala svojega posebnega poročevalca Jamesa Anayo v Avstralijo, in sicer je tja pripotoval na prošnjo predstavnikov tamkajšnjih domorodnih skupnosti. Slednji so namreč vložili uradno pritožbo proti, kot trdijo, rasistični kampanji, ki jo vlada vodi zoper njih pod pretvezo boja proti nasilju nad otroki. Pred dobrima dvema letoma je namreč zvezna oblast v Severni teritorij napotila vojake, medicinsko osebje ter socialne delavce, potem ko so od tam začela prihajati poročila o »nepredstavljivi razširjenosti zlorab otrok«, kot se je izrazil bivši premier John Howard. Njegovo izjavo so povzeli malodane vsi tamkajšnji mediji. Toda aboridžini vztrajajo, da gre pri vsem skupaj za še eno v vrsti ofenziv zveznih oblasti, da bi vzpostavile svoj nadzor nad še tisto malo zemlje, ki je v rokah domorodnih skupnosti. In kot kaže, so njihovi strahovi upravičeni.
Svetovno priznani avstralski novinar John Pilger je za britanski časopis The Guardian 24. oktobra 2008 navedel: »Ni pa maja skorajda nihče poročal o vladni statistiki, ki je razkrila naslednje: od 7433 abordžinskih otrok, ki so jih pregledali zdravniki v okviru tega 'izrednega stanja', jih je bilo 39 napotenih k vladnim uslužbencem na nadaljnje poizvedbe. Od teh je bil pri štirih primerih ugotovljen sum zlorabe. To so te 'nepredstavljive številke'. Zelo malo se razlikujejo od podatkov, ki veljajo za belo Avstralijo. Kar pa je bilo drugače v tem primeru, je bilo to, da so vojaki vdrli v obmorska naselja, pri čemer pa se nobeni beli starši niso znašli v 'karanteni', zgolj aboridžini. Njihova politična predstavnica Marion Scrym-gour je dejala: 'Ko sem videla spodobne, ljubeče starše, ki so bili vpričo teh grozljivih obtožb potisnjeni v solze ter obup, mi je bilo jasno, da je s tem povzročena velika družbena škoda.'«
Nadzor nad več kot 70 okrožji, v katerih živijo aboridžini, je prevzela zvezna oblast. Pilger verjame, da ve, zakaj: »V Severnem teritoriju ležijo izjemno bogata najdišča urana. Oblast v Canberri jih hoče zase, da bi jih lahko izkoriščala in odprodala, tuje vlade, prvenstveno ZDA, pa se zanimajo za ta območja, da bi tam lahko odlagale svoje radioaktivne odpadke. Aktualna ministrica za socialna vprašanja, pod katera sodijo tudi domorodne skupnosti, Jenny Macklin, je že zagrozila, da bo umaknila vladno podporo tistim odročnim skupnostim, ki niso gospodarsko samozadostne.« Jasno je, kam to pelje. Še več aboridžinov bo končalo v getih večjih avstralskih mest, v katerih vlada splošna beda. Samomori med mladimi so izjemno razširjeni. Med 50 moškimi, mlajšimi od 25 let, bosta eden ali dva naredila samomor, dva ali trije ga bodo poskusili narediti, ducat pa jih bo o tem resno razmišljalo.
Nova vlada, ki jo vodi Kevin Rudd, se je februarja lani uradno opravičila aboridžinom za vse gorje, ki jim je bilo v preteklosti povzročeno. Dejansko stanje na terenu pa ostaja nespremenjeno. Življenjska doba aboridžinov je med najnižjimi na svetu. Številne bolezni, kot so vnetje želodčne in črevesne sluznice, vnetje očesne veznice ter revmatična vročica, s katerimi se v mnogih deželah tretjega sveta uspešno spopadajo, še vedno endemično razsajajo znotraj domorodnih skupnosti. Čeprav zvezna vlada za zdravstvo in šolstvo aboridžinov namenja bistveno manj denarja kot za bele prebivalce Avstralije, je po navajanju Pilgerja v družbi močno prisoten stereotip, da so aboridžini nekakšni tujci, ki so se prisesali na državni proračun.
Ko so zaradi smrti aboridžinskega najstnika Thomasa Hickeyja, ki je v begu pred policijo umrl v »sumljivih okoliščinah« februarja 2004 v okrožju Redfern, v Sydneyju izbruhnili nemiri, je bila bela Avstralija zgrožena in ni vedela, kako naj se na to odzove. Časopis Sydney Morning Herald je ponudil tole pridigo: »Aboridžinska skupnost v Redfernu bi morala razumeti, da nihče ne bi smel uživati imunitete pred zakonskim pregonom, če je zakrivil zločin.« In to je ta hipokrizija. Če bi bila Avstralija prisiljena v realno poplačilo VSEH zgodovinskih krivic, ki jih je storila svojim domorodnim prebivalcem, bi bil znesek tako visok, da bi ga bilo nemogoče izplačati. Tudi zato je tej državi ljubše, da leze v (zgolj) moralni bankrot.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.