Okuženi z delom

Problematika študentskega dela je samo simptom problema, ne problem sam. Problem je pomanjkanje rednih zaposlitev.

Dr. Valerija Korošec, sociologinja

Dr. Valerija Korošec, sociologinja
© Borut Peterlin

Zadnje čase se veliko piše o problematiki študentskega dela kot anomaliji na trgu dela. Članek novinarke Darje Kocbek v Mladini 21. 8. 2009 o tem je eden boljših. Ni veliko dodati. Edino opravičilo, da se še piše o tem, je, da je včasih treba isto stvar povedati večkrat - še posebej, če gre za zelo pomembno stvar; življenje in prihodnost študentov to je.
Strinjam se s tezo, da ima študentsko delo več negativnih kot pozitivnih učinkov in da je jedro problema brezposelnost mladih. Ob tem pa je treba pripomniti, da se v naši družbi pogosto govori o mladih, študentih, brezposelnih in zaposlenih, kot da so to ljudje »različnih vrst« in kot da se spregleduje, da so mladi in brezposelni pogosto isti ljudje. Prav tako se spregleduje, da ko govorimo o mladih, o brezposelnih, o študentih, o zaposlenih, govorimo o začasnih statusih.
Študent bo po diplomi ali brezposeln ali zaposlen. Enkrat zaposlen bo morda kmalu spet brezposeln: v družbi, kjer primanjkuje idealne oblike dela osemurnega delovnika za nedoločen čas, so prehodi med zaposlenostjo in brezposelnostjo zelo vsakdanji in pogosti. Če ena statusna skupina »profitira« na račun druge, s tem posamezniki škodijo sami sebi, ko preidejo v drug status; če študentje »profitirajo« na račun brezposelnih ali zaposlenih, se jim to vrne, ko sami preidejo v enega od teh statusov.
V Sloveniji je položaj specifičen zaradi pravic, povezanih s študentskim statusom in z organizacijo študentskega dela. Tako je prav pred kratkim v Večeru svetovalec ene kadrovskih agencij študentom, ki razmišljajo o zaposlitvi po študiju, svetoval: podaljšujte status, ker ste zaradi študentskega statusa konkurenčnejši na trgu dela - in to da ni anomalija? Kot je anomalija že samo misel, da mora študent ob študiju še delati ... še večja anomalija pa je samoumevnost te misli.
Čas študija naj bo namenjen študiju. V času študija bi sicer bilo pametno, da bi bil vsaj del predmetov organiziran v smislu povezave teoretičnega in praktičnega dela (delovne izkušnje, stik z bodočimi delodajalci) - in v okviru bolonjske reforme je to velika (zamujena?) priložnost. Sicer pa je delovne izkušnje mogoče zagotoviti tudi drugače: z obvezno prakso, obdobjem pripravništva itd. Ampak razpravljati o tem je skorajda abotno, ker gre pravzaprav za enostavno rešljive stvari. Tako kot je enostavno rešljivo vprašanje preživetja študentov. Študentom, tistim, ki jih država ali podjetja potrebujejo, se podelijo štipendije. Delu nadpovprečno nadarjenih je treba omogočiti nadaljnji študij v skladu z njihovimi interesi. Drugim, ki hočejo študirati, vendar po njihovem študiju ni potrebe ali zanj ni zanimanja niti v gospodarstvu niti v družbi - pa hočejo kljub temu študirati -, naj se omogoči, da najamejo »izobraževalno« posojilo. (Sama sicer mislim, da je veliko smiselnih in zadovoljujočih poklicev, za katere ni potreben univerzitetni študij, in da je za družbo, pa tudi za veliko posameznikov zamisel »vsi študirat« škodljiva.)
Prvi predlog se torej glasi: izboljšan (pravičen, družbeno koristen) sistem štipendiranja, izboljšan sistem sodelovanja s »trgom dela« z namenom pridobivanja praktičnih izkušenj med študijem in odprava študentskega (oziroma začasnega) dela, ki najbolj škodi prav študentom v njihovi kasnejši vlogi iskalcev zaposlitve. To bi bil klasičen sistem ureditve, ki je v skladu s percepcijo trga dela v moderni družbi: študij, nato služba za nedoločen čas. Pri tem bi bilo seveda pametno zahtevati tudi uvedbo šolnine, za plačilo katere bi morala zadostovati povprečna štipendija - da bi študentje končno lahko sovplivali na kakovost študija.
Na tem mestu je pravzaprav najzanimivejše vprašanje, zakaj študentje tega ne zahtevajo in država tega ne ponudi. Oziroma zakaj je celo zametek takšnega sistema izpred 18 let razpadel? Odgovorov je več.
Slovenija že vsaj 40 let zamuja z evidenco izobrazbe svojih državljanov. Ne ve niti, kakšna je profiliranost že izobraženih državljanov, kaj šele, da bi vedela, kaj bo potrebovala v prihodnosti (poglejte samo žalostno nesposobnost te države pri zagotavljanju dovolj zdravnikov ali naravoslovcev). Zato je ta država pravzaprav dopustila, da se je študentsko delo tako razraslo - ker je tako po svoje prikrivala žalostno odsotnost vsake politike »upravljanja človeških virov« in prelagala odgovornost za brezposelnost mladih s trga dela na pleča izobraževanja. Ob tem pa so še mislili, da ubijajo dve muhi na en mah: manjšajo verjetnost socialnih nemirov in hkrati višajo »izobraževalno raven prebivalstva« v skladu z lizbonsko strategijo in v skladu z »olepševanjem« nekaterih kazalcev »razvoja«. Žal pa so s tem kratkovidnim ravnanjem dolgoročno prizadeli več sistemov: sistem štipendiranja, sistem študentskega dela, visokošolski izobraževalni prostor, standarde zaposlovanja mladih in standarde odnosa do zaposlenih na splošno.
V času recesije, ko »ni mogoče reči, kaj bo propadlo in kaj ne, nobeno podjetje ni povsem varno, ne glede na dodano vrednost na zaposlenega ali tehnološko opremljenost« (Mencinger, Delo, 22. 8. 2009), je skorajda nemogoče pričakovati, da bo kdorkoli prevzel nase petletno finančno breme in dolgoročno odgovornost za prihodnost študenta in kasneje potencialnega sodelavca.
Omenjeni sistem štipendiranja je idealno tipski sistem za urejeno, predvidljivo (moderno) družbo in gospodarstvo. Toda v svetu hitrega tehnološkega razvoja in globaliziranem svetu industrijske proizvodnje, to je za čas postmoderne družbe, ta sistem ni več smiseln. Zato je pravzaprav razumljivo, da ga ne zahtevajo niti študentje niti ga ne ponuja država. No, morda o njem spregovori še kak nostalgik po preteklih (modernih) časih. Mimogrede: tisti, ki menijo, da je to nostalgija po socializmu ali samoupravljanju, se motijo. Ta nostalgija - po predvidljivem in urejenem (industrijsko fokusiranem) gospodarstvu - je prisotna tudi na vedno kapitalističnem Zahodu, na primer v Nemčiji. Gre pač za nostalgijo po moderni družbi druge polovice 20. stoletja.
Zaradi teh razlogov je malo verjetno, da bi bil prej zapisani predlog kdaj uresničen. Kaj torej preostane študentom?
Najprej morajo študentje (in družba) uvideti, da je problematika študentskega dela samo simptom problema, ne problem sam. Problem je pomanjkanje rednih zaposlitev oziroma zaposlitev za nedoločen čas in s tem brezposelnost oziroma podzaposlenost mladih. Tudi študentje bodo morali začeti upoštevati, da jim študentsko delo škodi v njihovih prihodnjih statusih: v vlogi zaposlenega ali brezposelnega ali upokojenca.
Zato velja pogledati še drugi možni predlog. Prav zdaj se govori o dodatni regulaciji študentskega dela, in to v smislu, da se študentsko delo izenači z drugimi oblikami dela, predvsem tako, da bi se študentsko delo »štelo« v delovno dobo v smislu priznavanja delovnih izkušenj, pa tudi v smislu priznavanja »pokojninske« dobe. Ni malo primerov, ko so ljudje delali v podjetju tudi nekaj let, potem pa so jih tam zaposlili z enako plačo kot čiste začetnike brez izkušenj - ker leta niso bila vpisana v delovno knjižico. Za večino mladih (vsaj na začetku delovne poti) niso največji problem neplačani pokojninski prispevki, pač pa nizka plača; neplačani pokojninski prispevki postanejo problem kasneje. (Je pa to že sedaj problem za pokojninsko blagajno.)
Obstaja pa tudi upanje, da bi s to regulacijo študentskega dela več diplomiranih študentov dobilo redno delo.
Vse to študentje pridobijo, če sprejmejo predloge, da se študentsko delo začne obravnavati kot vsako drugo. Izgubijo pa sedanjo »konkurenčno prednost« pred drugimi iskalci dela na trgu dela - oziroma se z drugimi iskalci dela izenačijo. (To seveda ne drži čisto: mladi, brez družine, polni energije, prilagodljivi - so s temi značilnostmi vedno v »konkurenčni prednosti«, ki jim je nihče ne more vzeti). Zaradi tega za »konkurenčno prednostjo« v obliki študentskega dela ne bi smeli žalovati, ker jim je ta na dolgi rok tako ali tako škodovala.
Seveda pa vse te spremembe, kar zadeva študentsko delo, ne bodo veliko pomagale glede na to, da plačanih rednih zaposlitev za nedoločen čas »v razvitem svetu« čedalje bolj primanjkuje - velik del takšnih del se je odselil na »Kitajsko«. Govorimo o paradigmatskem premiku iz družbe, kjer prevladujejo industrijski delavci, v družbo, kjer prevladujejo storitveni delavci v zdravstvu, skrbi za starejše, skrbi za mladino, izobraževanju. Za storitvene dejavnosti pa velja, da so te zaposlitve zelo »fleksibilne«: za določen čas, neredni delovni čas itd. - po bistvenih značilnostih drugačne kot delovnik industrijskega delavca: osem ur za nedoločen čas.
Glede na to je morda razumljivo dati študentom kot »dolgoročno« rešitev v premislek tretji predlog: da se kot študentje in kot bodoči (večni) iskalci zaposlitve začnejo boriti za univerzalni temeljni dohodek - ki jim bo omogočil, da bodo vsaj na osnovni eksistenčni ravni imeli zagotovljene redne dohodke in predvidljivost, da bodo lahko začeli takoj »živeti« (sicer skromno), ne pa da bodo do 40. leta čakali na redno zaposlitev, da bodo lahko končno začeli »živeti« tako, kot se človeku spodobi. Takrat je namreč v glavnem že prepozno.
Univerzalni temeljni dohodek bi jim omogočal, da 1) skromno preživijo (čas študija) brez nujnosti dela, 2) plačujejo šolnino, 3) delajo na trgu dela, izenačeni z vsemi drugimi akterji na trgu dela, 4) študirajo na kakovostnih ustanovah, kjer visokošolske zmogljivosti »trošijo« samo tisti, ki v resnici želijo študirati, 5) lažje sprejmejo idejo življenja, v katerem je normalno in neproblematično kroženje med statusi: brezposeln-študent-zaposlen. V tako organizirani družbi posameznik morda v resnici ne bo mislil samo na to, kako bi se čim prej upokojil, ampak da ima v življenju dejansko možnosti za več poklicnih »življenj«. Medicinska sestra pri 20, po 10 letih študij, naslednjih 10 let fizioterapevtka, študij, naslednjih 10 let učiteljica dihanja, naslednjih 10 let učiteljica svojih veščin, naslednjih 10 let pomočnica pri delu z neozdravljivo bolnimi, naslednjih 10 let »animatorka« v domu upokojencev, v katerem živi. Delo, ki te izpolnjuje, ni kazen, je veselje. Treba je ustvariti svet dela, v katerem bo za večino ljudi delo veselje. In tudi od študentov je treba zahtevati, da začnejo odgovorno in dolgoročno misliti na »svet dela«: od tam so prišle težave (brezposelnost), ki so »okužile« in začele uničevati tudi samo substanco in smisel študija - učenja za delo, ki sledi študiju.
Še enkrat: študentje si s študentskim delom v času študija žagajo vejo, na kateri bi radi sedeli po študiju. Med študijem sprejemajo »fleksibilne« pogoje dela in - ne vem, zakaj - mislijo, da bodo po študiju dobili redno delo za nedoločen čas. Zakaj le? Če je vse polno »študentov«, ki so pripravljeni isto delo opravljati »začasno« oziroma »na študentsko napotnico«. Zato mislim, da bi bilo za študente pametno sprejeti predloge o izenačitvi z drugimi akterji na trgu dela, med katerimi bodo kmalu tudi oni sami: pa naj bo to v obliki dodatne regulacije študentskega dela ali v obliki UTD.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.