3. 9. 2009 | Mladina 35 | Politika
Vrnite se domov, sinovi Izraela!
Na stotine otrok se mora na željo staršev iz varnega okolja francoskih mest preseliti v bedo in negotovost vojnega območja
Torek pred nekaj tedni, 13. pariško okrožje: v ozki enosmerni ulici je na sredi ceste za tri ure parkiral tovornjak. Sprva je povzročil nekaj nervoze, a vozniki so kmalu ugotovili, da je bolj modro zaviti v vzporedno ulico. Policije takšne samovoljne zapore sploh ne vznemirjajo več: enkrat jih povzroči čiščenje kanalov, drugič pa kaka družina, ki se seli in pač nima druge izbire, kot da selitveno podjetje za nekaj časa zapre vso ulico. Družina, ki je tokrat povzročila mini prometni kaos, 40-letni mož, njegova 38-letna žena in njunih osem (!) otrok, je v tovornjak nosila škatle, ki so jih bili vnaprej pripravili za precej dolgo in ne najbolj vsakdanje potovanje. Čeprav so vsi rojeni v Franciji in imajo francosko državljanstvo, se niso odločili za selitev na podeželje ali na kak francoski otok v raznih morjih, niti v sosednji departma zaradi očetove nove službe. Sredi belega dneva, kljub silnemu nasprotovanju starejših otrok, so za vedno odšli tja, kamor naj bi najbolj spadali - v Izrael.
Mati družine je pred časom z izraelsko-francosko agencijo obiskala svojo »pradomovino«; pa ne z običajno turistično agencijo, pač pa takšno, ki družinam pomaga tako pri selitvi kot pri nastanitvi in pridobitvi ustreznih dovoljenj in dokumentov, ki jih sicer ni težko dobiti. Sefardska Judinja, poročena z Aškenazijem, s katerim imata tako v izvoru, verovanju in v izročilu manj skupnega kot katoličanka in pravoslavec, je presodila, da bo njuna četica »od zahodne civilizacije ogroženih« otrok bolj kot v domnevno »antisemitskem« velemestnem Parizu, v zavetju Sorbone, Panteona in drugih stebrov »civilizacije«, bolj zdravo, in predvsem varno, odraščala v eni od z betonskim zidom obdanih izsiljenih kolonij, polnih smeti, ki jih izraelska država »povratnikom« ponuja kot nadstandardne novogradnje. Seveda za precej mastno plačilo. Življenja v teh naselbinah ni mogoče primerjati z življenjem v Tel Avivu in drugih večjih mestih, bolj namreč spominja na bivanje v kakem dobro zastraženem zaporu v mehiški ali maroški puščavi. Pri vhodu v naselbino do zob oboroženi čuvaji pregledujejo avtomobile in potnike, sumljivim težkih kovinskih vrat sploh ne odpirajo. Ker izraelski investitorji za zidarska dela najemajo tudi Arabce, velja nenapisano pravilo, da mora vsak svoje delavce nadzorovati in jih zvečer po končanem delu odpeljati iz soseske. Kako more duševno zdrava mati iz Pariza, kjer občasno sicer res sliši iz ust kakega mladega Arabca, Sale Juive! ('prekleta Judinja'), a ima urejeno zdravstvo, socialno skrbstvo in šolanje, svojih osem otrok pripeljati v takšno bedo in negotovost?! Iz Francije v Izrael se po podatkih izraelskega ministrstva za imigracijo vseeno preseli več kot dva tisoč Judov na leto. Jasno ni niti to, ali bodo lahko v hiši, ki jo bodo kupili, ostali, saj usode naselbin ne pozna nihče. Medtem ko so se v Parizu sprehajali med mojstrsko obrezanimi platanami in električnimi stroji za pobiranje pasjih iztrebkov, se bodo tu iz šole vračali med stotinami pohabljenih potepuških psov, oboroženih taksistov in arabskih revežev, ki prosjačijo po ulicah. Po neasfaltiranih prašnih cestah se tod vozijo odslužene kripe, vsepovsod se v nebo pnejo vojaške opazovalnice, okoli katerih je napeljana bodeča žica, veter zdaj sem zdaj tja prenaša cele kupe plastičnih vrečk in druge svinjarije. Otroci bodo namesto v večkulturni skupnosti, kjer bi se bili prisiljeni naučiti nekaj strpnosti, živeli v militantnem okolju, nabitem s sovraštvom do muslimanov, kjer jih bo mama vse otroštvo opozarjala, kako naj hodijo po ulici, da bi tveganje, da bi padli pod strelom arabskega ostrostrelca, kar najbolj zmanjšali. In nekoč bodo morali zaradi materine odločitve še v vojsko, za cela tri leta, najstarejšim se že zdaj ob misli na to upira. Pozabiti bodo morali na svoje sošolce in prijatelje v Parizu, to pa ni najhujše, v »sveti« deželi jih namreč čaka povsem nova izkušnja: naučiti se bodo morali hebrejščine in se, kljub temu da doslej razen ob največjih praznikih niso prakticirali vere, na materino željo poslej povsem podvreči Tori. Dečki bodo odrasli v može, dekleta v žene, a namesto v svetovljane bodo oboji odrasli v od vseh sosednjih držav osovražene državljane. Za vekomaj! Te bodo izraelsko državo nehale sovražiti šele takrat, ko se bo nehala obnašati, kot da je na Zahodu. Ker je na vzhodu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.