3. 9. 2009 | Mladina 35 | Politika
S pravom proti politiki
Zakaj Slovenija ne notificira Avstrijske državne pogodbe?
Ob nedavnem obisku avstrijskega kanclerja Wernerja Faymanna v Sloveniji je predsednik slovenske vlade Borut Pahor z odločnim NE zavrnil misel avstrijskega kolega, da je za dvojezično topografijo na Koroškem potrebna politična odločitev.
© Borut Peterlin
Po nedavnem obisku avstrijskega kanclerja Wernerja Faymanna v Sloveniji se je nekaj vendarle premaknilo v odnosu do slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem. Žal ne v Avstriji, ampak v Sloveniji, kajti ko je avstrijski kancler dejal, da je treba za ureditev dvojezične topografije na Koroškem najti politično rešitev, je njegov slovenski kolega Borut Pahor opozoril, da je uresničevanje Avstrijske države pogodbe (ADP) skupaj z njenim 7. členom avstrijska mednarodna obveznost, in odločno zavrnil iskanje politične rešitve za nekaj, kar po mednarodnem in celo po avstrijskem pravu ni sporno.
Ko so maja 1955 zmagovalke v 2. svetovni vojni s šele prihodnjo državo Republiko Avstrijo podpisale ADP, na podlagi katere se je lahko Avstrija konstituirala, je šlo v resnici po mnenju dr. Boruta Bohteta in dr. Mirjam Škrk, objavljenem v reviji Pravnik leta 1997, za »nekakšno prikrito mirovno pogodbo z državo, ki kljub deklariranju zavezniških sil, da je Avstrija 'žrtev nacizma', vendarle ni čisto nedolžna v drugi svetovni vojni«. Glede na neustrezne odnose večinskega naroda do nacionalnih manjšin v preteklosti je zato v ADP nekaj pogojev, ki bi jim morala nova avstrijska država zadostiti. Mednje sodi tudi 7. člen ADP, ki govori o pravicah slovenske in hrvaške manjšine in v tretjem odstavku določa: »V upravnih in sodnih območjih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvaškim ali mešanim prebivalstvom bosta slovenski ali hrvaški jezik dovoljena kot uradni jezik poleg nemškega. Na teh območjih bodo topografski napisi in napisi v slovenskem in hrvaškem jeziku kot tudi v nemškem jeziku.« Ker je največ vroče krvi zaradi dvojezičnih imen krajev, je v 3. odstavku 7. člena ADP nedvoumno določena obveznost postavitve dvojezičnih napisov, vendar zanje ni določila območij oziroma meril.
Seveda ADP v petih točkah zahteva za slovenske in hrvaške pripadnike manjšine še »pravico do lastnih organizacij, zborovanj in tiska v svojem jeziku«, »pravico do osnovnega pouka v slovenskem (ali hrvaškem) jeziku in do sorazmernega števila lastnih srednjih šol«, da je v »upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvaškim ali mešanim prebivalstvom slovenski jezik dopuščen kot uradni jezik dodatno nemškemu. V takih okrajih bodo označbe in napisi topografskega značaja prav tako v slovenščini ali hrvaščini kot v nemščini«, da so avstrijski državljani slovenskega in hrvaškega rodu »udeleženi v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah pod enakimi pogoji kot drugi avstrijski državljani«, ter prepoveduje dejavnosti »organizacij, ki merijo na to, da odvzamejo hrvaškemu ali slovenskemu prebivalstvu njegov značaj in pravice kot manjšine«.
Po skoraj petinpetdesetih letih od podpisa ADP pa imamo na Koroškem še zmeraj opraviti z zanikanjem pravic slovenske narodne skupnosti, na množičnih zborovanjih skrajnih nemških nacionalističnih skupin padajo grde besede o sodržavljanih, ki so pripadniki drugega naroda, ponavljajo pa se tudi uradni poskusi vladajočih političnih strank v deželi, da bi se onemogočilo udejanjanje pravic slovenske manjšine. Tudi dvojezičnih krajevnih označb navkljub zahtevi avstrijskega ustavnega sodišča še ni povsod. Vprašanje pa je, ali lahko slovenska država razen s politiko dobrega sosedskega sodelovanja vpliva na uresničevanje pravic slovenske skupnosti v Avstriji, kajti Avstrijci Sloveniji ne priznavajo, da je kot pravna naslednica nekdanje SFRJ tudi pogodbena partnerica ADP. Oktobra 1997 je tedanji poslanec ZLSD Borut Pahor takratni vladi predlagal, naj sprejme sklep in z noto obvesti vlado Ruske federacije o tem, da se ima Slovenija za naslednico ADP, torej da notificira to pogodbo. Tega ni storila še nobena vlada doslej.
Če bi Slovenija naredila ta korak, kaj bi pridobila? Po mnenju dr. Boruta Bohteta in dr. Mirjam Škrk v že omenjenem članku bi »z notifikacijo depozitarju (ubrala) pot nasledovanja, kar se v vseh pogledih pogodbenega stanja določenih pogodb tudi posebej označuje kot 'sukcesija'. Seveda se lahko zgodi, da Rusija kot nasledstveni depozitar ADP bodisi zavrne notifikacijo o sukcesiji ali pa temu oporeka katera od drugih zavezniških sil, tj. Velika Britanija, ZDA ali Francija.« Opozarjata pa, da tudi ob morebitnem neuspešnem uveljavljanju sukcesije z notifikacijo sukcesije ADP depozitarju - vladi Rusije - ADP ostane še naprej veljavna z normiranimi obveznostmi Avstrije, kar zadeva varstvo slovenske manjšine. Tudi dr. Milan Brglez s FDV meni, da z notifikacijo ne bi bilo »nič narobe«. Ivo Vajgl pa je o nedavni izjavi avstrijskega zunanjega ministra Spindeleggerja, ki Sloveniji ne priznava pravice do nasledstva ADP, dejal, da gre za »prislovično avstrijsko neodločnost in izmikanje državniške odgovornosti, ko gre za obveze iz ADP,« in dodal, »da bo slovenska vlada tudi v luči najnovejših izjav prvega avstrijskega diplomata morala ponovno proučiti možnost formalne notifikacije nasledstva Slovenije po SFRJ kot državi sopodpisnici ADP«.
Tudi do Češke in njene notifikacije ima Avstrija negativen odnos. Češka je leta 2004 vložila pri depozitarju zahtevo po notifikaciji, a ji Avstrija ugovarja, češ da Češke republike ne šteje za naslednico oziroma pogodbenico, ker je ADP »zaprta« večstranska pogodba po določbah 37. člena, po katerem lahko k pogodbi pristopi le država, ki je bila 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo. Toda Češka še naprej vztraja in čaka na odziv podpisnic ADP. Slovenija tega koraka ni naredila, saj se ji je zdel preveč tvegan za dobre sosedske odnose. In kaj bi pridobila z notifikacijo nasledstva ADP? Poleg diplomatskih sredstev za varstvo pravic svoje manjšine na Koroškem, ki jih že ima, bi se lahko, če bi bilo treba, zatekla k arbitražnemu postopku za mirno reševanje sporov glede razlage ali izvrševanja ADP in imela v rokah po potrebi še eno orožje za uveljavitev svojih pravic pri varstvu slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem.
Na potezi je Pahorjeva vlada, saj njegovi trdijo, »da se RS de facto smatra po teh vprašanjih in po naravi stvari za naslednico pravic in dolžnosti bivše SFRJ v ADP«, vendar to koroškim Slovencem ne pomaga kaj dosti v boju za njihove pravice.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.