3. 9. 2009 | Mladina 35 | Svet
V zapor zaradi ponarejene DNK
Laboratoriji FBI niso zaznali ponarejene DNK, temveč so potrdili njeno pristnost. Koliko nedolžnih zaradi tega gnije v zaporih in, predvsem, koliko kriminalcev je zato na prostosti, ne bomo vedeli nikoli.
Če imate navado pljuvati ali odmetavati cigaretne ogorke na javnih površinah, vam izpadajo lasje, si na javnih mestih strižete nohte ali svoje telesne tekočine tako ali drugače po nemarnem puščate vse naokrog, se vam z malo nesreče lahko zgodi, da vas bodo lepega dne aretirali. Zgodi se vam lahko celo, da boste v zaporu presedeli nekaj let ali kar vse življenje. Če bi kdo namreč res skrbno načrtoval umor, bi si lahko z vašim naravnim biološkim materialom pomagal pri izdelavi sintetizirane, »ponarejene« DNK, s katero bi moral potem le še okužiti kraj zločina, da bi forenziki med preiskavo »nesporno« ugotovili vašo prisotnost nekje, kjer v resnici niste bili še nikoli. Izjema so le enojajčni dvojčki, sicer pa je »prstni odtis« DNK edinstven pri vsakem posamezniku in torej pomeni ključno povezavo med krajem zločina in osumljencem oziroma zbirko CODIS (Combined DNA Index System), podatkovno zbirko že shranjenih »prstnih odtisov« DNK. Prav zaradi velike kredibilnosti dokazov, utemeljenih na DNK, je analiza zaporedja nukleotidov DNK »zlati standard« pri forenzičnem potrjevanju oziroma dokazovanju krivde posamezniku. Če bi zviti storilec kraj zločina opremil še z ustreznimi materialnimi »dokazi«, da bi sum o vaši domnevni krivdi za kaznivo dejanje še dodatno podkrepil, vas obtožbe ne bi rešil nihče več. Torej je mogoče DNK tudi ponarediti? Več kot 20 let je bila ta možnost popolnoma spregledana, čeprav se v več tisoč univerzitetnih in zasebnih molekularnobioloških laboratorijih po vsem svetu že vse od odkritja tako imenovane verižne reakcije z encimom DNK-polimerazo v začetku 80. let vsak dan in vitro (umetno) pomnožuje katerikoli želeni odsek DNK v raziskovalne in malo manj raziskovalne namene. Še več, v začetku tega tisočletja so se molekularnobiološki laboratoriji dodatno oborožili še z novejšo metodo, ki omogoča pomnoževanje celotnega človeškega genoma zgolj z osnovno laboratorijsko opremo in s komercialno dostopnimi kompleti kemikalij in encimov. Za »ponarejanje« DNK so tako potrebni le osnovno znanje iz molekularne biologije na univerzitetni ravni, razmeroma zanemarljiv finančni vložek in nekaj časa. Novica, ki sploh ni tako nova, kot je skrb zbujajoča, pa je, da je z ustaljenimi forenzičnimi analiznimi metodami popolnoma nemogoče razlikovati med »ponarejeno« in naravno prisotno DNK, ki je posledica fizične prisotnosti osumljenca na kraju zločina. Raziskovalci, študentje in tehniki v laboratorijih bolnišnic, farmacevtskih in biotehnoloških podjetij bi enostavno proizvedli DNK iz zgolj minimalne količine biološkega materiala nekega posameznika in jo bodisi zlorabili sami bodisi z njo oskrbeli tretje osebe, ki same nimajo možnosti proizvodnje DNK. Danes so komercialni DNK-servisi razširjeni po vsem svetu - pri njih lahko z nekaj kliki prek medmrežja naročimo izdelavo katerekoli DNK, kar prevedeno v srhljiv scenarij pomeni, da za proizvodnjo DNK zadostujeta računalnik in dostop do spleta! Z naročeno DNK je treba le še kontaminirati kraj zločina in učinek je tako rekoč popoln: dejanski storilec se znebi svojega sovražnika in odgovornosti za zločin, hkrati pa za več let za zapahe spravi še koga, ki mu je v napoto. Sodnim izvedencem forenzikom, tožilcem in sodiščem pa medtem seveda ne pade na kraj pameti, da imajo opravka s ponarejeno DNK.
Dan Frumkin, Adam Wasserstrom in Ariane Davidson so raziskovalci izraelskega zasebnega in neodvisnega forenzičnega laboratorija Nucleix. Ob pomoči Arnona Grafita iz forenzičnega oddelka izraelske policije so z ugotovitvami v članku, ki bo izšel v eni od naslednjih številk revije Forensic Science International: Genetics, svetovnemu pravosodnemu sistemu vrgli v obraz nedvoumen dokaz, da z metodami, ki so zdaj v rabi, ni mogoče ločiti med ponarejeno in avtentično DNK. Z objavo novega in znanstveno potrjenega postopka dokazovanja avtentičnosti DNK s stoodstotno zanesljivostjo so pokazali, da se je mogoče z uporabo novih standardov povsem izogniti takšnim sodnim zmotam, zaradi katerih bi lahko posameznik po krivem v zaporu sedel tudi desetletja. V nasprotju z ustaljenimi analizami, ki temeljijo zgolj na genetski informaciji (CODIS), njihov postopek dodatno vključuje tako imenovano epigenetsko informacijo, imenovano metilacija DNK. Pri sesalcih namreč in vivo poteka metilacija DNK (pripenjanje majhne kemijske skupine iz štirih atomov na točno določena mesta v DNK), ki jo je na sintetizirani DNK nemogoče ponarediti v takšni obliki kot je prisotna pri »živih« vzorcih. Čeprav je tudi metilacijska analiza DNK znana že leta, v laboratorijih FBI ponarejene DNK, ki so jim jo namenoma poslali omenjeni raziskovalci, niso razkrinkali, temveč so jo potrdili za pravo. Če si takšno »površnost« privoščijo najboljši med najboljšimi, kako naj potem verjamemo, da za zapahi sedijo pravi storilci in ne nesrečniki, katerih biološki material je nekdo zlorabil? Kako naj vemo, da na prostosti ni cela množica iznajdljivih kriminalcev, ki jim je kak laborant za nekaj drobiža pomagal do nedolžnosti? Zaradi nove metode se bodo gotovo odprli že zaprti dosjeji in morda se bo ob tem razrila kaka prevara. Vprašanje je, ali bodo države spet čakale več kot dvajset let, preden jo bodo začele uporabljati. Pljuvanje po cestah pa se vsaj do takrat zagotovo ne izplača.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.