24. 9. 2009 | Mladina 38
Tujci, marš!
Je zaprtje taborov s tujci na severnih obalah ustrezna rešitev?
Prizor, ki se v francoskem Calaisu ponavlja vsak dan: priklopnik, namenjen v Veliko Britanijo, spelje s parkirišča, nanj, vanj ali v njegovo podvozje pa se obupno želi čim bolj neopazno vkrcati več mladih moških temnejše polti. Voznik pred odhodom tovornjak pregleda, nato steče v kabino, naglo spelje in prvih sto metrov divje vijuga, da bi se otresel slepih potnikov, ki so za pot v Veliko Britanijo pripravljeni tvegati življenje. Preden jim »uspe«, navadno tedne čakajo v improviziranih šotoriščih v bližini pristanišča, kjer ni ne strehe nad glavo ne vode, da bi se umili ali odžejali. Prepuščeni so sami sebi in aktivistom več dobrodelnih organizacij, ki jih ni strah, da bi jih ujela policija in jih kaznovala zaradi nedovoljene »pomoči soljudem«. Policija je v torek zjutraj v sicer napovedani akciji »očistila« zadnji takšen tabor v Calaisu v pokrajini Nord-Pas-de-Calais ob Dovrskih vratih, kjer je Rokavski preliv najožji in razdalja med Francijo in Veliko Britanijo meri le 34 kilometrov. Kljub nasprotovanju aktivistov je 500 policistov in žandarjev v slabi uri zajelo vseh 276 nezakonitih prebivalcev džungle, kot so tabor poimenovali sami; 132 jih je bilo mladoletnih. Éric Besson, francoski minister za imigracijo, do leta 2007 socialist, sin libanonske matere, rojen v Maroku, je tabor, v katerem je občasno bivalo tudi do 800 tujcev, poimenoval »nezakonita deponija« in obljubil zaprtje do konca letošnjega leta. Mladoletne so odpeljali v domove, odrasle priprli, dobili bodo možnost brezplačne vrnitve v domovino, lahko bodo zaprosili za azil, kdor bo oboje zavrnil, ga bodo prisilno poslali domov. Šotore, zatočišča in nekaj dreves so bagri že popoldne podrli, na kraj dogodka se je po akciji pripeljal minister, dogajanje je spremljalo 150 novinarjev, ki jim je hotela Francija pokazati, kako razume vzpostavitev pravne države. Džungla in podobni tabori so po vsej regiji nastali zato, ker je dal decembra 2002 takratni notranji minister Sarkozy zapreti leta 1999 odprti zbirni center Rdečega križa Sangatte zahodno od Calaisa, ki je vsak dan sprejel tudi do 1500 tujcev, v treh letih obstoja kar 70 tisoč. Iranci, Iračani, Afganistanci, Pakistanci in drugi nesrečniki so se odpravili na dolgo in negotovo pot, za katero so najbrž odšteli vse družinske prihranke; zajeli pa jih niso organi države, v katero so bili namenjeni, temveč policisti države, ki ob vsaki priložnosti vpije, da je zasnovana na republikanskih načelih svobode, enakosti in bratstva.
Še vsak tabor, v severni Franciji in Belgiji, se je po »očiščenju« prej ali slej ponovno vzpostavil, Sarkozyjeve »rešitve« so se izkazale za neuspešne. Kot ranjene živali si tujci prizadevajo priti na cilj svojega potovanja, v imenu preprečevanja nezakonitega priseljevanja pa vsak dan doživljajo pregon in vse oblike državnega nasilja, ki ga omogočamo davkoplačevalci. Smo res hoteli v takšno EU?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.