V nas so uprte vse oči

Gospod Blankfein, pred dvema letoma ste dobili 67,9 milijona dolarjev bonitet, kar je največja vsota, ki so jo izplačali bančniku na Wall Streetu. Pred kratkim ste povedali, da razumete jezo ljudi zaradi prevelikih dodatkov. Kako naj si to razlagamo?

> Po mojem mnenju je vprašanje, ali je izplačilo povezano s poslovnim uspehom, povsem umestno. Ko ocenjujemo za nazaj, lahko ugotovimo, da izplačilo v nekaterih primerih ni bilo v skladu z interesi delničarjev. Naši vodstveni kadri, vključno z mano, so bili plačani večinoma z delnicami, s katerimi bi lahko razpolagali šele pozneje. Vrednost teh delnic je odvisna od dolgoročnega uspeha našega podjetja. Če se trg zlomi, pade tudi vrednost naših delnic, in to pravilo pripomore, da se ravnamo po interesih delničarjev in na podlagi tega ocenimo tudi svoje delo.

Kljub temu se zdi 67,9 milijona dolarjev nezaslišana vsota. Jo je sploh mogoče upravičiti?

> O plačilu večini vodstva, tudi meni, odloča upravni odbor. Nagrada je odvisna od dolgoročnega uspeha našega podjetja in zgodovinsko gledano obstaja močna povezava med rastjo dobička in plačami. Vprašanje pa je, ali jih tudi znižajo, če podjetje ni uspešno, in v Goldman Sachsu je tako. Leta 1994, na primer, smo kot partnerji morali vplačati gotovino v podjetje, da bi povečali in zagotovili kapital, brez česar bi naši sodelavci ostali brez plače. Ali pa pomislite na leto 2008, ki je bilo prav tako težko. Lani nisem dobil dodatka, čeprav smo poslovali z dobičkom.

Zveni logično, vendar bi takšna izplačila najbrž lahko povzročila, da bi glavno gonilo postal pohlep?

> Vsi vemo, da pohlep lahko vpliva na vedenje ljudi, vendar je njegov učinek le kratkoročen in navsezadnje tudi neugoden. Naša vodstvena ekipa se odlikuje po tem, da je večina pri nas preživela vso kariero, torej 10, 15 ali celo še več let, in doživela zelo različne tržne cikle. Ko se ti ljudje upokojijo, se jih veliko vključi v dobrodelne organizacije in politiko, kjer je občutno manj denarne spodbude. Takšne odločitve ne morejo biti povezane s pohlepom.

Za banko Goldman Sachs torej delajo le skromni dobrodelneži? Zdi se skoraj neverjetno.

> Iskreno sem vam predstavil svoje mnenje.

Države v skupini G20 se bodo ta teden v Pittsburghu pogovarjale o strožjih predpisih glede izplačevanja bonitet. Takšna prizadevanja so po vašem mnenju torej brezplodna in ne morejo preprečiti morebitne krize v prihodnosti.

> Tega nisem rekel. Sistem spodbud je soodgovoren za krizo, vendar ni glavni razlog zanjo. Razlogi za krizo so zapleteni in globlji. Pomislite na obdobje izjemno ugodnih posojil in presežne likvidnosti: kopičenje tveganih poslov v nekaterih finančnih ustanovah in poznejše stališče, da bi mnogi, tudi pristojni, lahko ukrepali prej in začeli reševati težave z lastnim kapitalom ter likvidnostjo, če bi imeli izčrpnejše podatke.

Imamo občutek, da vprašanje bonitet za vas pomeni predvsem ohranjanje javne podobe. Pred nekaj tedni ste sodelavce pozvali, naj bodo skromnejši, da v časih, ko banke potrebujejo državno pomoč, ne bi izstopali. V nekem ameriškem časniku so o tem pisali v članku z naslovom Trošite kot reveži.

> No, v resnici ni bilo tako.

Kaj pa ste hoteli povedati?

> V nas so zdaj uprte oči javnosti in to moramo upoštevati dan za dnem. Na splošno se mi to, da človek hoče izstopati, ne zdi prijetna lastnost.

Kaj je po vašem osrednji dejavnik pri oblikovanju trajnega finančnega sistema, če to ni preureditev sistema nagrajevanja?

> Potrebujemo več kapitala, manj zadolževanja in predvsem večjo preglednost pri ocenjevanju tveganja. V bančnih bilancah morajo biti tveganja in vrednost premoženja vidni in trgu primerni. Kaj koristijo zahteve po kapitalski ustreznosti, če pravzaprav ne vemo, koliko kapitala in tveganih naložb ima banka v resnici?

Govorite o več milijard dolarjev vrednih finančnih družbah, ki niso del bančne bilance. Prav te veljajo za osrednje krivce za krizo, saj so tako rekoč brez lastnega kapitala najemale ogromne hipoteke brez oprijemljivega jamstva. So njihovi časi nepreklicno minili?

> Mislim, da so zelo verjetno minili. Zunajbilančne igrice so bile navsezadnje težava tudi v Enronu ...
... ameriškem energetskem koncernu, ki je leta 2001 bankrotiral. Zakaj nas primer Enron ni ničesar naučil?
> Nas je, nekatere druge prav tako.

Goldman Sachs ni sklenil nobenega posla mimo bilance?

> Pri nas za vsak posel in s tem za vsako tveganje preračunamo možnosti za dobiček in izgubo, kot veste, upoštevamo standarde poštenega računovodstva, zato pravočasno opazimo nevarnost. A vsi ne delajo tako.

Višje kapitalsko kritje in nižja stopnja zadolženosti sta morda ustrezni metodi za večjo odpornost bank proti krizi. A trenutno doživljamo prav nasprotno - veliko ustanov ima težave zaradi premalo kapitala. Knjigovodski standardi postajajo vse blažji. Kdaj bo primeren trenutek, da se takšno dogajanje obrne v drugo smer?

> Najprej moramo prestati fazo prehoda in konjukturne okrepitve, kar pa se še ne bo zgodilo.

Na kateri stopnji tega procesa smo?

> Danes bi lahko razpravljali o predpisih, ki bi jih uvedli leta 2012 ali 2013. Sam bi oblikoval sistem, v katerem bi vsa tveganja vnovič ovrednotili v vnaprej znanih časovnih rokih in ustrezno prilagodili bilance.

Do zasuka dogajanja morda ni več daleč. Če bodo ohlapni predpisi predolgo ostali v veljavi, nam grozi že naslednji finančni balon.

> Goldman Sachs že danes vrednost svojega premoženja dnevno prilagaja vrednosti na trgu in ima za približno 16 odstotkov lastnega kapitala. Zaradi nas bi nova pravila lahko začela veljati že jutri. A preostali v sistemu bi lahko imeli težave pri prehitrem uresničevanju takšnih zahtev.

A celo Goldman Sachs ne more preživeti brez tekmecev in udeležencev na trgu.

> Imate prav, smo del sistema, in če ne bo zdrav, ne bomo preživeli. Po zatonu družbe Lehman Brothers je Warren Buffett v našo banko vložil pet milijard dolarjev. Nato smo uspešno zvišali kapital za nadaljnjih pet milijard dolarjev. Kljub temu ne moremo biti močnejši od samega sistema. Kdor se ne zaveda, da so državni ukrepi za pomoč finančnemu sistemu koristili tudi njemu, živi v zmoti.

Imate v mislih šefa Deutsche Bank Josefa Ackermanna, ki se je hvalil, da ne potrebuje državne pomoči?

> Ne, nisem mislil na Deutsche Bank. V mislih imam druge ljudi, vendar jih ne bom imenoval. Kakorkoli že, ne zamudim priložnosti, da izrazim svoje spoštovanje do tega, kar so naredile vlade in centralne banke.

Pravite, da je Goldman Sachs pred krizo marsikaj naredil bolje kot drugi. Kaj pa je bila njegova največja napaka?

> Goldman Sachs je tradicionalno močan pri združevanju in prevzemanju podjetij. Pomagamo tudi financirati nakupe prek koncernov ...

... in zasebnih delniških skladov, ki so tik pred krizo prevzeme po astronomskih cenah financirali skoraj izključno s posojili.

> Ko je cvetel trg s tako imenovanimi finančnimi vzvodi, smo hoteli ostati konkurenčni in ohraniti tržni delež. Tako kot celoten trg smo našim strankam odobravali visoka posojila in hkrati sproščali pogoje za njihov najem. Ko se je trg začel majati, smo ukrepali hitro, vendar ne pravočasno, da bi preprečili izgubo.

Je bila to vaša edina napaka?

> Nepremičnine so drug primer. Ko je trg začel pešati, smo to sicer opazili, vendar nismo niti slutili, kako dramatičen bo zasuk razmer in kako hitro se bodo spremenile.

Kako je sploh lahko prišlo do takšnega pretiravanja na nepremičninskem trgu?

> Lastna hiša je sestavni del ameriškega načina življenja. Ta cilj se spodbuja tudi politično. Stroške hipoteke tako denimo lahko odštejete od davčne obveznosti, pomislite tudi na blage kreditne pogoje, če naštejem le dva primera.

Vendar se brez poceni denarja iz centralne banke nepremičninski balon ne bi bil napihnil.

> Sploh ne zanikam, da so tudi nizke obresti krive za krizo, vendar niso bile edini razlog za balon. Veliko razlogov je in ne moremo jih razvrstiti glede na njihov prispevek h krizi.

Bomo v naslednjih petih letih doživeli občutno zvišanje inflacije?

> Centralne banke trenutno zavestno povečujejo likvidnost na trgu, ob čemer se zavedajo inflacijskega tveganja. Vendar s tem podpirajo gospodarstvo. In veste kaj? Ti ljudje po mojem mnenju odlično opravljajo svoje delo. Seveda pa takšna rešitev prinaša tudi tveganje. Če presežna likvidnost ne bo pravočasno umaknjena s trga, bomo imeli inflacijo. Ne izključujem možnosti, da bodo centralni bančniki ukrepali pravilno.

Vlagate v zlato?

> Trenutno me ne prepriča.

Med težavami finančnega sistema je že sama velikost bank. Kaj naj ukrene politika, da bi v primeru zloma ene od njih preprečila totalen polom, kot se je to zgodilo z Lehman Brothers?

> Če bi imel pristojnosti, bi vzpostavil sistem za zgodnje obveščanje, s katerim bi pravočasno odkrili kopičenje tveganja. Temelj za to pa je pravilno knjiženje premoženja glede na tržne vrednosti. Prepričan sem celo, da je že samo to skoraj popoln sistem za zgodnje obveščanje. S kolegi iz drugih držav bi se tudi redno posvetoval o trendih in gibanjih na trgu in v panogi - namen tega bi bil prav tako čim prej odkriti neugodne pojave. Poleg tega bi od bank zahteval večji lastni kapital, nato bi skušal vzpostaviti postopek, s katerim bi osamili šibke banke, da se njihove težave ne bi razširile po vsem sistemu.

Kako naj bi to potekalo?

> Postopek bi lahko vključeval ustanovo, v okrilje katere bi se začasno zatekla banka v težavah. Ustanova bi zagotovila, da bi banka izpolnjevala svoje obveznosti in da je ne bi doletel popoln bankrot.

Ne bi bilo preprosteje omejiti velikosti bank? Navsezadnje je popoln polom precej manj verjeten pri manjših bankah.

> Kaj pa pomeni »too big to fail«?

Pomeni, da je banka tako velika, da bi v primeru plačilne nesposobnosti s seboj potegnila celoten finančni in hkrati s tem tudi gospodarski sistem. Če je seveda ne bi rešila država z davkoplačevalskim denarjem.

> Velikost banke ni odločilni dejavnik. Ali je tveganje omejeno na eno banko ali porazdeljeno na več, je s stališča sistema vseeno. Sliko bi to spremenilo le v toliko, da ne bi govorili več o »too big to fail«, temveč o »too many to fail«.

Ne bi bilo podobnih kriz v prihodnosti mogoče preprečiti tudi z vnovično uvedbo zakona, podobnega Glass-Steagallovemu, ki je predvidel strogo ločevanje med bankami za poslovanje s prebivalstvom in investicijskimi bankami, ki so med drugim razvile skrajno špekulativne instrumente in trgovale z njimi?

> Ne. Takšno razmišljanje izhaja iz predpostavke, da so to krizo sprožili le zapleteni izvedeni finančni instrumenti.
Oglejte si značilno bančno bilanco. Večina bank posojila ovrednoti po emisijski vrednosti, ne po tržni: to velja za tveganja, povezana s kreditnimi karticami, posojili za stranke in podjetja, običajne hipoteke. Vse to so na videz temeljni posli. Nato so tu še izvedeni finančni instrumenti in zapletenejši izdelki.

Kaj hočete reči?

> Razlog za krizo niso bili samo zapleteni izvedeni finančni instrumenti.

Kaj pa še?

> Preveč denarja so razdelili preveč ustanovam in posameznikom, ki so imeli premalo lastnega kapitala. Začela se je recesija in veliko teh ustanov ni več zmoglo odplačevati posojil.

Kdaj bo konec recesije? Bo krivulja rasti podobna črki L, V ali W?

> Mislim, da smo na poti k okrevanju in da bomo kmalu spet imeli rast. Slabše razvite države so krizo prebrodile veliko lažje, kot smo si mislili, kar bo prav tako imelo ugoden vpliv. Kljub prvim dobrim znamenjem okrevanja pa bo potrebno nadaljnje odpuščanje - kar kvari razpoloženje med ljudmi. Zato lahko pričakujemo tudi kak korak nazaj. Na splošno pa sem optimističen.

Bodo ukrepi, ki jih zdaj sprejemajo politiki, zadostovali? Ali pa bi v bančništvu morali poskrbeti za drugačno moralno držo?

> Mislim, da. Mi kot panoga smo odgovorni za varnost finančnega sistema, kar pomeni, da moramo nenehno preverjati svoje poslovne metode. Odgovorni smo za svoje stranke in družbo kot celoto. Takšne težave ne bodo kmalu pozabljene.

Vam po krizi ne bo treba vnovič dokazovati svoje družbene odgovornosti?

> V tem se stoodstotno strinjam z vami.

© 2009 Der Spiegel