Delavstvo proti sistemu

Upali smo, da se bo Slovenija ognila tranzicijskim ekscesom - in pozabili, da je tranzicija sama eksces

/media/www/slike.old/mladina/tema_velika_2_bk.jpg

© Borut Krajnc

»Erozijo smo v raziskavah zaznali že v preteklosti, saj se je način regulacije industrijskih odnosov začel spreminjati, postajal je vedno bolj avtoritaren. Tajkunizacija je eden od vidnih simptomov teh sprememb. Zelo verjetno je, da smo se medtem znašli v neki bistveno drugačni družbi. Zdi se mi, da je to ključno sporočilo stavke v Gorenju.« Tako je rekel sociolog Miroslav Stanojević v Dnevnikovem Objektivu; njegova diagnoza je videti pravilna. Konec je razmeroma nekonfliktnega prehoda iz socializma v kapitalizem, ki je bil doslej slovenska posebnost. Upali smo, da se bo Slovenija ognila tranzicijskim ekscesom - in pozabili, da je tranzicija sama eksces. Doslej so v glavnem trije dejavniki zadrževali učinke kapitalske kontrarevolucije: 1. dediščina socialistične države blaginje, zlasti javno šolstvo, javno zdravstvo, javni pokojninski sistem, državne socialne garancije; 2. socialno odgovorni menedžment, ki se je izoblikoval v samoupravnem socializmu; 3. ideološka mobilizacija ob velikih projektih neodvisne države, pridružitve EU in Natu. Prva dejavnika vse hitreje uničuje država. Zlasti pa so se začeli kazati učinki velikih projektov. V tem je precej ironije, četudi je bolj žalostna. Delavstvo se z upori odziva na učinke, ki jih povzroča uspešna »integracija«. Za nazaj vidimo, da ni vseeno, v kaj smo se integrirali, in da tudi ni vseeno, kako smo se integrirali.
Integrirali smo se v neki konkretni zgodovinski kapitalizem v konkretnem zgodovinskem trenutku: v evropsko-severnoameriški kapitalizem v času, ko se izteka njegov ciklus. Integrirali smo se na način podrejenega obrobja. Mura to odlično ponazarja: v resnici je podizvajalka nemške transnacionalke. Izročena je procesom, ki jih ne obvladuje. Konkurirati mora na najbolj krut in hkrati brezupen način: s poceni delovno silo. Vrednost, ki jo proizvede, je v ceni končnega proizvoda verjetno zastopana z manj kakor 10 %. Pa še od tega Mura dobi manjši del; in še od tega lastniki in menedžment odtegnejo delavkam in delavcem precejšen, če ne celo večji del.
V svetovnem kapitalističnem sistemu vrednost teče od obrobja k središču. Evropa in ZDA s Kanado ta čas zgubljajo središčni položaj: profiti padajo, akumulacija pojenjava. Kapital se rešuje z različnimi prijemi: eden je bilo ohranjanje porabe s krediti, kar je med drugim pripeljalo do nedavnega finančnega zloma. Drugi prijem je povečevanje izkoriščanja: realne mezde padajo v vsem nekdanjem središču sistema. Tretji prijem je iskanje niš, ki zagotavljajo vsaj začasen monopol: ta način je edini, ki ne spodbija sebe samega, a je časovno omejen. Monopol si je mogoče zagotoviti s tehnološkimi iznajdbami, z novimi proizvodi, pa tudi z manj simpatičnimi sredstvi, kakor je ustvarjanje zaprtih trgov (tipa »kdor pije coca-colo, je cool«). Tukajšnji oblastniki razglašajo, da mora Slovenija postati konkurenčna. To je pot na obrobje: kdor hoče ostati v središču, ta ne konkurira, temveč si poskuša zagotoviti monopol.
A obrobnost je za lokalne vladajoče razrede najudobnejši in najpreprostejši položaj. Ugnezdijo se ob tok vrednosti, ki teče z obrobja v središče, in iz njega zajemajo svoj delež. S tehnološkim razvojem, z novimi proizvodi, z ustvarjanjem trgov se ukvarja kapital v središču: lokalni šefi morajo samo zagotoviti možnosti za izkoriščanje. Se pravi: infrastrukturo in socialni mir. Ta položaj je klasično opisal André Gunder Frank v delu Nerazvitost in kapitalizem v Latinski Ameriki že leta 1969. Tam so konkurenčnost zagotavljali vojaški režimi. Zlom v Argentini okoli leta 2000 je povzročil domači vladajoči razred ob pomoči Mednarodnega denarnega sklada. Kdor govori o »roparskem kapitalizmu«, ta še ni povedal vsega. Pokazati moramo na njegovega razrednega nosilca: na domači roparski vladajoči razred. Ta razred pri nas ta čas organizira izkoriščanje, zato da z vrednostjo, ki si jo prisvaja, odkupuje zase podjetja, v katerih izkorišča delavstvo. Naše delavstvo živi v revščini in negotovosti, zato da plačuje temu razredu prisvajanje bogastva, ki ga je samo ustvarilo v preteklosti.
Sedanja država to omogoča: njen problem je, da ni niti država kapitala, temveč država parazitskih skupin. Ne deluje v interesu kapitala kot celote - sicer bi morala zaustaviti posamezne lastnike in njihove zastopnike pri ropanju. Ker novi parazitski razred ni kapitalistični razred, se ne ukvarja s tehnološko revolucijo, inovacijami in ustvarjanjem trgov: pač pa s špekulacijami, s pravnimi triki, s privilegiji, ki si jih pridobijo od države. Zato je zanje nujno, da se dokopljejo do državnih vzvodov. Rezultat je, da je država plen parazitskih koalicij.
Delavski upori, kakršni so se zgodili v Gorenju in Muri, lahko uspejo: 1. če se omejujejo na posamezna podjetja; 2. če je med lastniki teh podjetij država. Le v tem primeru država lahko z začasnimi ukrepi ustreže delavskim zahtevam. To seveda ne prinaša rešitve, ne spreminja kapitalističnega sistema, ne spreminja niti lokalnega sistema roparskih koalicij. Resno antisistemsko gibanje bi moralo združiti delavstvo z drugimi alternativnimi gibanji, zlasti pa bi moralo nastopiti v mednarodnih razsežnostih, vsaj v evropskem merilu. EU je pomemben svetovni dejavnik: če bi prisilili EU, da v svetovnih merilih preneha uveljavljati neoliberalizem in se začne zares zavzemati za svoj sloviti »socialni model«, bi s tem mogoče odprli kakšno boljšo perspektivo.
Še zlasti, ker se svetovni sistem ta čas hitro spreminja. Sociolog Giovanni Arrighi napoveduje, da bo Kitajska kmalu prevzela svetovno hegemonijo - in v svetovnih merilih uveljavila svoj tradicionalni imperialni model stagnantnega tržnega gospodarstva. Arrighi izhaja iz Braudelove teorije, po kateri je kapitalizem parazitska tvorba na tržnem gospodarstvu. Ta teorija je nekoliko naivna, saj verjame v utopično »malo tržno proizvodnjo«. Marksistični teoretik Minqi Li meni, da sta tako kitajska hegemonija kakor stagnacija že tu. Po obeh teoretikih se torej že uresničuje, kar je pred časom napovedal Samir Amin: kapitalizem bo propadel kakor rimsko cesarstvo. Z notranjim razkrojem.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.