1. 10. 2009 | Mladina 39 | Politika
Tista drobna težavica
Univerza v Ljubljani je imela doslej nezakonito izbrane vodstvene organe, kar nikakor ni obrobno. Rektorja je doslej volila razmeroma ozka skupina voljenih pedagoških in študentskih elektorjev, seveda v nasprotju z zakonodajo.
© Miha Fras
Volitve za rektorja ljubljanske univerze so mimo. Novoizvoljenemu rektorju dr. Stanetu Pejovniku velja ob tej priložnosti izreči čestitke in mu zaželeti, da bo uspešno vodil Univerzo v Ljubljani (UL). Čas, v katerem bo opravljal funkcijo, gotovo ne bo lahek. Uvajanje bolonjske reforme bo vstopilo v svojo najzahtevnejšo fazo, krizni trenutek uvajanja reforme pa bo časovno sovpadel s socialno morda najhujšim obdobjem splošne gospodarske krize. Vse to pred novo vodstvo UL postavlja zahtevne naloge in velike izzive.
A teh vrstic se nisem lotil pisati zgolj zato, da bi pripovedoval to, kar javnost pravzaprav že ve ali sluti. Zdaj ko so volitve že za nami in so se tekmovalne strasti polegle, in v tem zapisu ni več mogoče videti zapisa v podporo temu ali onemu rektorskemu kandidatu, se mi zdi pravi čas, da opozorim na nekatere razsežnosti teh volitev, ki so po mojem mnenju do zdaj ostale bolj ali manj neopažene in za katere ne bi hotel, da bi to ostale trajno.
Ker se mediji niso ravno veliko zanimali za volitve, je imela zunajuniverzitetna javnost sorazmerno malo priložnosti, da bi zvedela, da so tokratne rektorske volitve potekale povsem drugače kot prejšnje, tudi notranjeuniverzitetna javnost pa je ostala slabo seznanjena s tem, da je do te spremembe prišlo po zaslugi dr. Lebana, dr. Cerarja in dr. Bugariča. Prvi kot bivši prorektor, druga dva pa kot člana volilne komisije so ugotovili, da je prejšnji način volitev rektorja UL, po katerem so rektorja volili zgolj člani senata, v eklatantnem nasprotju z veljavnim zakonom o visokem šolstvu, ki določa, da rektorja volijo vsi zaposleni na univerzi. Čeprav nedvoumna politična uveljavitev te ugotovitve nikakor ni potekala gladko. Oblikovali so se močni odpori, ki so hoteli vztrajati pri stari praksi, in kdo ve, če novica o ugotovitvi neskladnosti ne bi prišla v javnost, bi se volitve novega rektorja morda še naprej odvijale po nezakonitem postopku.
Marsikdo znotraj UL je namreč za »pravno težavico« vedel, saj nikakor ni bila nova, toda zdi se, da je obstajal interes njenega prikrivanja.
Vztrajnost reformatorjev in žarometi javnosti so jo vendarle izbojevali in novega rektorja smo dobili z neposrednimi volitvami zaposlenih in velike skupine študentskih elektorjev.
Zdelo se mi je vredno v osnovnih črtah opozoriti na ta historiat spremembe volilnega sistema na UL in ga nekoliko obvarovati pred pozabo, saj je v njem vsebovano opozorilo, za katero mi gre.
Dejstvo, da je UL doslej imela nezakonito izbrane vodstvene organe, nikakor ni obrobno. A če neskladnost z zakonom za hip vseeno pustimo ob strani in skušamo spremembo označiti s političnimi oznakami, je jasno, da jo lahko označimo samo kot demokratizacijo. Rektorja je doslej volila razmeroma ozka skupina voljenih pedagoških in študentskih elektorjev, ki je UL zagotavljala le najtanjši oplesk aristokratsko dojetega republikanskega načela, poslej bo izbira vodstvenih organov ljubljanske univerzitetne republike mnogo bolj demokratično obarvana. Če je namreč republikanska ureditev tista, v kateri ima vsak član republike, ki se mora podrediti njenim zakonom in pravilom, tudi priložnost, da na njihovo oblikovanje in sprejem dejavno vpliva, je demokratičnost republikanizma (kot nasprotje aristokratskega republikanizma) sorazmerna z izenačitvijo možnosti vplivanja vseh članov republike na njena notranja pravila. UL, »država v državi«, je bila doslej morda republika, vendar je to bila zelo aristokratska republika, uveljavljene spremembe pa so iz nje naredile veliko bolj demokratično republiko.
Takšna zmaga pravne države in demokratičnega duha se zdi dobra priložnost za manjše slavje. Toda tu nastopi presenečenje: te zmage pravne države in demokracije ne znotraj ne zunaj Univerze nihče ni obeležil in še manj slavil. Dejansko je nastal vtis, da so demokratični volilni postopki marsikomu odveč. Mediji so poročali o slabo obiskanih predstavitvah in soočenjih, nacionalka je izpustila priložnost, da pripravi omizje o usodi visokega šolstva, študentsko vodstvo, ki je morda žalovalo za izgubljenim vplivom v prejšnjem volilnem režimu, je tudi v novih razmerah ubralo korporativno logiko: odločilo se je podpreti enega kandidata in niti po pomoti ni ustvarilo foruma, kjer bi elektorji lahko izmenjevali svoje argumente. A tudi njihovi starejši kolegi v republiki znanja se niso obnašali kaj prida drugače. Zaman bi v predvolilnem času iskali na spletnih straneh UL forum, na katerem bi lahko volivci izmenjevali svoja mnenja o programih kandidatov, zaman bi take forume iskali na fakultetnih straneh - le kaj bi se trudili, odprtih forumskih strani, na katerih bi potekala izmenjava mnenj o čemerkoli, je tudi sicer na teh straneh le vzorec. Sprašujem se, čemu taka zaprtost za svobodno izmenjavo mnenj. Gre za napačno razumevanje zakonskega določila, ki prepoveduje delovanje političnih strank v univerzitetnem prostoru in to prepoved razteguje v nezaželenost političnih stališč nasploh? Groteskno. Med izzive za novo vodstvo UL bi zato sam štel tudi negovanje novega duha javnosti in demokratičnosti, ki je ušel iz steklenice ob teh rektorskih volitvah in je še tako šibak, da bi se utegnil najti kdo, ki bi ga hotel spet strpati vanjo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.