Bernarda Jeklin

8. 10. 2009  |  Mladina 40  |  Politika

Stara ženska o evropski resoluciji

V resnici bi to lahko bilo zasebno pismo Romani Jordan Cizelj tja gor v Bruselj. Pa bi rada, da to prebere še kdo drug.

Bernarda Jeklin, upokojena publicistka, dolgoletna urednica revije Jana

Bernarda Jeklin, upokojena publicistka, dolgoletna urednica revije Jana
© Borut Krajnc

Ne bo škodilo, tudi če bo zapisano marsikoga razbesnelo, konec koncev pogosto tudi drugi razbesnijo mene in bes je čustvo, ki naj bi ga tudi v demokraciji med sabo enakopravno delili. Razbesnelo me je Romanino najnovejše pritiskanje na predsednika evropskega parlamenta Buzka, da naj bi okoli riti v varžet slovenske vladajoče politike dodal majhen pospešek k sprejetju resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu. Kaj pa se to pravi, da se Slovenija edina, čeprav je totalitarizem komunistov izkušala nekaj desetletij, noče pridružiti preostali Evropi!
Najprej: ne imejte me za naivno; od kod in zakaj takšna resolucija prav zdaj in prav iz kuhinje evropske ljudske stranke in zakaj pri tem še posebej vehementna podpora slovenske desnice, je menda jasno. Jasno je menda tudi, zakaj prav v Sloveniji ni dobila želene podpore. Recimo enkrat naravnost in direktno, kje nas žulijo čevlji. Oba čevlja: levi in desni.
Na slovensko povojno preteklost imam sijajen razgled, to je nesporni privilegij moje rojstne letnice. Osnovna šola v štiridesetih letih, gimnazija v petdesetih, faks konec petdesetih, prva redna zaposlitev, v novinarstvu, leta l964. Vse moje aktivno življenje je bilo en sam razgled na slovensko politično stvarnost.
Najprej leta do informbiroja, dišeča po pristnem stalinizmu. Mora montiranih sodnih procesov, ki se me je kljub otroštvu dotikala kot oblak astme: ni se dalo dihati. O Golem otoku se je šepetalo na ušesa. Po tistem evforična leta obnove, mladinske delovne brigade. Gradila sem avtocesto pri srbskem Ražnju in se vrnila domov z veliko žulji in z neprecenljivim spoznanjem, kaj je sploh to, pravo in naporno fizično delo. Izkušnja, ki bi jo potreboval vsak med nami, še danes sem prepričana o tem. Prvi beli sandali pri Peku v poplavi dotlej uniformne rjave in črne: nanje smo, izmenjaje se, člani družine čakali pred trgovino poleg Ria vso noč na prostem in jih zjutraj tudi kupili. Moji prvi beli sandali.
Potem vznemirljiva šestdeseta, mučeniški ljubljanski hipiji, medel odmev študentovskega evropskega vrenja. Približno tedaj sem objavila v tedniku TT udarne povzetke več kot zanimive, provokativne sociološke raziskave: Komunisti niso več vodilna sila! S klicajem. Nekaj pozneje prve reportaže v Jani o lakoti in mrazu bosih otroških nog v zimah kozjanske resničnosti. Seveda pri sosedih na CK niso bili veseli, vodstvu Dela so se najbrž na debelo pritoževali, a mene osebno ni dosegel niti en telefonski klic. Kaj šele Berufsverbot.
Štafete mladosti: Tita nismo ravno ljubili, a bil je zanimiv, velik frajer in markantna mednarodna osebnost, splošno mnenje je bilo, da imamo z njim na čelu v bistvu srečo. Samupravljanje, tovarne delavcem. Samoupravni socializem. V večini slovenskih fabrik se je samoupravljalo resno in zavzeto. Še posebej zavzeto so samoupravljale slovenske tekstilke. Ko sem hodila po tekstilnih tovarnah, se je izkazalo, da je njihova fabrika njihov otrok, za katerega so odgovorne in tako tudi hočejo. Nobena žrtev za njihovo fabriko se jim ni zdela prevelika.
Vsevprek se je verjelo v lepšo prihodnost. Ne takoj, a lepega dne pač, če se bomo seveda dovolj trudili. Ne smeš biti nestrpen.
Že v petdesetih letih sem bila prvič v Milanu, v začetku šestdesetih v Parizu. Tedaj je bilo treba po vizum še v Zagreb. Bilo je zanimivo, očarljivo, a z izletov in potovanj v tujino sem se vselej vračala domov mrtvo hladna. Nikoli nisem hrepenela, da bi lahko ostala tam. Sploh ne samo jaz, občutke smo delili.
In morda najbolj poveden spomin iz množice spominov, ki je ni mogoče obvladati, ker jih je preveč. Potem ko se je začel ljubljanski Maksimarket, so tja na parkirišče romali vsi bedni, umazani in dostikrat tudi obtolčeni avtobusi s prvimi ruskimi, češkimi, poljskimi turisti, privilegiranci v svojih domovinah. Ogledovali smo si jih z mešanico sočutja in pomilovanja, komuniste z Vzhoda.
Kar neverjetno je, kako naglo se je pri nas pozabilo, da je bila tu dolga leta in desestletja beseda komunizem psovka. Mi smo imeli samoupravni socializem. Naš družbeni sistem je bil uradno socializem in tako smo ga v glavnem tudi čutili.
To seveda še zdaleč ni bilo kaj posebno idealnega. Imelo je veliko napak, pomanjkljivosti in tudi nekaj hudih zgrešenosti. Pluralizem samoupravnih interesov ni mogel nadomestiti strankarstva in resnične demokracije. Enako plačilo za različno vredna dela je bilo depresivno in nestimulativno, tudi jaz sem ga pogosto čutila kot osebno krivico. In še mnogo drugega je bilo narobe. A vseeno je bilo nekaj čisto drugega kot tisto naprej proti vzhodu.
V povzetku se je živelo čisto lepo, bivanje in druženje je imelo številne kvalitete, ki so zdaj na tem, da izumrjejo, in to je tragično. Govorim (tudi) o večji enakosti, solidarnosti, pomoči, odrekanju, o zdravih kolektivnih zagnanostih, idealizmu in upanju na boljše čase.
Zdaj naj bi bilo menda že nekaj časa jasno, da smo bili tedaj v resnici, da, tudi jaz, zločinski komunisti, da je bilo naše življenje zavrženo, zgrešeno in sramotno. Tega se moramo že enkrat zavedeti, obžalovati, se posuti s pepelom in oditi po kolenih v bruseljsko Canosso.
Romana Jordan Cizelj, nič ne bo. Vsaj kar zadeva mene. Ničesar ne bom obžalovala, nikamor ne grem po kolenih, za obsodbo totalitarizmov kar poprek in brez razlikovanja ne mislim dvigovati rok. Moja osebna zgodovina ne sodi ne k fašizmom, ne k stalinizmom, ne k nacizmom. Morda k Utopiji, zločinska pa zagotovo ni. Ali vsaj nič manj kot režimi, ki jih danes gledam okoli sebe. In jih živim. Ah, ta krasni novi freedmanizem! Ah, ti krasni novi pozivi k razpadu držav in prestolov za nova vladarja sveta, za trg in ultrakapitalizem multinacionalk. Ne bo to pot in v tem pogledu nobenih novih evropskih resolucij?
Prepričana sem, da mislijo tako ali podobno kot jaz še nešteti Slovenci. Ni pa kakšna posebna slovenska strast, odpirati kljun in se izpostavljati. Žal.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.