8. 10. 2009 | Mladina 40 | Politika
Razmere niso zdrave
Avtoritarnost vodenja tožilske organizacije in slabo organizacijo dela dokazuje tudi kronično pomanjkanje tožilcev zaradi odhodov in nadpovprečnega števila dni bolniške odsotnosti
Degradirana višja državna tožilka Vlasta Nussdorfer
© Borut Peterlin
Ko je okrožni državni tožilec in vodja gospodarskega oddelka celjskega tožilstva Jože Manfreda konec avgusta na obravnavo nekega primera prišel nepripravljen, ne na celjskem okrožnem tožilstvu ne na vrhovnem državnem tožilstvu niso želeli pojasniti razlogov za spodrsljaj. Zdaj je že bolj ali manj jasno, da je bila kriva splošna slaba organizacija dela na tožilstvu, zaradi katere to ne zmore dohajati povečanega pripada zadev. Za praktično izvedbo organizacije dela so odgovorni vodje posameznih okrožnih tožilstev, za usmeritve in sistemske spremembe na tem področju pa seveda vrhovno državno tožilstvo pod vodstvom Barbare Brezigar.
Ker pa vrhovno državno tožilstvo glede tega v mandatu sedanje generalne državne tožilke ni naredilo nič, so vodje tožilstev bolj ali manj prepuščeni sami sebi, svoji iznajdljivosti in svojim sposobnostim za vodenje in organizacijo. Na nekaterih manjših tožilstvih, ki obravnavajo malo zadev in je na njih tudi povečan pripad logično manjši, težav menda ni. Pa tudi vodje teh manjših tožilstev so večinoma strokovnjaki, ki so v vrh napredovali po uveljavljeni poti, na kateri so si pridobili izkušnje za odgovorno vodstveno delo. Povsem drugače je na večjih tožilstvih, ki procesirajo veliko večino zadev in kjer se obravnavajo tudi politično pomembne zadeve in vprašanja. Na daleč največjem, ljubljanskem okrožnem tožilstvu, in drugem po velikosti, mariborskem tožilstvu, delo vodij opravljata »Barbarini tožilki«, Tamara Gregorčič in Elizabeta Györkös. Gregorčičeva ob imenovanju vodstvenih izkušenj ni imela, preden je postala vodja, ni opravljala dela vodje kakega izmed oddelkov.
Zaradi slabe organizacije dela imajo tožilci vedno znova opraviti z novimi in novimi zadevami, pri katerih pa se zadržijo samo eno obravnavo. Le najtežje zadeve pred sodiščem ves čas trajanja postopka zastopa tožilec, ki je ovadbo tudi spisal. Poleg tega je dela vse več. Prejšnji pravosodni minister Lovro Šturm je v lovu na odpravo sodnih zaostankov precej povečal število sodnikov, število tožilcev pa ni sledilo povečanju števila kazenskih sodnikov. Pa še tista tožilska mesta, ki so prosta, pogosto ostajajo nezasedena. Na razpise se javljajo formalno neustrezni kandidati, pogosto pa se ne javni nihče. In zakaj ni zanimanja za vstop v tožilski poklic? Eden od razlogov so zagotovo plače, vendar so te enake sodniškim, sodnikov pa ne primanjkuje. Drugi razlog za pomanjkanje novih tožilcev je enak tistemu, zaradi katerega najizkušenejši tožilci zapuščajo tožilstvo - to so katastrofalni medčloveški odnosi.
Ker neuradne informacije pravijo, da so se zaradi preobremenjenosti in pritiskov z vrha na meji mobinga številni tožilci umaknili v bolniško odsotnost, smo za uradne podatke zaprosili vrhovno državno tožilstvo. Najprej so nas preusmerili na okrožna državna tožilstva, češ da so vodje okrožnih državnih tožilstev samostojni in neodvisni in zatorej edini pristojni za dajanje takšnih podatkov. Potem pa so nam z vrhovnega tožilstva poslali tale odgovor: »Podatki, za katere prosite, niso podatki o delu državnega tožilstva in to ni predmet poročanja tožilstva javnosti. Zato vam teh podatkov ne moremo zbrati in posredovati.« Identičen odgovor smo potem dobili tudi od vseh enajstih »samostojnih in neodvisnih« vodij okrožnih državnih tožilstev. Dodaten dokaz o avtoritarnosti vodenja tožilske organizacije? Po nekaterih podatkih naj bi bila v Mariboru na bolniškem dopustu več kot polovica tožilk in tožilcev.
Kolateralne žrtve
Čeprav na tožilstvu skrivajo število bolniških odsotnosti tožilcev, je jasno, da jim v Ljubljani tako zelo primanjkuje tožilcev, da je Barbara Brezigar z odredbo na okrožno državno tožilstvo začasno premestila dve najizkušenejši višji tožilki Marjetko Krevs in Vlasto Nussdorfer, seveda proti njuni volji. Nussdorferjevo celo, čeprav na nižje tožilstvo sploh ne more biti več premeščena. Zakon o tožilstvu namreč v 36. členu vsebuje prepoved takšnih premestitev za več kot dve leti, ti pa je po naših podatkih Nussdorferjeva oddelala že pred leti. Seveda preden je kot višja tožilka zasedla mesto na višjem tožilstvu, ki je instančni tožilski organ in pregleduje delo okrožnih državnih tožilstev. V zadnjih 30 letih gre za prvo takšno degradacijo višjih tožilcev na ljubljanskem okrožnem tožilstvu. Omenjeni višji tožilki bosta tako že prihodnji teden začeli opravljati delo, ki ga sicer opravljajo tožilci začetniki. Kot je v navadi, bosta dobili po več deset primerov različnih starosti na teden, delo jima bodo dodeljevali tožilci, katerih delo sta še včeraj nadzorovali ... Pa to, da Brezigarjeva šikanira Nussdorferjevo, niti ni od včeraj, pred skoraj štirimi leti ji je izrekla opomin, ker sta se njeno ime in slika pojavila v kuharskem kotičku revije Jana.
Pod hudimi pritiski naj bi delali tudi mariborski tožilci. Tamkajšnja priznana okrožna državna tožilka Alja Kirbiš Kramberger naj bi bila prav zato prejšnjo sredo dala dokončno odpoved. Na ljubljanskem tožilstvu se je pred časom na bolniškem dopustu znašla okrožna državna tožilka Katarina Bergant, ker se je strla pod pritiski vrhovnega državnega tožilstva. Zaradi »napačne« odločitve v primeru Slovenija proti Berglundu jo je menda na delovnem mestu večkrat »obiskala« kar generalna državna tožilka, pred dnevi pa je skupaj s svojo najtesnejšo sodelavko Sanjo Javor Pajenk »obiskala« celotno ljubljansko tožilstvo. V odsotnosti Bergantove naj bi bili njenim zbranim ljubljanskim kolegom njeno delo predstavili kot nestrokovno, slabo in polno napak.
Nussdorferjevo, Kirbiš-Krambergerjevo in Bergantovo druži cel kup stvari. In sicer, da gre za najboljše med najboljšimi na svojem tožilstvu; da svoj poklic jemljejo kot poslanstvo; da sodelavci pravijo, da so v šoku; da je nad njimi jezo stresla generalna državna tožilka v zanjo kriznih trenutkih ali njeni tožilski kadri in da o osebni krivici, ki se jim je zgodila, niso želele govoriti. S tem pa se seznam šikaniranih najizkušenejših tožilcev, ki so odšli v mandatu Brezigarjeve, zagotovo ne končuje. Tik pred odhodom je recimo mariborski tožilec Boris Marčič, v tujino pa odhaja tudi ena najbolj izkušenih tožilk posebne tožilske skupine Alenka Sagmeister Ranzinger ... Na spisku pregnancev pa so seveda že dalj časa nekdanji vodja in člana posebne tožilske skupine Harij Furlan ter Boštjan Penko in Roman Sevšek in koprski tožilec Bojan Pečnik ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.