8. 10. 2009 | Mladina 40 | Družba
Ne morete me dodati med prijatelje, odhajam!
Moje slovo od Facebooka
Steve Tuttle, odgovorni urednik spletne izdaje revije Newsweek
Facebooku, družabni mreži na spletu, ki je po dobrih petih letih delovanja končno začela prinašati dobiček, sem se pridružil pozno, pred približno poldrugim letom, pri 47. letih. Priključil sem se mogočnemu valu ljudi, ki skušajo dejavno preživeti drugo polovico svojega življenja in tako pomilovanja vredno posnemati tisto, kar se našim sinovom in hčeram zdi nekaj samoumevnega. Moja 16-letna hči Grace je dobesedno zakričala od ogorčenja, ko sem ji povedal, da sem se vpisal na Facebook, in me v solzah rotila, naj tega nikar ne delam. Ko je postalo jasno, da mislim resno, je od mene izsilila obljubo, da je ne bom nikoli prosil za prijateljstvo. Ker takrat niti nisem vedel, kaj to pomeni, sem privolil. Odkupil sem se ji šele, ko sem se za vedno izpisal s Facebooka - oziroma vsaj za zdaj.
Prešinilo me je kot v kakem patetičnem filmu. Delal sem in premišljeval, kako naj jedrnato zapolnim okvirček O čem razmišljaš, v katerem v nekaj besedah vsem svojim spletnim tovarišem sporočiš, kaj ravno počneš tisti hip. A končno sem se spametoval. »Le v kaj sem se spremenil?« sem zaklical.
Zbogom, mojih 157 spletnih prijateljev, od katerih vas 75 sploh ne bi prepoznal, če bi vas srečal na cesti. Zbogom, frajerska aplikacija Pieces of Flair in 1.332.359 članov skupine I don't Care How Comfortable Crocs Are, You Look Like a Dumbass, ki sovražijo razširjeno gumijasto obuvalo. Zbogom, sošolci s faksa izpred 25 let, ki se vas skoraj ne spomnim. Ne ti, Tom, tisti drugi Tom. Pozdravljeno spet, moje delo. Vsaj malo. Ne bi mogel napisati zgodbe o zapuščanju Facebooka, če ga ne bi bil zapustil, ker ne bi imel časa zanjo.
Ko pomislim na vse tiste ure, ki sem jih v preteklem poldrugem letu zabil na Facebooku, in si predstavljam, kaj dobrega bi lahko naredil namesto tega, postanem žalosten. Namesto da sem pregledoval fotografije prijateljevega prijatelja, da bi našel nove prijatelje, bi bil lahko zbiral denar za Darfur, pomagal v bližnjem zavetišču za živali ali razdeljeval hrano brezdomcem. Še bolj žalosten postanem, ker vem, da tega ne bi bil naredil, tudi če bi imel vse te dodatne proste ure.
S svojim namišljenim krogom prijateljev sem bil tako zasvojen, da sem si Facebook omislil tudi na Black Berryju. Tako sem takoj izvedel, če je stik hotel navezati mulc, ki se je v osnovni šoli spravljal name, in me tako spomnil, da sem še vedno kužen za punce. Nekega dne sem se tako zatopil v prebiranje Facebookovih strani na Black Berryju, da sploh nisem opazil obrazov resničnih ljudi, ki sem jih srečeval na ulici. Zavedel sem se šele, ko sem padel v naročje invalidu na vozičku. Prizadelo me je, ker je odklonil mojo prošnjo za prijateljstvo, a izkazalo se je, da v resničnem življenju ta funkcija sploh ne obstaja.
Ne vzemite tega osebno, nekdanji prijatelji na Facebooku: pogrešal bom obvestila na zidu o pomivanju posode in menjavi peska za mačke. Pogrešal bom umetniške fotografije sončnih zahodov na plaži in mestnih ulic, pokritih s snegom. Hočem reči, pogrešal bom lepljenje tega na svojo stran. Pogrešal bom to, kako kot mimogrede omenite znano osebo in obvestilo, da kampirate v indijanskem šotoru na trajnostni kmetiji, kjer gojijo emuje, nekje v Kostariki ali da jeste samo tunino brez dodatka delfinov in da bi enako moral početi tudi sam. Najbolj pa bom pogrešal na stotine in stotine fotografij dojenčkov, ki me vsak dan spomnijo, kako neznansko srečen sem lahko, ker moji otroci niso več dojenčki.
Potem je tu še nemogoča odločitev, ali potrditi prošnjo za prijateljstvo ali ne, in tega zanesljivo ne bom pogrešal. Dobite na primer prošnjo nekega Janeza Novaka, pa pojma nimate, kdo naj bi to bil. Vidite, da imata skupnega prijatelja, zato bi vam ta morda lahko osvežil spomin. Ali pa opazite, da je hodil na vaš faks, kar se vam zdi logično, saj je bilo med sošolci polno Janezov. Zato si mislite, pa naj bo, in ga dodate med prijatelje, in v nekaj minutah je vaš zid posejan s sporočili kot Janez Novak je dobil objem od Mojce Kovač in da je Janez Novak rešil kviz Katero pravljično bitje si?, in dobil rezultat Feniks. Vse podkrepljeno s fotografijami. Ob tem začutite pritisk, da še sami poveste, kaj počnete, in presežete tega Janeza, zato napišete: »Stevu se danes jedo kosmiči.« Res sem to napisal.
Facebookov okvirček O čem razmišljaš je literarna ustreznica brezzveznemu čvekanju po mobilnem telefonu, ko ste na vlaku in oseba poleg vas niti za hip ne neha vpiti v modrozobo slušalko, vi pa se ne morete presesti in ste prisiljeni poslušati traparije kot: »Zdravo, ljubica, zdaj sem na vlaku. Sedim na svojem sedežu. Zdaj si slačim jakno.« Da, lahko bi se vozili zunaj konice, ko je več prostora, a potem bi zamudili v službo.
Če ste na Facebooku, je, kot bi se prostovoljno javili, da boste prejemali neželeno pošto. Čim uspešnejši ste pri iskanju prijateljev, tem več neželene pošte dobivate. Konec koncev je Facebook najbolj prazen, najbolj osamljen kraj na vsem širnem spletu. Vse je le statika in beli šum, stalni pritok sprememb statusa v okvirčku O čem razmišljaš se čez čas spremeni v asdf, asdf, asdaf, v nerazumno tipkanje po tipkovnici.
Zato sem se odločil, da bom poslej počel kaj koristnejšega v vsem silnem prostem času, ki ga spet imam. Vračam se k prvotnemu, resničnemu Facebooku, v bližnjo gostilno, kjer me vsi poznajo. V mojem primeru je to bar Off The Record v hotelu Hay-Adams v Washingtonu. O čem razmišljamo, povemo na glas in resničnim ljudem, recimo: »Tisti tip tam preveč pije. Vedno, ko pridem, visi za šankom.« ali »Kako bi se končala državljanska vojna, če bi Abraham Lincoln imel lovke namesto brade?« Zbogom torej, morebitni in nekdanji tovariši na Facebooku, vseh 150 milijonov, in pozdravljen John Boswell, najboljši točaj v ZDA. Če bi radi prišli v stik z menoj, poglejte tretji stolček na desni. Če bi radi postali moji prijatelji, mi plačajte pivo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.