Borut Mekina

15. 10. 2009  |  Mladina 41  |  Politika

Od vitalnih interesov do izgube zavesti

Kdaj bo politika priznala, da izhod na odprto morje ni najpomembnejši »vitalni interes« države?

Najboljša soseda: Jadranka Kosor in Borut Pahor

Najboljša soseda: Jadranka Kosor in Borut Pahor
© Borut Peterlin

V frazeologiji sodobne slovenske politične misli postaja vse bolj popularen pojem »vitalnega interesa«. Če smo nekoč v tajkunskih zgodbah še razmišljali o »nacionalnem interesu«, potem danes, ob slovensko-hrvaškem sporu, govorimo že o vitalnih interesih. »Izhod na odprto morje« ali celovitost »Piranskega zaliva« nista več nacionalna interesa, sta »vitalna« interesa. Obe skovanki seveda implicirata, da rečemo s predsednikom države Danilom Türkom, na pesimistično, temno slovensko dušo. A hkrati pomenita tudi gradacijo svetobolja. Če namreč nimaš nacionalnih interesov, si zgolj prodan. Če pa nimaš vitalnih interesov, si mrtev.
Poglejmo si nekaj konkretnih primerov, spodbujenih z napovedjo predsednika vlade, da bo do konca oktobra s Hrvaško podpisal arbitražni sporazum. Urednik informativnega programa RTV Slovenija Rajko Gerič se je v oddaji Polemika vprašal, ali ima Slovenija sploh še kakšna jamstva, da »zaščiti vitalne slovenske interese«, ali celo »osnovne vitalne interese«, pri tej odločitvi, s katero bo zapečatena »usoda slovenske meje«. Vladni ministri in predstavniki koalicije Patrick Vlačič, Gregor Golobič in Katarina Kresal pa so prepričani, da vlada s tako imenovanim drugim Rehnovim predlogom »ščiti vitalne interese«, tako kot slovensko zunanje ministrstvo, kjer minister Samuel Žbogar meni, da arbitražni sporazum »vsebuje« ali celo »uresničuje slovenske vitalne interese«. Z njim se ne strinja voditelj SLS Radovan Žerjav, ki meni, da vlada ogroža »najvitalnejše nacionalne, slovenske interese«.
Zdi se, da je v tej uvodni tekmi zmagal Žerjav, ki napoveduje celo referendum za zaščito »najvitalnejših« osnovnih slovenskih nacionalnih interesov. A ko smo mislili, da po gradaciji presežnika ni mogoče še nadaljnje stopnjevanje, je na politični oder stopil dr. France Bučar, ki je z eno potezo dokazal, da ne nosi titule »starosta« slovenske politike ali »oče slovenske države« kar tako. V pogovoru za RTV Slovenija je namreč poudaril, da se pri arbitražnem sporazumu odločamo o usodi Slovenije, da bomo Slovenijo zavrgli in da je na kocki »slovenska zavest«. Če izgubiš nacionalni interes in si prodan tajkunom, je seveda hudo. Če izgubiš vitalne interese in umreš, je še huje. A ker ima zavest včasih tudi po smrti telesa še neke možnosti preživetja, pa je resnično hudo, če je sedaj na kocki celo »slovenska zavest«!
»Konec suverenosti Slovenije, konec izhoda na odprto morje, konec našega gospodarstva na morju, konec Luke Koper, skratka, popolno sesutje države,« kar je doslej kričal nacionalist Zmago Jelinčič, pa četudi je ob tem še dodal, da »nas bodo Hrvatje zvozili ko mlade prašičke«, ni nič proti izgubi slovenske zavesti. Bučarjevo premoč so tako priznali tudi v SNS, kjer so do njega izrazili »globoko spoštovanje« in opozorili na krivdo in nesposobnost Demosove vlade, ki tedaj ni upoštevala »Bučarjevega nasveta, da je treba v času osamosvojitvene vojne zagotoviti integriteto slovenskega ozemlja tudi z vojaškimi posegi«.
Pojma »vitalnih interesov«, ki sicer ni izum slovenske politične elite, nismo uvozili iz tretjega rajha, temveč iz ZDA. In sem jih ni prinesel nihče drug kot nekdanji washingtonski diplomat, zunanji minister Samuel Žbogar, ki je decembra 2008 odločitev vlade, da ne da soglasja k odprtju več poglavij v pristopnih pogajanjih Hrvaške z EU, upravičil, češ da »je Slovenija morala zaščititi svoje vitalne nacionalne interese«. V ZDA obstaja okrog pojma »vitalni interesi« cela znanost. Tako je komisija o ameriških nacionalnih interesih leta 1996 definirala štiri vrste ameriških interesov: najpomembnejši so vitalni, na drugem mestu so zelo pomembni, na tretjem pomembni in na četrtem manj pomembni. Le vitalni interesi od vseh naštetih opravičujejo uporabo sile. In na prvem mestu je grožnja z napadom na ZDA z nuklearnim, kemičnim ali biološkim orožjem. Aktualni predsednik Obama je tako pred časom sprožil kar nekaj polemik o tem, ali bo njegova politika res tako drugačna od Busheve, ko je dejal, da »pri zaščiti naših vitalnih interesov in ameriškega ljudstva ne bom omahoval pri uporabi sile«.
V Sloveniji se javna razprava o arbitražnem sporazumu šele začenja. In ko bo dokument prišel v ratifikacijo pred parlamentarce in potem morda celo v odločanje na referendum, se bo seveda postavilo vprašanje, ali je tveganje sprejemljivo. Ker če so na kocki resnično slovenski vitalni interesi, »najvitalnejši, osnovni, nacionalni slovenski interesi« ali celo, po Bučarjevo, »slovenska zavest«, potem noben kompromis ni mogoč, niti takšen v obliki arbitražnega sporazuma, ki je zanalašč zapisan dvoumno zato, da je sprejemljiv za obe državi. Seveda ne, potem ima France Bučar prav, ko pravi, da arbitražnega sporazuma ne bi podpisal, »ker, enostavno, nimam vesti, da bi lahko, tako rekoč, na milost in nemilost Slovenijo predal nekim činiteljem, ki odločajo zunaj, na podlagi svojih lastnih interesov, mimo nas«.
Da pa v sporu med Slovenijo in Hrvaško morda le niso na kocki tako veliki vitalni interesi, je tokrat priznal tudi prometni minister Vlačič. Za RTVS je dejal, da je stik Slovenije s teritorialnim morjem za Slovenijo pomemben le v primeru krize ali spora s Hrvaško, »v običajnih okoliščinah pa je relativno nepomemben, glede na to, kako danes poteka plovba v svetu«. Vlačič je denimo opozoril, da bo morala Slovenija, če ne dobimo teritorialnega stika z odprtim morjem, vsakokrat Hrvaški naznaniti, da bodo v koprsko pristanišče z odprtega morja prek hrvaških teritorialnih voda vplule slovenske vojaške ladje.
Odločitev Slovenije za podpis arbitražnega sporazuma bi morala dejansko spremljati drugačna zavest. In sicer da obstajajo še višji in vitalnejši interesi od teritorialnega stika z odprtim morjem ali celovitosti Piranskega zaliva. Zato pa so v preambuli arbitražnega sporazuma »vitalni interesi« omenjeni šele na drugem mestu. V njem piše, da Slovenija in Hrvaška arbitražni sporazum sklepata »ob sklicevanju na sredstva za mirno reševanje sporov iz 33. člena Ustanovne listine Združenih narodov, ob potrditvi zavezanosti k mirnemu reševanju sporov v duhu dobrososedskih odnosov, odražajoč njune vitalne interese ...«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.