Vse muzeje pod enotno komando

Zakaj se Mednarodni grafični likovni center (MGLC) in Arhitekturni muzej Ljubljana (AML) upirata nasilni združitvi

»Fužinski grad in Tivolski grad sta privlačni lokaciji, ki bi lahko prinašali presežni profit. Rog pa je za zdaj le težava. Če bi vse tri lokacije združili pod isto šibko organizacijo, ki bi bila popolnoma pod nadzorom mestne oblasti, bi se odprle privlačne kombinacije za pridobivanje presežnih profitov. Temu pravijo zasebno-javno partnerstvo. To je samo ugibanje – a dosedanje izkušnje napeljujejo k razmišljanju v tej smeri. Pozabimo na umetnostne prakse, na kulturna prizadevanja: v resnici gre za rento in profit.«- dr. Rastko Močnik.

»Fužinski grad in Tivolski grad sta privlačni lokaciji, ki bi lahko prinašali presežni profit. Rog pa je za zdaj le težava. Če bi vse tri lokacije združili pod isto šibko organizacijo, ki bi bila popolnoma pod nadzorom mestne oblasti, bi se odprle privlačne kombinacije za pridobivanje presežnih profitov. Temu pravijo zasebno-javno partnerstvo. To je samo ugibanje – a dosedanje izkušnje napeljujejo k razmišljanju v tej smeri. Pozabimo na umetnostne prakse, na kulturna prizadevanja: v resnici gre za rento in profit.«- dr. Rastko Močnik.
© Borut Peterlin

»Kot predsednik sveta MGLC apeliram na ljubljanske mestne svetnice in svetnike, naj zavrnejo predlog za združitev Arhitekturnega muzeja in Mednarodnega grafičnega likovnega centra. Kulturno javnost pozivam, da zaustavi početje, ki uničuje delo treh generacij umetnostnih ustvarjalcev, teoretikov, kritikov, organizatorjev in ljubiteljev na področju grafičnih, likovnih in reproduktibilnih umetnosti. Te osebnosti, med katerimi naj posebej omenim samo ustanovitelja Mednarodnega grafičnega bienala in MGLC Zorana Kržišnika, so nam zapustile imenitno dediščino: naša naloga je, da to tradicijo gojimo in jo razvijamo naprej. Apeliram na odgovornost mestnih svetnic in svetnikov, pa tudi na kulturno zavest javnosti v Sloveniji in po svetu,« je v izjavi zapisal dr. Rastko Močnik, predsednik sveta MGLC. Vzrok za Močnikov poziv je trdoglavo vztrajanje mestne politike, da za vsako ceno ter brez konsenza in dokazov o finančni, organizacijski in vsebinski upravičenosti izpelje svoj načrt, pri tem pa sploh ne dvomi o poslušnosti »glasovalnega stroja« na seji mestnega sveta: »Mestna občina Ljubljana zaključuje v Strategiji razvoja kulture v MOL 2008-2011 definirane sklepe v zvezi z modernizacijo javnega sektorja v kulturi. Na oktobrski (19. 10. 2009) seji bo Mestni svet MOL obravnaval še zadnjo združitev dveh javnih zavodov, in sicer Arhitekturnega muzeja Ljubljana in Mednarodnega grafičnega likovnega centra v nov, sodobno zasnovan javni zavod Arhitekturni in grafični muzej Ljubljana. V letu in pol bo Mestna občina Ljubljana tako na področju kulture združila dvanajst dosedanjih samostojnih javnih zavodov (šest knjižnic, Mestno galerijo in Mestni muzej ter Lutkovno gledališče in GOML), vse dosedanje izkušnje moderniziranja javnega sektorja pa so se izkazale za upravičene in dajejo pozitivne učinke. To velja tudi za nedavno združitev Mestnega muzeja Ljubljana in Mestne galerije Ljubljana v nov javni zavod, kar pomeni, da ima MOL izkušnje tudi z združevanjem javnih zavodov na galerijskem in muzejskem področju ter tudi izkušnje s tem, kako se v javnem zavodu organizira delo, v katerem se dve področji razvijata vzporedno.« Trditev, da je bila združitev Mestne galerije z Mestnim muzejem zares uspešna, je prezgodnja, saj se še ni končalo prehodno obdobje prilagajanja novim odnosom. Učinki ne bodo vidni prej kot čez pet let. To MOL ne ovira, da ne bi nadaljevala svoje prakse in po združitvi obeh gledališč sedaj spojila še MGLC in AML. Vendar se ti dve instituciji med seboj tako razlikujeta kot figa in oreh. Ne glede na to, da se je ob lanski javni razpravi o strategiji pokazalo, da niti stroka niti javnost nista naklonjeni nelogičnim in neupravičenim združevanjem, je MOL to nasilno izvajala. Navsezadnje so združitev zavrnili celo strokovni recenzenti strategije, ki jih je povabilo mesto samo. A ker je načelnik MOL za kulturo dr. Uroš Grilc dejal, da bo tudi ta »fuzija« zagotovo izpeljana, so se 9. oktobra v Tivolskem gradu zbrali uslužbenci MGLC in AML, strokovna in laična javnost, ljubitelji arhitekture, grafike, oblikovanja, fotografije in javno izrazili protest proti nameri MOL, da združi ti dve ustanovi v nov hibridni zavod, imenovan Arhitekturni in grafični muzej.
Direktor AML dr. Peter Krečič je skušal pojasniti, kaj ta brezglava namera mestnih oblasti pravzaprav pomeni. »Zadnje čase sem se spraševal, kaj neki imajo za bregom, da izvajajo takšen pritisk na oba zavoda. Kako to, da niso dovzetni za noben razumen ugovor zoper svoje namere? Od kod tolikšna zagretost za vse te destruktivne ukrepe, ki smo jim ta hip priča? Od kod se napaja vsa ta energija, ki hoče doseči svoje, ne glede na ceno, ki se meri z merilom uničenja institucij, z uničenjem rezultatov dela generacij, predanih in gradečih ljudi, za ceno poigravanja z usodo trenutno zaposlenih v obeh zavodih, ki so sredi najvišjih ustvarjalnih prizadevanj in novih načrtov? Odgovor je tu pred nami, pa ga nismo videli ali nismo hoteli videti. Še vedno živimo v naivni iluziji, da sam demokratični sistem, ki smo ga vzpostavili v osamosvojeni Sloveniji, zagotavlja, da se nedemokratična praksa in avtoritarno vodenje institucij ne more več ponoviti. To, kar doživljamo s to trmoglavo 'sklepno epizodo modernizacije javnega sektorja v kulturi' v Ljubljani, nas spomni na trde čase realnega socializma, ko se je za vse takšne poskuse združevanja posebno v kulturi uveljavil izraz romunizacija (po nekem poskusu Ceausecujevega režima spraviti vse muzeje pod enotno komando). Od tedaj velja, da pomeni združevanje avtonomnih institucij vnovičen poskus obvladovanja in nadzorovanja žive kulture. Kolikor daleč nese spomin, noben tak poskus ni bil uspešen. Vrsta uničenih uspešnih ustanov in karier pa je izjemno dolga. Vendar tudi v demokraciji občasno oblast prevzame (vselej navzoča, a bolj ali manj prikrita) želja po nadzorovanju in obvladovanju. To pot spet poskušajo in rezultat je že vnaprej znan. Sprašujem se, kako to, da glavni akterji nikoli ne odgovarjajo za povzročeno kulturno in moralno škodo.«
Direktorica MGLC Lilijana Stepančič je med drugim dala nekaj slikovitih pripomb: »MOL ni dala v javno razpravo predloga združitve AML in MGLC skupaj z Rogom in Švicarijo; MOL za mnenje o takšni združitvi ni vprašala strokovne javnosti; MOL ni izdelala strokovne študije o učinkih združitve; strategija razvoja kulture MOL ne vključuje MK RS kot potencialnega partnerja, čeprav MK RS financira mestne umetnostne institucije približno 90-odstotno; od januarja 2009 ima MOL predlog MK RS za podržavljenje AML; SWOT-analizo te združitve sta izdelala AML in MGLC in po njej so negativni učinki večji od pozitivnih; zaposleni v MGLC in AML nasprotujejo združitvi, ker ne prepoznajo strokovne podlage in ekonomskih učinkov; svet MGLC nasprotuje združitvi; strokovna slovenska in mednarodna javnost nasprotujeta združitvi, prihajajo pisma podpore; MOL nima sredstev za izgradnjo in nato financiranje programa v Rogu; MOL je ponujala Rog že več kandidatom; delo AML in MGLC je uspešno, prepoznavno in razvojno. Nobena institucija ne občuti krize vodenja.
Za združitev teh dveh institucij ni strokovnih niti ekonomskih podlag. Pozivam ustanovitelja, da ne hiti, saj za to ni nikakršnega razloga, in da zadevo ponovno premisli v dialogu z zavodoma in MK RS.«
Predstavnika zaposlenih, Primož Lampič (AML) in Breda Škrjanec (MGLC), sta izrazila odločno nasprotovanje združitvi, arhitekt in urednik revije AB Miha Dešman je povedal, da kljub dolgotrajnemu iskanju ni našel niti ene pozitivne postavke v prid združitvi, Mitja Rotovnik pa se je spraševal o postopku, s katerim se bo nastavil novi direktor zavoda, in kakšne vodstvene reference bi moral imeti kandidat za vodenje tako velikega zavoda. Jožef Školč je svetoval Grilcu in Jankoviću, naj nehata posiljevati institucije in stroko, saj on sam najbolje ve, da je treba nehati v trenutku, ko se s tvojo zamislijo ne strinjajo niti stroka niti zaposleni.
Javnost tokrat ni ostala sama v boju z mestno birokracijo, na pomoč ji je priskočilo ministrstvo za kulturo. Nemudoma se je odzvalo na javni poziv obeh kolektivov in v sporočilu za javnost razložilo, zakaj nasprotuje združitvi: »Predlagani novi zavod je po našem mnenju problematičen. Povezuje dve ustanovi z različnimi poslanstvi, združujeta se brez jasne strateške vizije in kompatibilnosti vsebin.« Hkrati je ministrstvo ponovilo svoj predlog, da bi Arhitekturni muzej postal nacionalna institucija, torej da ga prevzame v svoje varstvo, MGLC pa naj bi razvijal svoje dobro delo še naprej oziroma bi ga priključili k Moderni galeriji. Ministrstvo za kulturo MGLC namenja 77 odstotkov sredstev za delovanje, Arhitekturnemu muzeju pa 62 odstotkov. Skratka, ministrstvo za kulturo financira obe instituciji, nima pa pravice soodločati o njuni prihodnosti.
Tudi tukaj je v ravnanju MOL nekaj narobe, in to Uroš Grilc ve. Prav zaradi tega je moral potegniti potezo, ki naj bi zmedla javnost in ministrstvo postavila v čudno luč, češ da ne pozna svojih lastnih zakonov, kot mu očita v izjavi, ki jo je 12. oktobra 2009 objavil na spletni strani MOL in jo poslal vsem medijem. V izjavi polemizira z ministrstvom v slogu napad je najboljša obramba. Na njegovo izjavo so se odzvali v Arhitekturnem muzeju in mu odgovorili v dolgem pismu, podnaslovljenem Ljubljanska kultura v rokah trmastega načelnika. V njem so v 15 točkah secirali njegovo nerazumevanje problematike in mu dali tudi poduk - da bienale ni projekt, ampak redna bienalna razstava. V zvezi z denarjem pravijo v pismu, da Grilc ne omenja sramotno nizkega deleža financiranja MOL - od 5 do 11 odstotkov leta 2007 in 2008 za AML. Ustanovitelj je po zakonu dolžan financirati svoje zavode in vlagati vsaj v njihovo infrastrukturo. Skromno financiranje MOL je občutno oteževalo razvoj AML in MGLC. »Kje je denar za redno vzdrževanje AML, za dokončno prenovo gradu Fužine za predstavitev njegovih zbirk, o katerih večji profiliranosti govori dr. Grilc? Načelnik še vedno vztraja pri trditvi, da bo načrtovana združitev vplivala na proračun MOL, hkrati pa v zadnjih intervjujih navaja, da bo, če ministrstvo za kulturo ne bo več financiralo združenega zavoda, nastalo razliko krilo mesto. Stavek, ki ga najdemo v sklepu ustanovitvenega akta novega zavoda, da združitev zavodov ne bo imela finančnih posledic, je zavajanje mestnih svetnikov, ljubljanskih davkoplačevalcev in širše javnosti.«
Dr. Grega Tomc, predsednik odbora za kulturo in znanost pri MOL, pravi: »O delovanju obeh zavodov morata povedati mnenje ustanovitelj (MOL) in glavni financer (MK). Uveljavljanje volje ustanovitelja nad financerjem morda ni pravno sporno, se mi pa zdi neprimerno. In če se bodo predstavniki MOL in MK strinjali, da je delovanje obeh zavodov slabo, potem bodo spremembe nujne, ne glede na to, kako bodo to odločitev doživljali tam zaposleni. A kot rečeno, za zdaj tega konsenza med predstavniki mesta in države še ni, tako da se mi zdi vztrajanje pri spojitvi prenagljeno.«
Na tiskovni konferenci 13. oktobra 2009 je župan Zoran Janković na vprašanje o združitvi MGLC in AML odgovoril, da stoodstotno stoji za dejanji in stališči načelnika za kulturo MOL, kajti vse, kar je Grilc do sedaj naredil, je izjemno in vrhunsko. Zatrdil je, da javne razprave o združitvi obeh institucij sploh ne razume. Da gre pri združitvi teh dveh ustanov vendarle za umestitev Roga in Švicarije in da ta ponudba prinaša še dodatne razstavne površine. Pomenljivo je opozoril, naj se počaka do ponedeljka do seje mestnega sveta in da bomo takrat videli rezultat. Župan je dajal vtis, da ve, da bodo svetniki in svetnice glasovali za združitev. Zamolčal pa je, da je odbor za kulturo in raziskovalno dejavnost MOL dan pred tiskovno konferenco razpravljal o združitvi in jo zavrnil. In ker je na strani MOL moč oblasti (ustanovitelja), mora biti na strani MGLC in AML moč javne besede! Predsednik odbora dr. Grega Tomc je sporočil: »Ne bom glasoval za spojitev! Kot rečeno je najprej potreben dogovor med mestom in državo. V obrazložitvi o potrebi po spojitvi mi ostaja nekaj nejasno. Ali je realistično pričakovati, da se bo delovanje po spojitvi izboljšalo, če bodo v novem zavodu delali isti ljudje, v istih prostorih in za isti denar? Kaj se bo v resnici sploh spremenilo? Če bi mesto in država ugotovila, da je delo v obstoječih zavodih slabo, bi sam zagovarjal radikalnejše posege. Se mi pa tudi zdi, da je sodelovanje obeh zavodov mogoče brez formalne spojitve, pri konkretnih projektih.«
Morda pa gre v tej zgodbi zgolj za nepremičnine, za dva gradova na odličnih lokacijah? »Spomnimo se Metelkove: če je alternativa ne bi bila zaskvotala, bi si jo bili nezakonito prisvojili zasebni špekulanti z zemljišči. Mestna oblast se je takrat pritajila in ni preprečila nezakonitega zasebnega posega. Spomnimo se Roga: če ga ne bi bili zaskvotali socialni aktivisti in aktivistke, bi ga bila mestna oblast pustila propasti, da bi sprostila lokacijo, tako kakor je zasebni lastnik pustil propasti Kolizej. Zemljišče prinaša rento, spomeniško zavarovana stavba pa samo stroške. Fužinski grad in Tivolski grad sta privlačni lokaciji, ki bi lahko prinašali presežni profit. Rog pa je za zdaj le težava. Če bi vse tri lokacije združili pod isto šibko organizacijo, ki bi bila popolnoma pod nadzorom mestne oblasti, bi se odprle privlačne kombinacije za pridobivanje presežnih profitov. Temu pravijo zasebno-javno partnerstvo. To je samo ugibanje - a dosedanje izkušnje napeljujejo k razmišljanju v tej smeri. Pozabimo na umetnostne prakse, na kulturna prizadevanja: v resnici gre za rento in profit,« razmišlja dr. Rastko Močnik.
Za konec se pozabavajmo z vsaj enim konkretnim strokovnim problemom iz množice problemov, ki bi vzniknili ob morebitni združitvi. To je izvedba dveh bienalov - Mednarodnega grafičnega bienala, ki ga Ljubljana prireja že od leta 1955, in Bienala industrijskega oblikovanja, ki ga pripravljajo od leta 1964. Oba bienala sta bila zaradi mednarodne prodornosti in strokovne kakovosti povod za ustanovitev omenjenih institucij - Mednarodnega grafičnega likovnega centra in Arhitekturnega muzeja Ljubljana. Obe instituciji je ustanovilo Mesto Ljubljana v času, ko je politika še imela vizijo, ko je še poznala vrednost in vlogo kulture in je videla dlje od svoje sence ter znala prepoznati odličnost obeh bienalov in strokovnost obeh timov. Kako si MOL predstavlja, da bo en zavod prirejal dvoje bienalov? Ali vsako leto enega (torej brez predaha) ali vsaki dve leti dva hkrati na tako zelo različnih področjih. Finančno, organizacijsko in kadrovsko bosta ta dva bienala velik zalogaj za eno ustanovo. Ali pa ima MOL namen enega izmed bienalov žrtvovati? Katerega pa?
Vse kaže, da birokratska pamet ne razume trgovske logike pomena blagovnih znamk. Oba bienala s svojima institucijama sta pomembni slovenski blagovni znamki, ki ju poznajo širom po svetu, imata mednarodni ugled in reference ter dragocene izkušnje sodelovanja s sorodnimi ustanovami iz drugih držav. Da bi novi muzej dosegel takšne rezultate, bi moralo preteči nadaljnjih 30 let in vse, kar je bilo zgrajeno v preteklih 50 letih, bi bilo izgubljeno. Novi zavod bi začel na novo, z novo celostno podobo in imenom ter novim programom - malo mešano - in bi bil čista neznanka v strokovnih krogih in med likovno publiko. Sicer pa, kot pravi načelnik, bo vse po starem: »Saj je zapisano, da bo novi javni zavod v celoti ohranil poslanstvo dosedanjih javnih zavodov in opravljal nekatere nove naloge.«
Zakaj že združujejo MGLC in AML?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.