Dr. Dušan Keber

15. 10. 2009  |  Mladina 41

Kupi ali umri

Če bi bilo mogoče, bi farmacevtska industrija za bolezen razglasila kar življenje samo: ljudi bi zdravila od rojstva do smrti

/media/www/slike.old/mladina/komentarkeberfarmacijail_zdravstvo.jpg

© Tomaž Lavrič

Kar nekaj knjig je v zadnjih letih razkrilo šokantne podrobnosti o delovanju farmacevtske industrije; dve imamo od letos tudi v slovenskem prevodu (Hans Weiss: Medicina v primežu podkupnin in Marcia Angell: Resnice o farmacevtskih podjetjih). Ob branju teh knjig se farmacevtska industrija pred očmi bralca spreminja iz dejavnosti, ki zavzeto išče in poklanja človeštvu vedno nova učinkovita zdravila, v trgovca z zdravili, ki si z močjo denarja sam določa pravila igre, zlorablja monopolni položaj in daje absolutno prednost dobičku pred preživetjem tistih, ki nimajo denarja za njegove precenjene proizvode.
Za začetek razčistimo s trditvijo farmacevtske industrije, da je njen najvišji, pravzaprav edini smoter razvijati zdravila, ki izboljšujejo zdravje in rešujejo življenje ljudi. To je nekako tako, kot če bi peki trdili, da pečejo kruh zato, da ljudje ne bi bili lačni. Poglavitni cilj vsake tržne dejavnosti je dobiček in to sploh ni sporno, kadar trg deluje. Pri prodaji zdravil trg ne deluje. Povpraševanje in ponudba sta v rokah proizvajalca in njegovega posrednika zdravnika. Način in cena zdravljenja sta za isto bolezen enaka za bogataša in siromaka. Poleg tega si je farmacevtska industrija izborila dolgoletne patentne zaščite, s čimer se je znebila konkurence.
Industrija ne išče zdravil, ki bi bila najnujneje potrebna, temveč išče primerne kupce za svoja zdravila. Tako kot peki ne marajo peči najcenejših vrst kruha za reveže, ker jim ne prinašajo dobrega zaslužka, tudi farmacevtske industrije ne zanima razvoj zdravil za redke bolezni ali za bolezni, ki pestijo revne narode. Občasno primanjkuje celo zdravil, ki jih potrebujejo državljani razvitih dežel, vendar ne tako množično, da bi se dalo z njimi dobro zaslužiti: na primer cepiv, anestetikov in protistrupov. Da, celo razvoj novih antibiotikov je prepočasen. Bakterijske okužbe so sicer pogoste, vendar zdravljenje traja le nekaj dni, za to pa se porabi zanemarljiva količina zdravil v primerjavi s tistimi za kronične bolezni.
Najzanimivejše so za farmacevtsko industrijo bolezni, ki pestijo stotine milijonov ljudi. Če bi bilo mogoče, bi za bolezen razglasila kar življenje samo: ljudi bi lahko zdravila od rojstva do smrti. Nekatera stanja so z nenehnim nižanjem zgornje dopustne meje med zdravjem in boleznijo že zelo blizu temu idealu. Več kot polovica ljudi v razvitih deželah ima raven holesterola višjo, kot dopušča zgornja meja normalnih vrednosti. Množijo se predlogi, da bi mejo normalnega krvnega tlaka znižali še za dodatnih 20 mm Hg; to bi z eno potezo ustvarilo več sto milijonov, morda milijardo novih povpraševalcev po zdravilih. Viagre in drugih zdravil za motnje erekcije industrija ne promovira s slikami priletnih moških, temveč stasitih mladcev, z jasnim sporočilom: če se lahko zgodi njim, se lahko tudi vam, zato imejte viagro stalno pri sebi.
Če industrija nikakor ne pride do novega zdravila za katero od že znanih bolezni, lahko ustvari novo bolezen za svoje zdravilo. Tako je proizvajalka prozaca nepoučenemu človeštvu razodela, da je stanje, za katerega smo menili, da je fiziološko, namreč predmenstrualna napetost ali popularni PMS, pravzaprav bolezen z imenom predmenstrualna disforična motnja, ki jo je mogoče zdraviti. Seveda s prozacom. Za kakšne vrste zaslužkov gre, nam je jasno takoj, ko se spomnimo agresivne propagande za tampone in vložke. Še lepše priložnosti ponuja področje duševnosti: v literaturi kar mrgoli najrazličnejših vrst anksioznosti. Kar 7 odstotkov vseh ljudi naj bi trpelo za socialno fobijo, ki jo je mogoče zdraviti.
Trženju vložkov bi naredili krivico, če bi ga primerjali s trženjem zdravila za PMS: pri prvih vlada neizprosen konkurenčni boj, ki znižuje cene, za vsako novo zdravilo - da, celo za novo indikacijo za staro zdravilo ali zvečan odmerek starega zdravila - pa obstaja več vrst patentne zaščite, ki v skupnem učinku zavarujejo novo zdravilo pred posnemovalci za 20 ali več let. Ob tem je farmacevtska industrija razvila posebno obliko inovativnosti: z armado dobro plačanih pravnikov se bori, da bi patentno zaščito zavlekla čim dlje. Ob podatku, da tako zdravilo vrže tudi milijardo letnega dobička, je to smotrnejše početje kot negotova pot iskanja novih zdravil.
Reaganova administracija, ki je zaslužna za podaljšanje patentne zaščite, je sprejela še eno usodno odločitev: s patenti je poleg končnih izdelkov zaščitila tudi posamezne predstopnje v razvoju zdravila, ki so bile prej takoj dostopne drugim ra-ziskovalcem. Danes farmacevtska industrija preži v bližini raziskovalnih ustanov in odkupuje patente vsega, kar le malo diši po zdravilu. Nekoč skromni akademski znanstveniki postajajo milijonarji ali si vsaj prizadevajo, da bi postali, znanstveni razvoj pa se je upočasnil. Industrija kupuje ideje na zalogo oziroma da bi onemogočila konkurenco. Gleevec, zdravilo, ki rešuje življenja bolnikov s kronično mieloično levkemijo, je zaradi tega prišel v uporabo vsaj osem let kasneje, kot bi lahko.
Tudi za konkurenco je najdonosneje, če čim hitreje po pojavitvi tržne uspešnice razvije domala enako zdravilo, ga patentira, zatrjuje, da je boljše kot prvo (to se kasneje pogosto izkaže za neresnično), in ga prodaja še po nekoliko višji ceni. Novih zdravil, ki pomenijo pomembno izboljšanje pri zdravljenju kake bolezni, je vsako leto manj kot prstov na eni roki.
Marica Angell dokazuje, da najpogosteje navedena cena razvoja posameznega zdravila, ki naj bi znašala 800 milijonov dolarjev, ne drži in je verjetneje bližje 100 milijonom. Najvišja postavka je »trženje in administracija«, ki znaša več kot 30 odstotkov in je povsem netransparentna vreča, iz katere farmacevtska industrija plačuje zdravnike, farmacevte, politike in novinarje, ki ji pomagajo pri uvajanju novega proizvoda na neki trg. Sledi ji dobiček: profitna stopnja pri prodaji zdravil je bila zadnjih 20 let z naskokom najvišja, če primerjamo cene izdelkov vseh industrij: znašala je kar 15 do 20 odstotkov vrednosti prodaje. Cena razvoja je šele na tretjem mestu.
Lahko bi rekli, da ceno zdravil določajo tržne zakonitosti v odsotnosti trga. Geslo se glasi: če imaš monopol nad proizvodnjo in imaš pred seboj neobveščenega kupca, ki ga z zdravnikovo pomočjo prepričaš, da zdravilo nujno potrebuje, mu lahko zdravilo zaračunaš poljubno oziroma je končna meja samo kupna moč prebivalstva, ki mu zdravilo ponujaš.
Trženje zdravila ima mnogotere oblike. Tovarne bogato plačujejo klinično testiranje zdravil, potem ko so že registrirana, pri čemer gre najpogosteje le za prepričevanje zdravnikov, naj paciente preusmerijo od starega zdravila k novemu. Ta strošek industrija prikazuje kot razvoj, čeprav gre za trženje s številnimi elementi korupcije. Še večje zneske porabi industrija za lobiranje: največ za »prepričevanje« zdravnikov, ki predpisujejo zdravila, pa tudi novinarjev in politikov. Podatek, da so generična zdravila slovenskih proizvajalcev le malo cenejša od originalnih, dokazuje, da je cena razvoja nizka, vsi drugi stroški pa podobni, saj bi bila sicer konkurenca pri »prepričevanju« prepričljivejša.
Promocija zdravil poteka prek na videz nevtralnega poročanja o novih zdravilih, kjer so udeleženi novinarji in strokovnjaki, ki jim mediji zagotavljajo prostor ali čas. A daleč največjo raboto opravijo zdravniki; ti so tisti, ki predpisujejo zdravila. Farmacevtska industrija želi pridobiti naklonjenost čim več zdravnikov s plačevanjem udeležb na kongresih in številnimi majhnimi pozornostmi, za nekatere med njimi pa mora globlje seči v žep. Imenuje jih mnenjski voditelji: to so ugledni posamezniki s strokovno avtoriteto ter avreolo modrosti in strokovne poštenosti. Njim bogato plačuje predavanja, članke in druge vrste vplivanja na strokovno javnost. Ali je res tako čudno, da tudi pri študiju medicine zdravljenje prevladuje nad preventivo? Vpliv farmacevtske industrije se začne že tam. Proizvajalci zdravil in opreme potrebujejo bolnike, ne pa zdravih ljudi.
Farmacevtska industrija sama ne more spremeniti sedanjih razmer, pa čeprav jo vodijo v zlom. Potrebni so globalni politični dogovori. Na primer dogovor o tem, da morajo biti zdravila dostopna vsem, ki jih potrebujejo. Ena možnost bi bila, da bi se cene zdravil ravnale po BDP vsake posamezne države. Žal je to za večino ljudi, ki bi danes o tem odločali, nepredstavljiva utopija. Še večja utopija, ki je hkrati edina dolgoročna rešitev, če seveda verjamemo v boljše in ne v slabše življenje prihodnjih rodov, je globalna solidarnost pri zagotavljanju sredstev za zdravstveno varstvo. Torej enotno evropsko in kasneje svetovno zdravstveno zavarovanje. Treba bo tudi zagotoviti dovolj javnega denarja za nujno potrebna zdravila, za katera pri profitno naravnani industriji ni zanimanja.
Na lokalni ravni je treba zavreti korupcijo. Zdravniki bi morali predpisovati zdravila z generičnimi imeni in ne z imeni proizvajalca, lekarnar pa bi moral izdati tisto od možnih različic, ki bi imela najnižjo ceno. Prekiniti bi bilo treba vse neposredne finančne povezave med proizvajalci in zdravniki ali pa jih vsaj narediti dostopne javnemu nadzoru. Podporo izobraževanju bi morali proizvajalci vplačevati v ustrezne sklade. Plačilo za delo, ki ga za farmacevtsko industrijo opravijo zdravniki in mnenjski voditelji, bi moralo postati sorazmerno opravljenemu delu, za to pa je prav tako potrebno javno razkritje takih plačil.
Primer farmacevtske industrije jasno kaže, kaj bi se zgodilo, če bi sprivatizirali tudi preostali del zdravstvenega sistema. Kadar v prostor med tistimi, ki pomagajo bolnikom, in tistimi, ki njihovo pomoč potrebujejo, vstopi pohlep po denarju, so posledice vedno enake: pohlep prevlada nad vrednotami.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.