22. 10. 2009 | Mladina 42 | Politika
Talci starega sveta
Da podjetja ne morejo najti dovolj srednje kvalificiranega kadra, preprosto ni res. Kar je res, je, da ga ne morejo najti dovolj za 600 ali 800 evrov na mesec.
Franček Drenovec, ekonomist. Stališča avtorja so njegova osebna stališča.
© Borut Peterlin
Pred nami je zahteva sindikatov po radikalnem povečanju minimalnih plač - sredi najhujše krize. V gospodarski zbornici trdijo, da bi to radikalno povečalo brezposelnost - pa čeprav so sedanje najnižje plače že pod ravnijo osnovnih življenjskih stroškov. Kako se znajti v tem? Podobno velja za naslednje. V Sloveniji že nekako soglašamo, da je naš nadaljnji napredek odvisen od povečane vloge znanja in izobrazbe v družbi. Kako se tedaj znajti z dejstvom, da naglo narašča brezposelnost prav v skupini mladih z visokošolsko izobrazbo, v podjetjih pa imajo v resnici največ težav s pridobivanjem dobrih srednje kvalificiranih profilov?
Rad bi razbil nekaj klišejev, ki nam preprečujejo, da bi razmišljali o stvareh trezno. Najprej o tem zadnjem. To, da podjetja ne morejo najti dovolj srednje kvalificiranega kadra, preprosto ni res. Kar je res, je, da ga ne morejo najti dovolj za 600 ali 800 evrov na mesec, za določen čas, po možnosti brez zavarovanja. Ponudite 1000 ali 1200 evrov, s kakovostno pogodbo, pa se vam jih bo javilo sto (in še sto drugih se bo odločilo za vstop v te poklice). Saj govorite o »trgu dela«, kajne, o ponudbi in povpraševanju? Problem ni pomanjkanje nizko kvalificiranih profilov, problem je nekaj drugega. O tem drugem je treba razmišljati, ne o tistem navideznem.
Zadnje mesece je postala priljubljena »mobilnost«. Podjetniki in ekonomisti gledajo vse te množice sveže brezposelnih, ki so pripravljeni trdo delati za 500 evrov - ampak so dvesto kilometrov stran. Recept je seveda že star. Če ti uspe iztrgati ljudi iz njihovih družin in njihovih vasi in mest, če ti jih uspe psihološko in socialno tako povsem oskubiti, dobiš nad njimi (podjetnik, politik) silno moč.
Samo pozor, mobilnost je v Sloveniji dvorezen meč. Če se bodo ljudje že selili, zakaj bi se selili prav k vam, za 500 evrov, zakaj ne v drugo smer, čez mejo, kar je najpogosteje še bližje, za 1000 in več evrov, z vsemi zavarovanji in s sindikalnim varstvom? V nekem končnem neoliberalnem raju bomo Slovenci v Avstriji in Furlaniji, naši kapitalisti pa bodo zaposlovali Bosance in Romune. Svoji k svojim. Je »mobilnost« res tako dober recept za Slovenijo?
Še en kliše. Argument, ki utemeljuje nizke plače, nizke davke in slabe javne storitve, je, da mora sistem ustvarjati zadostne profite za vzdrževanje investiranja, ki je potrebno za obnavljanje gospodarske aktivnosti in zaposlovanja. Ta ekonomska logika je nesporna - dokler ne pogledamo malo pobližje. Imamo en velik sektor, v katerem so zadnja leta zapravili stotine milijonov svojih profitov (tudi bodočih) zgolj za medsebojna statusna prerivanja in prekopicevanja, ker niso vedeli, kaj bi drugega z njimi. Iz sektorja velikih državnih podjetij je steklo v nekaj preteklih letih na stotine milijonov »naložb v tujino«, vse z dokaj nejasno vsebino in v dokaj eksotične dele sveta (jasno je samo, da je šel denar res ven). So ti profiti res to, kar naj bi teoretično bili? Ali ti ljudje res vedo, kaj naj bi, teoretično, počeli z njimi?
Tu je le treba biti malo natančnejši. To se nanaša na »sektorje«, ki so finančno močni in politično podprti, po svojem stvarnem pomenu za slovensko ekonomijo in družbo pa obrobni. V sektorjih, ki zares poganjajo gospodarstvo, ni niti približno tako. Kljub vsemu je statistika zelo slaba tudi na agregatni ravni. Velik investicijski val zadnjih let je sestavljalo, poleg kupovanja avtomobilov in tovornjakov, skoraj samo gradbeništvo. V času največje eksplozije kredita in največjih profitov je raslo investiranje v proizvodno opremo zgolj zmerno, nič bolj kot že vsa leta poprej. Produktivno investiranje v Sloveniji dejansko zamira - pa ne zaradi pomanjkanja sredstev. Stari ekonomiji preprosto zmanjkuje zamisli za naložbe v prihodnost. Neoliberalna redukcija vseh problemov na »stroške dela« in »stroške države« je v Sloveniji še posebej nesmiselna.
In tako naprej. Toliko plehkih klišejev, toliko neuporabnih »resnic« iz nekega starega, starega sveta! Poglejmo zelo trezno: kako dolgo bo še mogoče, v tem našem majhnem žepku nerazvitosti, stisnjenem med nekaterimi najbogatejšimi deli osrednje Evrope, vihteti vse te neoliberalne modrosti o nujnosti nizkih plač in nizkega socialnega standarda?
Vzemimo pokojninsko reformo, ki ni povezana s krizo, temveč s siceršnjimi »objektivnimi« nujnostmi. Z njo se precej zmanjšuje dohodek, ki bo v bodoče pripadel vsakemu posamezniku, v celotnem življenjskem ciklu, na enoto vloženega dela. Razlog je demografsko staranje. Ampak Slovenija je hkrati ekonomsko mlada! Upoštevajoč razmere v naši najneposrednejši okolici bi morala biti pred nami še strašanska perspektiva rasti produktivnosti in rasti dohodka per capita. Zakaj nihče ne pomisli na to, zakaj poslušamo vedno samo to zgodbo o staranju? Zakaj uravnavamo vse sisteme na starost, na betežnost in invalidnost, ko smo pa dejansko še mladi!?!?
Kako se prebiti iz te slepe ulice, v katero smo zašli, kako prebiti ta uničujoči status quo?
V zrelih, dobro organiziranih družbah znajo urejati takšne težave zrelo in »organizirano«. V Sloveniji je (kapitalistična in demokratična) nezrelost in neorganiziranost del samega problema. Kako torej prebiti? Na katerem koncu? Kje začeti? Kako?
Brez dvoma moramo podpreti zahtevo sindikatov po zvišanju minimalnih plač na 600 evrov. Za začetek.
Na koncu še o enem klišeju. V Sloveniji naj bi se bilo najtežje zaposliti prav mladim z visokošolsko izobrazbo. Tudi to ni res. Za to, kar ti mladi ljudje res znajo, se bodo (večinoma) že našle službe - če ne druge, pa takšne za 600 evrov, če je njihovo znanje vredno samo toliko. Sistem proizvaja »statuse« in »diplome«, v resničnem življenju pa potrebuješ znanje. Nihče ti ne bo plačal za diplomo, plačal ti bo za znanje. Ta drobna razlika nam je povsem ušla.
Kdor je študiral vsa leta osem ur na dan, v ne prenatrpanih predavalnicah, z rednim dostopom do učiteljev, bo v Sloveniji (večinoma) našel službo, kakršno pričakuje. Ampak takih je malo. Če bi jih bilo več, bi se lahko danes pogovarjali tudi drugače. Sindikati so navedli, da znaša v Krki, v kateri dela polovica vseh zaposlenih s (pravo) univerzitetno izobrazbo, tudi najnižja plača, za najnižje kvalificirano delo, 800 evrov. Univerzitetni sektor bi moral biti žarišče spreminjanja družbe, ne pa da je (večinoma) samo še en zglob v tem mogočnem, vseprisotnem kolesju vzdrževanja statusa quo.
Zapisano velja »večinoma«. Delo težko najdejo tudi dobro izobraženi biologi in drugi taki. Karierne odločitve mladih presegajo absorpcijske zmožnosti stare ekonomije in samo upamo lahko, da jih bodo v bodoče še bolj, dokler se ne nabere neka kritična masa, ki bo prebila spone. Staro počasi odmira, novega ni. Ampak ne moremo v nedogled zgolj podpirati starega!
Zato moramo, za začetek, podpreti zahtevo sindikatov po zvišanju minimalnih plač na 600 evrov. Država pa ne sme čisto nič »pripomoči« z zniževanjem davkov in zato tudi izdatkov za izobraževanje, zdravstvo, socialne mreže itd. To bi bil pa res lep nateg.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.