22. 10. 2009 | Mladina 42 | Družba
V opomin moškim
Psihično in fizično nasilje moškega nad žensko je v družbi najbolj prisotna oblika nasilja. Moški ego ne miruje.
Mag. Bojan Macuh, sociolog, razvojno raziskovalni sodelavec Inštituta za raziskovanje družbene odgovornosti, Maribor
© Marko Pigac
Danes opazimo različne oblike nasilja v družbi. Veliko ga je na športnih tribunah, na cestah, nad živalmi in naravo. A najbolj boleče in tudi najbolj kruto je nasilje nad ljudmi in med njimi. Človeka nad človekom, mlajših nad odraslimi in odraslih nad otroki. Izstopa pa vsekakor psihično in fizično nasilje moških nad ženskami.
Po statističnih podatkih je v Sloveniji 99 odstotkov nasilja med odraslimi storjenega nad ženskami. V naši in družbi nasploh se trudimo, da bi to preprečili, a nam, žal, zakoni in še kdo to vedno preprečijo. Navkljub vsem žrtvam (smrtnim) nasilja še vedno ne zmoremo tistega človečnega koraka, ki bi te in takšne poskuse vsaj omilil, če že ne preprečil, da bi se sploh pojavljali. Civilne pobude se trudijo, naredijo vse, da se žrtvam, ki jih odkrijejo, pomaga. Najpogosteje pa potem zatajijo državne ustanove, ki naj bi bdele nad tem, preprečevale, če ne že onemogočale takšna dejanja.
V nadaljevanju bi se dotaknil oblike nasilja, ki je v družbi najpogostejša. Psihičnega in fizičnega nasilja moškega nad žensko. V družbi je nasploh najbolj prisotno, vendar to ne pomeni, da se ne izvajajo tudi druge oblike in da so zanemarljive. Nasilje moških nad ženskami razumemo kot eno izmed najhujših oblik takšnih dejanj. Ženske so zaradi svoje biološke fiziološke danosti prav gotovo v podrejenem položaju, čeprav lahko navkljub vsem svojim sposobnostim dolgo, vendar ne v nedogled, prenašajo neprimeren odnos moških do sebe. Morda bi bilo vredno omeniti nekatere oblike. Ne za obuditev spomina (ženske se jih še predobro zavedajo), temveč v opomin moškim, da jih ne bi izvajali.
Zahteva partnerja po pozornosti, ljubezni ali spolnosti je za marsikaterega moškega samoumevna. Pri tem potrebe žensk sploh niso pomembne, saj se vedno dokazuje, da je v odnosu pomemben le moški ego. So ženske, ki poznajo ta odnos in v njem praznino za svoje potrebe, čustva in misli.
Nasilen moški (psihično) potrebuje občutek, da je več vreden kot njegova partnerka. To zadovoljuje s tem, da je ne upošteva. Niti njenih mnenj niti predlogov ter jo skuša s tem razvrednotiti. Kako to vpliva na samozavest žensk in njihovo samospoštovanje, dokazujejo nešteti žalostni življenjski primeri.
Moški se radi odločijo »kaznovati« svojo partnerko s tako imenovano »tišino«. Tihi dnevi so večkrat tudi domena ženske v odnosu do moškega, a moški so lahko v takšnih primerih veliko bolj kruti. Pri ženski to povzroči občutke nemoči, frustracije, strahu ... Moški ji po svoje sporoča, da ga ni vredna in da bo treba marsikaj popraviti, da si bo ponovno pridobila njegovo naklonjenost.
Moški je rad gospodar. Dovoli in v istem hipu hkrati zahteva, da se mu streže, da se vse vrti okoli njega. Da se lahko postavi pred prijatelji, naključnimi obiskovalci in dokaže, češ tole sem pa jaz naredil, tole je pa moje. Žensko s tem postavi v podrejen položaj, če pa doda še kup opazk, ki so v takšnih primerih zelo pogoste (ničvredna, nesposobna, nemarna), je mera navadno polna.
Moški ego ne miruje, če ne uporabi vsaj v vsakem drugem stavku »jaz«. Seveda na začetku partnerske zveze to ni toliko prisotno ali pa je celo že takrat delno prikrito, kasneje pa se pokaže kot argument, ki se zdi popolnoma samoumeven. Začnejo se izbruhi ljubosumja, nezaupanja, nadzorovanja. Ženska postane namesto človeškega bitja predmet različnih videnj, obravnav in obsodb. Izgubi enkrat več z utrjevanjem samopodobe in večkrat zapade tudi v depresivne krize, iz katerih so izhodi vse prej kot lahki. Pogosto ni izhoda iz njih brez tragičnih dejanj.
Za psihično nasilne moške je značilno, da so mojstri besede. Vedno bodo našli takšno vprašanje, da bo odgovor v danem trenutku nemogoč. Besedne igre hitro sprevržejo v obsojanje in ženska (izjeme so vseeno zelo pogoste) v »zahvalo« za korektno komunikacijo najpogosteje prejme pogosto moško trditev, da je neumna, nesposobna, z eno besedo nora. Vem, ženskam je tole prav gotovo zelo znano.
Blatenje in sramotenje v družbi, pred prijatelji, otroki je pogosto tista oblika, ki najbolj prizadene. Zraven zvrhan koš besed, ki prizadenejo. Tukaj mislim predvsem na poniževanje, razvrednotenje in posmehovanje, kar zadeva njeno poklicno sfero, njene sodelavce, prijatelje in sorodnike. Ko vse skupaj doseže vrh nerazumljivega, moški pogosto uporabijo še fizično nasilje. Ženska je šibkejši spol in moški to prednost radi izkoristijo. Če so že uspešnejše na delovnem področju, obvladajo kuharske, vrtnarske in gospodinjske mojstrovine, podpirajo tri vogale pri hiši, so v središču pozornosti, potem jim je vsekakor treba dati vedeti, kdo je gospodar v hiši (navadno jo je zgradil moški, kot se rad pohvali). Tudi s silo, če je to za moškega, ki ne zna drugače, edini dokaz premoči.
Včasih je bilo slišati oguljene razlage, da se odnosi med moškim in žensko najpogosteje rešijo v postelji. Pri tem ne smemo pozabiti, da je vse manj žensk, ki se s tem sprijaznijo oziroma se temu ne postavijo po robu. Tako poznamo ločene »spalnice« pri ženskah, ki so se znale postaviti za svoj status, in drugo, pogostejšo obliko, ko moški s silo nad ženskami zadovoljujejo svoje seksualne potrebe, pri tem pa se ne zavedajo, da je to edina pot, ki jih vodi v popolno izničenje odnosov in končno tudi v razvezo zakonske ali zunajzakonske zveze.
Preden v epilogu namenim nekaj misli posledicam takšnega nasilja moškega nad žensko, pri katerem ni nujno, da je zanj vedno in najpogosteje razlog alkohol, naj dodam, da je ena najhujših oblik nasilja ščuvanje otrok proti lastni materi. Načinov je več, a najpogostejši so podkupovanje in posmehovanje ter s tem spodkopavanje materine avtoritete pri skupni, starševski vzgoji otrok.
In posledice? Preveč jih je, da bi jih bilo mogoče vse navesti, zagotovo pa o nekaterih posledicah beremo v črni kroniki, veliko drugih pa spremlja vsakodnevno življenje žensk. Ne zavedamo se jih, jih ne vidimo, pogosto ne razumemo, se pa sprašujemo, zakaj pri ženski pomanjkanje energije, depresivnost, ranljivost, občutki nemoči, strah pred prihodnostjo in predvsem za lastne otroke (ki jih bo mož skušal prepričati, da je mati slaba, ali ji jih celo odvzeti pri morebitni ločitvi) pa nemotiviranost in napadi joka ... in končna faza - celo misli na samomor.
Morda bo tokratno pisanje pri moških naletelo na veliko neodobravanje. Z zapisanim nisem ničesar uzakonil, nikogar nisem osebno diskreditiral, vsekakor pa sem želel opozoriti, da vzemimo v sodobni družbi ženske za enakopravne partnerice. Omogočimo jim, da so ženske, jih opazimo in spoštujmo. Imejmo jih radi, upoštevajmo njihovo vedno večjo in pomembnejšo vlogo v vseh poklicnih sferah. Nikakor si ne dovolimo, da skozi perspektivo »kaj pa naj naredimo« ne naredimo ničesar, da se to, kar se dogaja, s polno odgovornostjo vseh nas nadaljuje. Naša naloga je, da to preprečujemo. Takšnih poskusov razvrednotenja žensk v družbi ne dovoljujmo in onemogočajmo tiste, ki takšne oblike nasilja uporabljajo, vse prepogosto s številnimi posledicami za okolje, družine in svoje otroke.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.