29. 10. 2009 | Mladina 43 | Politika
Zaključen primer ‘Angolagate’
Tudi Francozi imajo svoje vojne zločince, mar ne?
Zaradi začetka sojenja nekdanjemu političnemu voditelju bosanskih Srbov Radovanu Karadžiću na Mednarodnem sodišču za vojne zločine v Haagu, ki ga tožilstvo obtožuje vodenja etničnega čiščenja Bošnjakov, je neko drugo sojenje nekim drugim evropskim vojnim zločincem šlo mimo nas skorajda neopaženo. Povedano drugače, medijski žarometi so ga komajda oplazili. Govorimo o razsodbi sodišča v Parizu, ki je končno presodilo o krivdi tako imenovane francoske elite, ki je bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vpletena v zločinske posle, konkretno nezakonito prodajo orožja angolski vladi v času državljanske vojne.
Pariško sodišče je na suho potegnilo kar nekaj velikih rib. Jean-Christophe Mitterrand, sin nekdanjega predsednika Francoisa Mitterranda, je bil obsojen na dveletno pogojno kazen zaradi prejemanja podkupnin za pomoč pri sklepanju orožarskih poslov z angolsko vlado. Njegov pomagač v tej aferi, bivši minister za notranje zadeve Charles Pasqua, je bil obsojen na leto zapora, oba pa bosta morala plačati še visoke kazni, Mitterrand 375.000 evrov, Pasqua pa 100.000 evrov. Glavna zločinca, francoski naftni magnat Pierre Falcone in izraelsko-ruski milijarder Arkadij Gajdamak, sta bila obsojena na šest let zapora. Prvega so že aretirali, za drugim bodo razpisali mednarodno tiralico. Za kaj gre?
Po razglasitvi neodvisnosti leta 1975 je bilo v Angoli le nekaj let miru. V 27 letih vojne, ki je trajala do leta 2002, je bilo ubitih približno pol milijona ljudi. V vojni so se spopadali angolska vlada in uporniki UNITA, ki so jih zaradi njihove protikomunistične drže podpirale ZDA. Nobeden od voditeljev razvitega sveta ne more trditi, da ni vedel, kaj se tam dogaja. Human Rights Watch (HRW) je navajal, da je bila v času vojne »tretjina od 13 milijonov prebivalcev Angole nasilno razseljena znotraj države«. Mednarodni denarni sklad je v svojih poročilih ugotavljal: »Vlada je v obdobju 1995-1999 za vojno povprečno porabila 34,6 odstotka državnega proračuna, leta 1999 celo 41 odstotkov.« Mednarodna nevladna organizacija Global Witness je dodala: »Iz državnega proračuna na leto izgine milijarda dolarjev, Združenim narodom pa je komajda uspelo zbrati 200 milijonov dolarjev za humanitarne potrebe. Tri četrtine prebivalcev se preživljajo z manj kot dolarjem na dan. Povprečna življenjska doba je 45 let. Vsake tri minute zaradi bolezni umre otrok.«
Angola je druga največja afriška izvoznica nafte. Največ dobička od tega so v času vojne imela podjetja Elf, Chevron-Texaco, Exxon-Mobil, British Petroleum in Falcon Oil. Po nezakonitih poslih z vlado je še posebej izstopal slednji. Pierre Falcone, lastnik podjetja Falcon Oil in nekdanji svetovalec francoske vladne agencije SOFREMI, ki izvaža orožje pod pokroviteljstvom notranjega ministrstva, je ob pomoči ruskega poslovneža Arkadija Gajdamaka angolski vladi v letih 1993 in 1994 priskrbel za 610 milijonov dolarjev orožja vzhodnoevropskega izvora. Orožje je bilo plačano z nafto in diamanti. Glavni posrednik pri prodaji je bil Jean-Cristophe Mitterrand, ki je bil v tistem času očetov svetovalec za afriške zadeve. Afera je prišla na dan leta 2000 in dobila ime Angolagate. Falcone in Mitterrand sta se na sodišču branila, da sta nedolžna, čeprav je angolski predsednik Jose Eduardo dos Santos posel takrat že javno priznal in nelegalno prodajo orožja označil za »gesto zaupanja in prijateljstva v imenu francoske države«.
Zahod se je ves čas sprenevedal. In s tem koval dobičke. Leto 1994 so v Angoli zaznamovala mirovna pogajanja, na katerih so kot opazovalke sodelovale ZDA, Portugalska in Rusija. Slednji dve sta svoj status izkoristili za prodajo orožja angolski vladi. Po ugotovitvah organizacij HRW in Amnesty International so Angoli »orožje dobavljali tudi Brazilija, Severna Koreja, Španija, Bolgarija, Češka republika, Rusija, Ukrajina in Uzbekistan«. Mirovni proces je bil farsa. Spopadi so se nadaljevali leta 1995 in izbruhnili v novo državljansko vojno tri leta kasneje. Kljub premirju, podpisanem aprila 2002, se na milijone angolskih beguncev še vedno ne more vrniti domov.
Razsodba pariškega sodišča je dala zgled, po katerem bi morali obsoditi vse vojne zločince, ki so prodajali orožje Angoli. Vpletene države bi temu zgledu morale slediti, no, vsaj tiste, ki zahtevajo, da se pred haaško sodišče privede tudi general Ratko Mladić.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.