29. 10. 2009 | Mladina 43
O politični dediščini Staneta Kavčiča
Spomenik liberalnemu komunistu in predsedniku slovenske vlade
Pahor in Janković ob spomeniku Stanetu Kavčiču
© Miha Fras
Minuli torek so v Ljubljani odkrili doprsni kip Staneta Kavčiča, nekdanjega predsednika izvršnega sveta (vlade) Socialistične republike Slovenije med letoma 1967 in 1972, ki je (pre)drzno razmišljal o povezavi socializma in tržnega gospodarstva ter s svojo vlado oblikoval koncept sodobnega razvoja Slovenije. Kavčič sodi med tiste liberalne jugoslovanske politike, ki so se zavzemali za večjo samostojnost republik, v slovenski javnosti pa je najbolj znan po sporu z jugoslovansko vlado, ki ni odobrila mednarodnega posojila za gradnjo slovenskega avtocestnega križa. Spor je znan kot »cestna afera«. Po ukazu Tita in Edvarda Kardelja so ga leta 1972 odstavili in upokojili. Na skrivaj, ker ga je nadzorovala tajna policija, je pisal Dnevnik, v katerem se je odzival na aktualno dogajanje v družbi.
Dnevnik sta po njegovi smrti leta 1987 za objavo pripravila Igor Bavčar in Janez Janša. Izbral ju je Niko Kavčič, Stanetov politični somišljenik, sicer pa direktor Ljubljanske banke, ki je moral leta 1972 prav tako oditi z gospodarskega in političnega prizorišča. Stane Kavčič je dobil spominsko znamenje v Ljubljani, kakršnega ima le še prvi povojni komunistični predsednik slovenske vlade Boris Kidrič.
In kot je že navada na Slovenskem, odkritje Kavčičevega doprsnega kipa ni minilo brez političnih zdrah. Udeležili so se ga le pripadniki levega političnega pola, slavnostni govornik premier Borut Pahor pa je dejal, da Kavčič ni mitska osebnost, nam je pa lahko »kot realna figura, v dobrem in slabem, zgled in navdih tudi za današnji in jutrišnji čas«. Na slovesnosti, kljub vabilu, ni bilo Janše in Bavčarja (Janša je sicer pojasnil, da je vabilo na slovesnost prišlo prepozno).
Sicer pa je Bavčar v nedavnem pogovoru na Info TV dejal, da »ta spomenik bolj potrebujejo sedanji politični akterji kot pa Stane Kavčič«, in tem akterjem poočital, da pri Kavčiču iščejo »ideološko podstat, ker je pač nimajo. Če ima Zoran Janković politične ambicije, in očitno je, da jih ima, da bi se zavihtel na najvišja mesta v državi, potem po mojem mnenju poskuša na silo in popolnoma umetno ustvariti povezavo z zgodovino in neko osebnostjo, s katero praktično nima nič.« Janković mu odgovarja, da si ne lasti nobenih pravic, vendar je »ponosen, da sem pomagal pri postavitvi spomenika in pri današnji otvoritvi, kajti Kavčič je začel nekatere projekte, ki jih je Ljubljana dolgo čakala«. Sicer pa o Bavčarjevi in Janševi »junaški« izdaji Kavčičevega Dnevnika dr. Tomaž Mastnak v julijski Mladini pravi, da sta »že takrat iz politike delala kšeft«.
Dr. Božo Repe, ki je skupaj z Jožetom Prinčičem v knjigi Pred časom skušal ovrednotiti delovanje Staneta Kavčiča, pa je dejal: »V času, ko je izšel Dnevnik, je bila civilna družba že močna, opozicija se je formirala, izhajalo je praktično vse o nekdanjih 'tabu temah'. Niko Kavčič je pač s soglasjem dela družine izbral Janšo in Bavčarja, ker je bila izdaja Dnevnika načrtovana kot politični projekt, sam pa je (kot je kasneje večkrat napisal in povedal) napačno presodil, da bosta njegova nadaljevalca.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.