Igor Milavec

29. 10. 2009  |  Mladina 43  |  Politika

Proti administrativnemu dvigu plač

V Sloveniji 133.000 ljudi dela v podjetjih, ki dosegajo manj kot 20.000 EUR dodane vrednosti na zaposlenega. Vsa ta delovna mesta bi lahko bila, ob nepremišljenih ukrepih, še bolj ogrožena, kot so že.

Igor Milavec je direktor združenja lesne in pohištvene industrije pri GZS.

Igor Milavec je direktor združenja lesne in pohištvene industrije pri GZS.

V zadnji številki Mladine je ekonomist Franček Drenovec, v prispevku »Talci starega sveta«, navedel dve stališči, ki potrebujeta komentar. Prvo je, da s sedanjo »staro ekonomijo« ne moremo več uspešno naprej. Drugo pa se nanaša na čim hitrejši - zakonsko določen - dvig neto plač na vsaj 600 EUR na mesec.
Glede prvega stališča se z Drenovcem strinjam, še več, menim, da s prehodom v tretjo razvojno fazo, ali v družbo znanja, ali v »novo ekonomijo« (poimenovanje tu ni bistveno), v Sloveniji zamujamo vsaj 15 let. In prav ta zamuda je eden izmed glavnih vzrokov, sedanjih in prihodnjih, za gospodarske in družbene težave Slovenije.
Drugo stališče, da je treba neto plače v Sloveniji povečati na vsaj 600 EUR, tudi podpiram, saj se je pri nas v zadnjih 15 letih življenjski standard toliko izboljšal, da postaja to že povsem realna številka za spodobno življenje.
Nikakor pa ne podpiram tega, da je to mogoče narediti administrativno, ker to lahko Slovenijo že v kratkem času pripelje v težko gospodarsko in družbeno krizo. Poglejmo navedene komentarje natančneje.
Prehod v tretjo razvojno fazo so opravile vse razvitejše države EU v zadnjih 20 letih. To pomeni, da so se osredotočile na razvoj visokotehnoloških izdelkov in tehnologij, na razvoj sodobnih poslovnih modelov, na okrepitev blagovnih znamk in prodajnih mrež. Okrepile so torej predvsem na znanju in sodobnih tehnologijah temelječe dejavnosti. Večji del dejavnosti, ki jih lahko kakovostno opravijo tudi v državah s cenejšo delovno silo, pa so preselile tja.
Da življenjski stroški v Sloveniji naraščajo in s tem potreba po višjih plačah, ni treba posebej komentirati. Zato pa si najbolj natančno obravnavo zasluži strinjanje Drenovca z administrativnim dvigom neto plač na 600 EUR na mesec. S tem pa se, kot rečeno, sam nikakor ne morem strinjati. Zakaj? Zato ker slovensko gospodarstvo, še posebej v delovno intenzivnih panogah, ne ustvari dovolj dodane vrednosti za takšne plače. In je, žal, že s sedanjimi stroški dela vedno manj konkurenčno na svetovnem trgu. Iz teh dejstev torej izhaja napoved GZS, da bi administrativno povečanje plač na 600 EUR neto, ob nespremenjeni obdavčitvi le-teh, ogrozilo še dodatnih 50.000 do 100.000 delovnih mest.
Poglejmo še nekaj argumentov za stališče GZS, in sicer v slovenski lesnopredelovalni panogi.
Začnimo pri gozdu. Slovenija je tretja najbolj gozdnata država v EU (za Finsko in Švedsko) in ima na zalogi 320 milijonov kubičnih metrov lesa. Letni prirast je okrog 8 milijonov m3, dovoljeni posek 5 milijonov m3, posekamo pa manj kot 4 milijone m3. Tako se nam gozdovi starajo in prestara hlodovina je za lesnopredelovalno industrijo vedno manj uporabna, kar povzroča nacionalno škodo.
Pomemben vzrok za premajhen posek je tudi v vse manj konkurenčni slovenski lesnopredelovalni panogi. Ta je namreč pred osamosvojitvijo Slovenije zaposlovala skoraj 40.000 ljudi. Število zaposlenih se je v prvi fazi tranzicije krepko zmanjšalo, v zadnjih desetih letih pa stagniralo v rangu 20.000 zaposlenih. Od leta 2007 smo spet priča hitremu zmanjševanju zaposlenih. Tako je panoga konec leta 2007 zaposlovala še 19.000 oseb, avgusta letos pa le še 15.700, in ta trend se, žal, še vedno nadaljuje.
Vzrokov zmanjševanja konkurenčnosti lesnopredelovalnih podjetij na svetovnem trgu je seveda več, a poglejmo le ključne.
Obdavčitev dela je prevelika, saj so plače v Sloveniji med najbolj obdavčenimi na svetu - mogoče celo najbolj obdavčene. Zato država delovno intenzivnim podjetjem že več kot 15 let pobira preveč akumulacije, nujno potrebne za razvoj. Veliko lesnopredelovalnih podjetij je (bilo) tudi izrazitih neto izvoznikov (les imamo doma) in več kot 60-odstotna apreciacija tolarja od leta 1992 do 2007 jim je spet odvzela preveč razvojno nujne akumulacije. Gotovo so k zmanjševanju sredstev za razvoj prispevala tudi lastninjenja podjetij, a pogosto tudi (pre)visok delež akumulacije, namenjen plačam. Vzrokov za slabo konkurenčnost je seveda še več - pomanjkanje razvojne strategije, preveč zapletena in predraga država, premajhna pripravljenost podjetij za sodelovanje ... - vse to je pripeljalo do tega, da je ustvarjena dodana vrednost komaj pokrila plače oz. stroške dela, za razvoj pa ni ostalo dovolj.
In če bi sedaj tem že tako vse manj konkurenčnim lesnopredelovalnim podjetjem naložili še dvig minimalnih plač za 43 % (na 600 EUR neto oz. 855 EUR bruto), ni treba biti vizionar za oceno, da bi v kratkem času zaprli vrata številnih podjetij. Tako bi se lahko zgodilo, da bi v prihodnjih letih o zaposlenih v lesarstvu govorili samo še v štirimestnih številkah.
In to se ne bi zgodilo samo v lesarstvu, saj v Sloveniji 133.000 ljudi dela v podjetjih, ki dosegajo manj kot 20.000 EUR dodane vrednosti na zaposlenega. Vsa ta delovna mesta bi namreč lahko bila, ob takšnih nepremišljenih ukrepih, še bistveno bolj ogrožena, kot so že.
Treba pa je misliti še korak naprej: če bi s takšnim dvigom plač spravili na cesto do 100.000 zaposlenih, mar ne bo potem breme polnjenja proračuna pretirano obremenilo danes še bolje stoječih gospodarskih panog in mar ni zelo verjetno, da bi pod težo dodatnega bremena klecnile tudi slednje? In kakšen je naslednji korak?
Zato podpiram drugačen pristop k povišanju plač. In sicer, najprej si je v Sloveniji treba naliti čistega vina - v kakšni situaciji smo, kaj nas je pripeljalo vanjo, kakšen scenarij za doseganje višje dodane vrednosti je za Slovenijo najprimernejši in kako ga moramo zastaviti, da ga bomo uspešno izpeljali v doglednem roku.
Prehod bo zahteval kar nekaj družbenih sprememb, od tega, da lahko porabimo samo toliko, kolikor ustvarimo, do tega, da bo dobro delo kogarkoli spet postalo cenjeno. Nov ugled morajo dobiti znanje, inovativnost, podjetnost, vodenje in skrb za celovit razvoj zaposlenih.
V lesnopredelovalni panogi pa bo v tem procesu najprej treba izrazito okrepiti razvojne dejavnosti v podjetjih (o tem je veliko pisal dr. Marko Kos).
Ob tem se je treba zavedati, da moramo glede prehoda doseči tudi dovolj širok družbeni konsenz, saj v sedanjem družbenem okolju in ob sedanjih obremenitvah stroškov dela vsaj delovno intenzivne panoge tega prehoda, tudi ob sedanjih plačah, ne morejo več izpeljati v dovolj velikem obsegu.
Vzorčni primer uspešnega prehoda lesnopredelovalne panoge po omenjenih načelih namreč lahko vidimo že v sosednji Avstriji. Tam so z omenjeno razvojno paradigmo in z velikimi vlaganji v razvoj, ki so približno sedemkrat večja na zaposlenega kot v Sloveniji, dosegli približno trikrat večjo dodano vrednost na zaposlenega. S tem pa so ustvarili tudi realne možnosti za bistveno višje plače, kot so v slovenski lesnopredelovalni panogi. Zato imajo krepko višje plače v Avstriji realno kritje. Treba je poudariti še to, da so lesnopredelovalna podjetja to dosegla s celovito podporo izobraževalne in raziskovalne sfere, pa tudi občin, regij, države - lahko bi rekli celotne družbene skupnosti.
In glede na to, da smo sedaj v Sloveniji enotni, da tako naprej ne gre več, lahko to krizo izkoristimo tudi kot priložnost za okrepitev širše javne diskusije o prehodu slovenske družbe v tretjo razvojno fazo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.