29. 10. 2009 | Mladina 43 | Politika
Nadustavno sodišče?
Besedilo ustavnega zakona, ki naj bi na novo določil pristojnosti in dolžnosti ustavnega sodišča, je tu
Predsednik ustavnega sodišča Jože Tratnik in pravosodni minister Aleš Zalar
© Borut Krajnc
Čeprav sta SDS in Janez Janša spomladi izzvala razburjenje s predlogom kar desetih ustavnih sprememb za drugo republiko, paketnega spreminjanja ustave očitno ne bo. Ministrstvo za pravosodje je pripravilo predlog ustavnih sprememb izključno glede položaja ustavnega sodišča, pa še ta bo šel v državni zbor zgolj ob najširši možni podpori parlamentarnih strank. Da podpora bo, verjetno ne gre dvomiti. Razbremenitev ustavnega sodišča, poleg pravosodnega ministra Aleša Zalarja, koalicije in opozicije, podpira tudi predsednik republike dr. Danilo Türk. Vendar pa podobno soglasne podpore ni znotraj ustavnopravne stroke ...
Za kaj gre? Ustavno sodišče je nemalokrat zadnja domača postaja sodnega spora, zaradi česar je sodišče talec zaostankov, ustavni sodniki pa posledično preobremenjeni. Rezultat skoraj desetletnega procesa priprave ustavnih sprememb je zdaj tu. Ministrstvo za pravosodje predlaga, da ustavnemu sodišču ne bi bilo več treba odločati »o skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in zakoni, predpisov lokalnih skupnosti z ustavo in zakoni, splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil z ustavo in zakoni in podzakonskimi predpisi, o sporih med državo in lokalnimi skupnostmi in med samimi lokalnimi skupnostmi ter o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi«.
O teh omejitvah je ustavnopravna stroka soglasna. Prav je, da se ustavnemu sodišču ni treba ukvarjati z zadevami, ki jih lahko rešijo redna sodišča, predvsem vrhovno sodišče. Prav je, da se tudi redna sodišča končno začnejo ukvarjati z ustavnimi vprašanji, poudarja ustavni pravnik dr. Andraž Teršek. Vendar hkrati opozarja, da se ustava dejansko ne uporablja pri sojenju na rednih sodiščih. Zato sodnikom primanjkuje ustavnopravnega znanja, redke odločitve o ustavnopravnih vprašanjih pa so skoraj vedno napačne. »Ogledal sem si številne primere na rednih sodiščih, in ko je šlo za ustavnost, sem bil vselej razočaran,« je zaskrbljen Teršek. Prav odsotnost ustave in ustavnosti v rednem sodstvu se Teršku zdi mnogo večji problem ustavnosti kot pa preobremenjenost ustavnega sodišča.
Predlagani ustavni zakon prinaša še eno radikalno novost, v prvem stavku osme točke ustave bi po novem pisalo: »Ustavno sodišče glede na pomen ustavnopravnega vprašanja prosto odloča, katere pobude in ustavne pritožbe bo sprejelo v obravnavo.« Glede tistih, ki jih vsakokratna sestava ustavnega sodišča ne bi želela obravnavati, pa jim niti ne bi bilo treba pojasnjevati, zakaj so jih zavrnili. Za vse pobude in ustavne pritožbe, ki jih ustavno sodišče ne bi sprejelo v obravnavo v roku, ki ga bo določil zakon, bi se avtomatično štelo, da jih ne bo obravnavalo.
Teršek opozarja, da gre za ureditev, ki nikakor ni sprejemljiva za naš pravni sistem: »To bi lahko naredili samo v pravnem sistemu, kjer se vsi ukvarjajo z ustavnimi vprašanji. V tem primeru lahko določiš, da se bo ustavno sodišče ukvarjalo samo z določenimi, najpomembnejšimi ustavnimi vprašanji. V sistemu, kjer se pa samo ustavno sodišče ukvarja z ustavnimi vprašanji, kot je to primer pri nas, pa je povsem nesprejemljivo reči, da se bo zdaj tudi ustavno sodišče ukvarjalo samo z nekaterimi ustavnimi vprašanji.« O nekaterih ustavnopravnih vprašanjih, ki se bodo pojavila, tako ne bi odločal nihče. Ostala bi neodgovorjena. To pa je položaj, ki ni skladen z ureditvijo v državah, ki na področju ustavne demokracije veljajo za zgled. V ZDA in Nemčiji namreč vsa ustavnopravna vprašanja dobijo odgovore na nižjih ravneh, samo določene najpomembnejše ustavnopravne dileme pa dobijo še dodatni odgovor ameriškega vrhovnega oziroma nemškega ustavnega sodišča.
Ureditev, ki jo predlaga ministrstvo za pravosodje, na ustavnem sodišču nujno zahteva najboljše pravne strokovnjake. Teršek poudarja, da je dolgoročna rešitev predvsem v produkciji precej večjega števila dobrih ustavnih pravnikov, kar pa naj v sedanjem sistemu izobraževanja na pravnih fakultetah ne bi bilo lahko. Na srečo, da bodo na ustavno sodišče imenovani pravi strokovnjaki, se seveda ni mogoče zanašati. To dokazuje sedanja sestava ustavnega sodišča, v kateri sedi zgolj en ustavni pravnik.
Pri izbiri novih ustavnih sodnikov predsednik države zaradi ozkega izbora pravnih strokovnjakov, pa tudi zaradi izsiljevanja politike, ne bo imel lahkega dela. Take sreče, da bi se ponovila generacija imen, kot so: dr. Boštjan M. Zupančič, dr. Peter Jambrek, Matevž Krivic, Tone Jerovšek in dr. Lojze Ude, verjetno ne bo več. Težko bo sestaviti že kak trojček tipa dr. Janez Čebulj, dr. Dragica Wedam Lukić, dr. Ciril Ribičič. Profesorja z ljubljanske pravne fakultete, dr. Igor Kaučič in dr. Franc Grad, si recimo ne želita na ustavno sodišče, Grad je celo poskusil, a si je hitro premislil.
Med manj usodnimi novostmi pa je tudi nova pristojnost predsednika republike, ki bi po novem lahko zakon, o katerega ustavnosti dvomi, poslal ustavnemu sodišču v presojo. Doslej predsednik republike te možnosti ni imel, zato sta se tako pokojni dr. Janez Drnovšek kot tudi dr. Danilo Türk znašla v položaju, ko sta neuspešno lobirala za vložitev pobude za presojo ustavnosti pri pravnih subjektih, ki so to pravico imeli. Bo pa, če bodo ustavne spremembe potrjene v državnem zboru, v ustavi po novem pisalo še nekaj. Kar malce nedostojna - a glede na množico neizvršenih odločb ustavnega sodišče je očitno potrebna še četrta točka 161. člena ustave. Ta naj bi se glasila: »Odločitve ustavnega sodišča so obvezne. Pravne posledice odločitev ureja zakon.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.