Vanja Pirc

29. 10. 2009  |  Mladina 43  |  Politika

V primežu politikov in sodnikov

Zakaj Slovenija iz leta v leto tako drastično pada na lestvici medijske svobode?

»Kontroverzni« italijanski poslovnež Pierpaolo Cerani, o čigar poslovni preteklosti Dnevnik zaradi začasne sodne odredbe ni smel poročati, v družbi Andrijane Starina Kosem in Darijana Koširja

»Kontroverzni« italijanski poslovnež Pierpaolo Cerani, o čigar poslovni preteklosti Dnevnik zaradi začasne sodne odredbe ni smel poročati, v družbi Andrijane Starina Kosem in Darijana Koširja
© Borut Krajnc

Pred dobrim tednom je mednarodna organizacija Novinarji brez meja (Reporters Sans Frontières) objavila podatke o tem, kakšna je bila v preteklem letu stopnja medijske svobode v posameznih državah. Slovenija se je med 175 državami skupaj s Poljsko uvrstila na 37. mesto, kar pomeni, da si je izborila uvrstitev v zgornjem delu lestvice. A njena uvrstitev je kljub temu skrb zbujajoča. Še leta 2005 je na isti lestvici zasedala deveto mesto, vse odtlej pa njena uvrstitev naglo pada. Predlani se je uvrstila na 20., lani na 30. mesto, letošnja uvrstitev pa je najnižja doslej.
Stopnja medijske svobode po podatkih Novinarjev brez meja ne upada le v Sloveniji. Takšen trend so opazili v celotni evropski regiji, ki naj bi pri zagotavljanju medijske svobode pomenila zgled drugim delom sveta. Prvih 13 mest na lestvici sicer še vedno zasedajo evropske države, a Novinarji brez meja so ugotovili, da v Španiji in Italiji novinarjem grozijo s fizičnim obračunom, podobno pa velja tudi za Balkan, kjer je zaradi lanskega umora lastnika in direktorja marketinga tednika Nacional najbolj zdrsnila Hrvaška. Velika grožnja novinarski svobodi so tudi spremembe medijske zakonodaje, ki ogrožajo delo novinarjev, pri čemer so tokrat najbolj izpostavili primer Slovaške. In medtem ko nekatere evropske države na lestvici drastično padajo, so se začele vzpenjati države iz ostalih delov sveta, denimo nekatere afriške, kot so Mali, Južnoafriška republika in Gana, pa tudi druge, denimo Urugvaj ter Trinidad in Tobago. Na dno lestvice se uvrščajo države, ki so vpletene v vojaške konflikte, ki nimajo demokracije in ki imajo največ korupcije, tudi letos pa so zadnja mesta pripadla Turkmenistanu, Severni Koreji in Eritreji.
Slovenija zadnja leta pada tudi na drugih podobnih lestvicah. Denimo na tisti, s katero medijsko svobodo meri ameriški Freedom House. Tovrstne lestvice so sicer relativne in do neke mere odvisne od poročevalca, ki za določeno državo zbira podatke. A če vzamemo pod drobnogled le organizacijo Novinarji brez meja, gre za verodostojno ustanovo, ki držav ne ocenjuje površno, temveč na podlagi obsežnega vprašalnika. Ta skuša med drugim ugotoviti, ali je bil kak novinar med opravljanjem svojega dela priprt, mučen, ugrabljen ali ubit, ali je oblast storila vse, da bi kaznovala odgovorne za takšno ravnanje, ali je država skušala novinarja prisiliti, da izda svoj zaupni vir, ali oglaševalci na medije pritiskajo z neobjavljanjem oglasov ...
Če torej uvrstitev Slovenije na lestvici medijske svobode iz leta v leto pada, se je vredno vprašati, čemu je tako. Je za vse slabšo uvrstitev odgovorno šarjenje po medijih, ki si ga je tako neprikrito privoščila prejšnja vlada? So za to krivi njeni posegi v medijsko zakonodajo, ki so jih kritizirali domači in tuji medijski strokovnjaki ter organizacije? Je krivo množično kadriranje »prijaznih« direktorjev in urednikov? Je kriva vrsta dokumentiranih posegov v medijske vsebine? Je kriva tudi koncentracija medijskega kapitala, ki ji ni videti konca?
Trend je najverjetneje zakrivila kombinacija vsega naštetega. V zadnji številki tednika The Economist pa so izpostavili tri dogodke, ki so se zgodili do letošnjega avgusta in so najverjetneje najbolj vplivali vsaj na tokratno slabo uvrstitev Slovenije. Prvi je povezan z zakonodajo, ki je postala v zadnjem letu bolj omejujoča za medije. Kazenski zakonik je kazensko odgovornost za razžalitve z avtorjev prispevkov razširil tudi na urednike in založnike. Drugi dogodek je povezan s tem, da slovensko tožilstvo preganja finskega novinarja Magnusa Berglunda, ker je v oddaji finske javne televizije o aferi Patria izjavil, da naj bi nekdanji slovenski premier Janša prejel podkupnino, pri tem pa je zavaroval anonimnost svojih virov. Tretji dogodek pa je povezan z začasno sodno odredbo, ki je časniku Dnevnik prepovedala pisanje o italijanskem poslovnežu Ceraniju le zato, ker so ga označili za »kontroverznega«. Sodišče je odredbo pozneje sicer odpravilo, a dejstvo, da so v Italiji, ki pri vprašanju medijske svobode velja za problematično, novinarji smeli poročati o Ceraniju, v Sloveniji pa ne, je več kot zgovorno. Novinarji brez meja so odredbo že pred časom označili kot »jasen akt cenzure, ki je nesprejemljiv v državi, ki je pred komaj letom dni predsedovala Evropski uniji«.
Kot meni predstojnik katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede dr. Marko Milosavljevič, so vsi našteti dogodki res vplivali na rezultat Slovenije: »Metodologija te lestvice močno temelji na objektivnih dejstvih in dokumentih, kamor sodijo tudi sodni. To pomeni, da občutki novinarjev o tem, ali so bili šikanirani ali ne, nimajo tolikšne teže, kot jo imajo uradni dokumenti o posegih v medijsko svobodo. In naše sodstvo je v zadnjih mesecih sprejelo kar nekaj odločitev, ki so sprožile kritične odzive med mednarodnimi medijskimi in pravnimi strokovnjaki.« Milosavljevič dodaja, da je pri nas očitno še vedno prisoten neki star, socialistični način razmišljanja, da so mediji nekritičen podaljšek politike, ki naj bi poskrbel zgolj za transkripcijo izjav politikov, ko pa so kritični, so zelo hitro deležni čudnih reakcij različnih vej oblasti. Tudi to nas v mednarodnih krogih uvršča v zelo čuden nabor držav. »To se zgodi, če ne ločiš javne in državne RTV in potem slovenska vlada od finske pričakuje, da bo intervenirala pri njihovi javni RTV. To se zgodi tudi, če sodniki besedo 'kontroverzen' razglasijo za žaljivo, čeprav je strokovnjaki za jezik v SSKJ niso opremili z nobenim kvalifikatorjem,« pravi Milosavljevič.
Nedavno smo lahko v Pravni praksi prebrali zapis višje sodnice, ki je kot ekvivalent »spornega« izraza »kontroverzen« naštela in uporabila vrsto drugih izrazov, med drugim tudi izraz »nepošten«. A besedi kontroverzen in nepošten pač nista sinonima. Zato bi morali sodniki tovrstne presoje prepustiti strokovnjakom za slovenski jezik. V tem kontekstu bo zanimivo videti, kako bo naslednje leto na meritve medijske svobode v Sloveniji vplivala nedavna odločitev ustavnega sodišča, da je novinar Mladine Jure Aleksič s tem, ko je homofobni izpad poslanca Srečka Prijatelja zaokrožil z besedno zvezo »cerebralni bankrotiranec«, prestopil mejo dopustnega. Novinar naj bi torej žalil nestrpnega politika, politikov nestrpni izpad pa je ostal nekaznovan. Vse kaže, da težav z razumevanjem temeljne vloge in poslanstva medijev pri nas nimajo le politiki, temveč tudi sodna veja oblasti.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.