29. 10. 2009 | Mladina 43 | Svet
Evromanipulacije
Kako Evropska komisija javnomnenjske raziskave izrablja za svoje strateške interese
Evropska komisija vsako leto porabi na milijone evrov za raziskovanje javnega mnenja v državah članicah. Raziskave s skupnim imenom Eurobarometer, ki jih izvajajo že od leta 1973, so razdeljene v več kategorij, od rednih javnomnenjskih raziskav z bolj ali manj standardnimi vprašanji, ki jih objavljajo vsakih šest mesecev, do izrednih raziskav, namenjenih osvetlitvi mnenja prebivalcev Evropske unije o problemih, ki so tedaj na evropski ravni v ospredju zanimanja.
Ne tvegamo veliko, če vprašanje ratifikacije Lizbonske pogodbe v državah članicah EU označimo za enega najbolj izpostavljenih problemov na evropski ravni v minulih štirih letih. Dokler je bil v Evropski uniji govor o ustavni pogodbi, je Evropska komisija z raziskavami javnega mnenja redno spremljala razpoloženje Evropejcev. Zadnja vseevropska ra-ziskava, objavljena v začetku leta 2005, je pokazala, da je pogodbo podpiralo 49 odstotkov prebivalcev EU, le 16 odstotkov pa jih je bilo izrecno proti. Ostali so bili neopredeljeni. V Veliki Britaniji je imela pogodba več nasprotnikov kot podpornikov, tudi na Švedskem je podpora visela na nitki. V preostalih državah je bilo podpornikov občutno več kot nasprotnikov, a se je, kot kaže, javno mnenje zatem precej spremenilo. Po raziskavi je ustavno pogodbo namreč podpiralo kar 48 odstotkov Francozov in 63 odstotkov Nizozemcev, pa so jo čez nekaj mesecev vseeno zavrnili na referendumu.
Torej, spremljanje javnega mnenja o ustavni pogodbi na ravni celotne Evropske unije je bila ustaljena praksa. Vendar pa je bila omenjena ra-ziskava zadnja, ki jo je doslej objavila Evropska komisija. V trenutku, ko so sklenili, da pri potrjevanju pogodbe, ki se je preimenovala v Lizbonsko, ne gre tvegati z referendumi, so izginile tudi javnomnenjske raziskave o tej tematiki. Irena Križman, direktorica Statističnega urada, to označuje za nenavadno, strokovnjak za merjenje javnega mnenja, dr. Samo Uhan s Fakultete za družbene vede, pa pravi, da pri vsakokratnem raziskovanju javnega mnenja ni pomembno samo, kaj sprašujete, temveč tudi, česa ne vprašate, mogoče slednje še bolj. »Lizbonska pogodba je že takšen primer. To je bila intrigantna tema, z velikimi vložki in je bila pravzaprav podvržena neki situaciji, katere učinkov ni bilo mogoče nadzorovati. Zato temo umakneš iz javne presoje in s tem ne tvegaš ničesar.« Tematiko, ki bi morala po pomembnosti biti predmet tako rekoč vsake vseevropske javnomnenjske raziskave, so torej zaradi političnih ciljev umaknili z dnevnega reda. Pri Evropski komisiji sicer pojasnjujejo, da se jim, ker so Lizbonsko pogodbo potrjevali parlamenti držav članic, ni zdelo smiselno porabljati omejenih sredstev za raziskave javnega mnenja o tej temi.
Izraba raziskav Eurobarometer za politične namene je sicer precej pogosta praksa. Kot so lani zapisali v časniku The Economist, naj bi si Evropska komisija prizadevala za strateško uporabo javnomnenjskih raziskav, da torej ne bi samo preverjala mnenja o že sprejetih odločitvah, ampak tudi prek javnega mnenja skušala doseči sprejetje odločitev, kot je na primer prenos dodatnih odločevalskih pristojnosti na raven EU. Kot so zapisali v Economistu, javnomnenjske raziskave, ki izkazujejo podporo določenim politikam, neizvoljeni bruseljski funkcionarji uporabljajo za oznanitev kvazidemokratičnega mandata za ukrepanje, nabor vprašanj v raziskavi pa je povečini skrbno pripravljen ravno z namenom, da bi ta pokazala podporo. Lep primer je raziskava o strinjanju z vzpostavitvijo evropskega sistema satelitske navigacije Galileo. Komisija se je hvalila, da projekt podpira 80 odstotkov vprašanih in da se 63 odstotkov vprašanih strinja, da je treba zanj nameniti več milijard evrov. Pozneje se je izkazalo, da je le 40 odstotkov vprašanih sploh vedelo za projekt, preden so jim ga predstavili telefonski izpraševalci. »Sam kontekst anket Eurobarometra ima pravzaprav neko ambicijo bolj akcijske kot pa prave javnomnenjske raziskave, torej da se s samo anketo vzbuja neko razpoloženje in prinaša neki rezultat,« pravi dr. Samo Uhan.
Ko ljudje pomislijo na manipulacijo s podatki javnomnenjskih raziskav, po Uhanovih besedah najprej pomislijo na najmanj verjetno možnost, torej da kdo zavestno in načrtno ponareja rezultate. »Takega primera ne poznam. Dogaja pa se, da so te raziskave zastavljene pretirano afirmativno. Ko razmišljamo o verodostojnosti teh podatkov, se je treba vprašati, na kakšen način, v kakšnem kontekstu smo do teh podatkov prišli. In ta kontekst po navadi ni nevtralen, ampak je afirmativen. Anketiranca postavi v pozicijo, ko pravzaprav vnaprej nima druge možnosti, kot da potrdi neki koncept raziskovalcev, v katerem so lahko zelo spretno prikriti interesi naročnika.«
Doslej smo obdelali manipulacije z vprašanji, z interpretacijo rezultatov in pa z nepostavljanjem nekaterih kočljivih vprašanj. Obstaja pa še en način. In to je zavlačevanje objave rezultatov in selektivno opozarjanje nanje. Evropska komisija je sicer zavezana, da mora vse raziskave objaviti v roku dveh let po izvedbi. Objava se po navadi zgodi že v mesecu ali dveh, lahko tudi prej, če se mudi. Leta 2006 raziskava o energetski politiki EU po pisanju EUObserverja luči dneva ni ugledala več kot pol leta. Zakaj? Pokazala je, da se je javna podpora urejanju energetske politike na ravni EU zmanjšala. Prav tako so raziskavo nato zgolj objavili na spletu, brez novinarske konference komisarja za energijo, kakršna je spremljala objavo predhodnih, za komisijo bolj pozitivnih rezultatov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.