12. 11. 2009 | Mladina 45 | Svet
Ne seksualna selekcija, ampak kultura
O tem, kako je Claude Lévi-Strauss spremenil svet. In kako ga bo spreminjal še naprej.
Vesna Vuk Godina, dr. sociologije, docentka za socialno antropologijo, Filozofska fakulteta v Mariboru
© Borut Krajnc
Na prvi pogled se zdi, da je bilo v spominskih člankih ob smrti Clauda Lévi-Straussa, gotovo največjega ev-ropskega antropologa druge polovice 20. stoletja, zapisano že vse. Iz člankov je tako mogoče izvedeti tako rekoč vse o njegovem zasebnem življenju, vse o njegovem šolanju, vse o njegovem revolucioniranju socialne in kulturne antropologije, vse o njegovi strukturalni antropologiji, vse o njegovih terenih, vse o njegovi profesionalni karieri enega največjih antropologov 20. stoletja in enega največjih antropologov sploh, vse o tem, katere in koliko nagrad je dobil, vse o tem, da je bil najbolj upoštevan antropolog zunaj antropološke discipline (če zanemarimo Geertza v ZDA), vse o tem, kako je njegovo delo hkrati znanstveno in literarno, in še »vse« o marsičem drugem. Tudi na ne povsem »primerno dimenzijo« njegovih treh porok niso pozabili. Čeprav je praviloma omenjena le mimogrede. Da ne bi kvarila vtisa.
Vendar pa je videz, da zdaj, ob vseh teh pisanjih in obračunih, o Lévi-Straussu vendarle končno vemo, če že ne vsega, pa vsaj najpomembnejše, varljiv. In to iz več vzrokov. Kot prvega je treba omeniti sam opus Lévi-Straussa, ki ni samo izjemno obsežen, ampak tudi izjemno vsestranski. Med antropologi tako velja mnenje, da pravzaprav ni področja, za katero njegovo delo ne bi bilo relevantno. To dejstvo podvig tipa »vedeti vse« vsekakor otežuje, če že ne onemogoča. Kot drugo oviro, ki otežuje in/ali onemogoča, da bi si o Claudu Lévi-Straussu končno prišli na čisto, je treba omeniti dejstvo, da je Lévi-Straussov opus mogoče brati na veliko različnih načinov. To sicer velja praviloma za vse, kar kdorkoli kadarkoli napiše (bere pač bralec in delo njegovega nezavednega se neizogibno vpiše v prebrano), a je pri Lévi-Straussu morda še posebej tako zaradi dejstva, ki ga v spominskih člankih praviloma niso pozabili omeniti: vsaj nekatera Lévi-Straussova dela so namreč vsaj toliko literarna, kot so znanstveni teksti (tu je podoben Malinowskemu). To morda še prav posebej velja za njegove Žalostne trope (1955), o katerih se še vedno prepirajo, kaj je v zapisanih opisih Lévi-Strauss res videl in česa ni, kaj je torej znanstveno dejstvo, kaj pa literatura (tudi tu usodo deli z Malinowskim). Je pa podoba »vedeti vse« iz spominskih člankov iluzorna vsaj še zaradi enega dejstva: v člankih so namreč omenjene zgolj in samo tiste dimenzije in tisti elementi Lévi-Straussovega opusa, ki se ujemajo z etiketami, povezanimi z njegovim strukturalizmom (Lévi-Strauss je bil oče strukturalizma v antropologiji, Lévi-Strauss je bil zagovornik znanstvene paradigme v antropologiji ipd. ipd.). Pri takšnih predstavitvah se spregleda, da je videz celosti in linearnosti Lévi-Straussovega opusa v resnici lažen, kajti Lévi-Strauss je s svojimi idejami in delom postavil pod vprašaj nekatere od temeljnih postavk zahodne znanosti. Morda je pri tem paradoksalno, da je to storil kot tisti antropolog druge polovice 20. stoletja, za katerega velja mnenje, da je v antropologijo s svojo strukturalistično metodo, ki pod raznovrstnostjo pojavnosti išče objektivne in univerzalne strukturalne zakone, vpeljal znanstveno logiko naravoslovja. A je Lévi-Strauss to logiko naravoslovja stalno prepletal s svojimi lucidnimi filozofskimi razmisleki (filozofija je bila namreč njegova prva ljubezen in svoj študij je končal s tezo o filozofskih implikacijah Marxa, kar so spominski članki praviloma pozabili omeniti). Lévi-Strauss namreč ni bil le sistematično znanstven, bil je prav tako in vsaj toliko radoveden in miselno dosleden (tu je bil podoben Freudu in Lacanu). In od tu izvirajo težave. Od tu izvirajo presežki tistega, kar sodi v današnje znanstveno polje zahodne misli.
Kot prvi tovrstni presežek, ki ga ni mogoče linearno in brez posledic inkorporirati v današnje polje zahodne znanosti (in ki je bil zato v spominskih člankih o Lévi-Straussu zamolčan), je treba omeniti njegovo razumevanje posameznika in njegove pozicije v svetu. V enciklopedijah je morda mogoče prebrati nekaj o tem, da je bil Lévi-Strauss nenaklonjen zahodnemu individualizmu, vendar dosti več ne. Tako se dobi občutek, da je pri tej Lévi-Straussovi poziciji šlo za nekakšno stvar okusa, ki je bila povezana z njegovim terenskim delom med Bororojci, Canduveojci in Nambikwarajci. A gre v resnici za vse kaj drugega. Gre za v podrobnosti premišljeno pozicijo, ki jo je jasno ubesedil v svojem uvodu k zbranim delom Marcela Maussa. Gre za pozicijo, da je psihološko samo raven socialno kulturnega, da torej nima nikakršne (epistemološke) avtonomije, da je, kot pravi dobesedno, »psihološka formulacija le izraz, na ravni individualne psihe, konkretne sociološke strukture«. Od tod je Lévi-Strauss izvedel tako svoje stališče do podrejenosti psihološkega sociološkemu kot tudi svoje razumevanje komplementarnosti psihološkega in sociološkega. Od tu do Lacanovega »subjekta ni« pa ni več dolga pot.
Druga zamolčana dimenzija Lévi-Straussovega opusa je njegov darvinizem. Lévi-Strauss je bil namreč eden redkih darvinistov 20. stoletja. Prepričanje, da so danes bolj ali manj vsi zahodnjaki, še posebej pa bolj ali manj vsi naravoslovci in biologi, darvinisti, je, kot je pokazal že Kuper v The Chosen Primate, v resnici napačno. Darwin je namreč, ko je šlo za razvoj človeške vrste, eksplicitno stal na stališču, da razvoja naše vrste ni mogoče pojasniti z evolucijo. Zato je tudi v svojem delu The Descent of Man (1871), ki je nekakšno nadaljevanje The Origin of Species (1859), za razlago razvoja človeške vrste vpeljal drugi mehanizem, ne evolucijo, ki sicer po njegovem mnenju velja za razvoj vseh ostalih vrst: namreč seksualno selekcijo. Po Darwinu je torej človeška vrsta edina, katere fiziološkega ustroja ni mogoče pojasniti z evolucijo, temveč je za to potreben drugačen proces, namreč seksualna selekcija. In nekaj podobnega je trdil tudi Lévi-Strauss. Lévi-Strauss je namreč postavil tezo, da je fiziološki ustroj naše vrste posledica zgodovine, ki je kulturna zgodovina, kar pomeni, da je fiziološki ustroj naše vrste posledica kulture. In ne evolucije. Claude Lévi-Strauss je bil v tem smislu res pravi darvinist. Enako kot Darwin je namreč videl, da je fiziološki ustroj naše vrste iz zornega kota evolucije povsem nepojasnljiv. Le da je v nasprotju z Darwinom dal drugačen odgovor na vprašanje, čemu ta razvoj dolgujemo. Njegov odgovor namreč ni seksualna selekcija, ampak kultura.
Je pa Lévi-Straussovo razumevanje povezanosti fiziološkega ustroja naše vrste in kulture vezano na neko širšo temo, ki je v njegovem opusu trajno prisotna: namreč na zanj značilno razumevanje odnosa med naravo in kulturo, med biološkimi zakoni ter kulturnimi in družbenimi zakoni. To njegovo razumevanje, lepo razvidno na primer tudi v njegovem spisu Rasa in zgodovina (1961), je namreč zaobrnilo tradicionalno razumevanje, po katerem je kultura vsaj utrpela usodne posledice biološke determiniranosti (stališče, še danes značilno za vrsto predvsem ameriških kulturnih antropologov), če že ni povsem biološko determinirana. Lévi-Strauss tu ubere povsem obratno logiko. Z natančnimi analizami pokaže, da biološka dimenzija pri človeku utrpi bistveno pomembnejši vpliv kulture, kot velja obratno. Ne le, da so si ljudje, ki rastejo v istem kulturnem okolju in ki so različnih ras, bolj podobni, kot so si ljudje iste rase, ki živijo v različnih kulturah, ampak je sama rasa v resnici kulturni produkt. Če je za nastanek ras sicer res potrebno, da se na povsem biološki ravni pojavi vrsta novih značilnosti, kar je mogoče vezati na mutacije, je razširitev mutacij v prav določeni populaciji in njihova standardna fiksacija v le-tej stvar kulture, njenih številnih značilnosti, še prav posebej pa poročnih pravil. Poročna pravila namreč praviloma zaukažejo »normalno« poročanje, ki je prav posebna kombinacija eksogamije in endogamije. Če eksogamija sicer zaukaže poroko zunaj lastnega sorodstva, endogamija hkrati zaukaže poroko z nesorodnikom znotraj svoje lastne kulturne »mi« skupine. V kombinaciji takšnih poročnih pravil se genetsko proizvedena mutacija lahko širi le omejeno, le znotraj »mi« skupine, kar pa je, kot je pokazal Lévi-Strauss, ključno za oblikovanje ras.
Pa še neko neprijetnost, ki jo je proizvedel Lévi-Strauss, so v spominskih člankih o njem nekako pozabili omeniti: namreč dejstvo, da je bil kljub svoji zavezanosti znanstveni paradigmi in kljub svojemu nasprotovanju interpretativni antropologiji in njenemu stališču, da nam kulturna determiniranost onemogoča objektivno vedenje, prav Lévi-Strauss tisti, ki je v evropski antropologiji morda prvi proizvedel radikalno ugotovitev, da je treba v predmet proučevanja poleg opazovancev zmeraj vključiti tudi tistega, ki raziskavo vrši. Ugotovitev je jasna in nedvoumna: »To, da je nek družbeni pojav totalen, ne pomeni le tega, da predstavlja del opazovanja vse tisto, kar se opazuje, temveč tudi, in predvsem, da je v znanosti, v kateri je narava opazovalca in opazovancev ista, sam opazovalec del svojega lastnega opazovanja.« To dejstvo Lévi-Strauss nadalje poveže z »neomejenim procesom objektivizacije subjekta«, torej s temo, ki je bila pod drugimi imeni ena od osrednjih tem epistemoloških razprav v socialni in kulturni antropologiji v zadnjih dveh desetletjih (prim. Starthern, Pisati antropologijo).
In seveda ne smemo pozabiti še enega dejstva: Claude Lévi-Strauss je v svojem prvem delu, ki mu je prineslo svetovno slavo in ki je nastalo v času njegovega bivanja v New Yorku in pod močnim vplivom Jakobsona (to so bile, kot vemo, tudi okoliščine, v katerih se je izoblikoval njegov strukturalizem), namreč v Elementarnih strukturah sorodstva (1949), izoblikoval analizo, ki je posebej aktualna za sodobne postsocialistične družbe, še posebej za Slovenijo. Logika družb, v katerih medosebni odnosi pokrijejo celotno polje socialnosti, je, kot je ugotovil že Lévi-Strauss, zavezana drugačnim mehanizmom, obligacijam in sankcijam kot logika zahodnih družb. Morda bi bilo zato slovensko branje Lévi-Straussa treba začeti prav tu, pri Elementarnih strukturah sorodstva.
Če je torej Lévi-Strauss v preteklosti spreminjal svet s svojo strukturalno metodo in njenimi posledicami za razumevanje kulture in človeka, bo v prihodnosti spreminjal svet s potisnjenimi elementi svojih raziskovanj. Inkorporacija le-teh namreč zahteva reformulacijo polja zahodne znanosti, ki bo povezana z opustitvijo nekaterih njenih dogem, ki sploh ne sodijo v polje znanosti, ampak v polje ideologije. To se bo vsekakor tudi zgodilo. Vprašanje je le, kdaj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.