Dr. Srečo Dragoš

19. 11. 2009  |  Mladina 46  |  Politika

Ponavljanje zgodovine?

Pogoste izjave, da smo v času krize vsi “v istem čolnu”, “letalu”, “vlaku”, so demagoške in ideološke. V teh “skupnih” prevoznih sredstvih manjšina vedri v razkošnih komandnih kabinah, večina pa v preluknjanih gumijastih čolnih in na zadnjih sedežih, ki jih najprej odtrga.

Dr. Srečo Dragoš je profesor na Fakulteti za socialno delo

Dr. Srečo Dragoš je profesor na Fakulteti za socialno delo
© Borut Peterlin

Da je med vsemi krizami današnja gospodarska kriza še najbolj primerljiva z veliko depresijo iz prve polovice tridesetih let prejšnjega stoletja, je skupno mnenje nosilcev Nobelovih nagrad za ekonomijo in tudi ekonomistov na Slovenskem. Razlike v pogledih pa se začnejo pri tem, kaj ta trditev sploh pomeni. Sam mislim, da je odgovore treba iskati v več smereh.
V času med prvo in drugo svetovno vojno so povprečne mezde slovenskega delavstva nominalno rasle do leta 1924, potem so se začele zniževati in se zniževale vse do konca svetovne gospodarske krize sredi tridesetih let, nakar so od leta 1935 spet počasi naraščale. Dejansko pa je bil povprečno plačan delavec ves čas med obema vojnama - glede na minimalne življenjske stroške - vseskozi v minusu pri preživljanju samega sebe, in to celo ob predpostavki, da delavcu ni bilo treba z mezdo vzdrževati družinskih članov. Šele leta 1940 se mu je prvič zgodilo, da je s povprečno mezdo preživel samega sebe in mu je pri tem ostalo še pičlih sedem (takratnih) dinarjev prihranka, a tudi ta srečna okoliščina je zgolj statistična, saj se je takrat začela vojna. Delavstvo je torej ves čas med obema vojnama živelo v hudi revščini, kljub gospodarski rasti, ki je veljala pred krizo in po njej. Tu mislim na prag absolutne revščine, definirane precej strogo: kot tretjina mezde, porabljena zgolj za pokrivanje mesečnega stroška za prehrano ene osebe (stroški za hrano so seveda občutno manjši od stroškov za zagotavljanje življenjskega minimuma). Če torej za reveže označimo samo tiste, ki so prisiljeni za hrano porabiti več kot tretjino svoje mezde, se je povprečni delavec dvignil na prag revščine samo leta 1925 in 1931, ko mu je šlo »najbolje«, vsa druga leta med obema vojnama pa je životaril pod tem pragom. Najbolj dramatično izstopa leto 1933, ko je povprečni delavec porabil več kot polovico povprečne mezde samo za to, da je prehranil samega sebe.
Prav istega leta 1933 - torej pravočasno! - so poskušali sindikati rešiti te kritične razmere z določitvijo minimalnih mezd, tj. z državno določeno mejo, pod katero se tudi najmanjši mezdni prejemki nikakor ne bi smeli znižati. A jim ni uspelo. Kot ugotavlja F. Kresal, ki je na to zgodbo opozarjal že pred desetletji, je bila državna Uredba o minimalnih mezdah sprejeta šele leta 1937, to je v času, ko je gospodarstvo po krizi okrevalo že nekaj let in se je primanjkljaj delavca pri pokritju minimalnih življenjskih stroškov občutno zmanjšal. Minimalna mezda kot pravica, določena z omenjeno uredbo, je torej prišla vsaj štiri leta prepozno, in to v nominalni obliki, določeni občutno prenizko glede na takratne razmere, ko je kriza že minila. Višina zagotovljene minimalne mezde v navedeni uredbi bi imela pozitiven učinek le, če bi bila sprejeta najpozneje leta 1935, saj bi takrat še koristila dobri polovici jugoslovanskega delavstva, ki je živelo v absolutni revščini, oziroma dobri četrtini slovenskih delavcev, ki so tistega leta prejemali manj kot 1,5 dinarja na uro, kar ni zadoščalo niti za pokritje polovice dnevnega eksistenčnega minimuma za eno osebo. Od leta 1935 pa so se zaradi konjunkture začele mezde zviševati brez državnega posredovanja. Zakaj je torej država kljub temu posredovala z določitvijo minimalne mezde na prenizki ravni? Zaradi štirih razlogov:
- da bi država navidezno ugodila delavstvu v času, ko so se sindikati po krizi revitalizirali in stopnjevali pritiske,
- da je država z omenjeno uredbo bistveno omejila pravico do stavke; ta je bila prepovedana v primerih obvezne poravnave ob sporu med delavci in delodajalci; pomiritev konflikta je vodil odbor, katerega predsednik je bil državni predstavnik, in v tem času, kot rečeno, sindikati niso smeli pripravljati stavk,
- država si je z uredbo uzakonila pravico, da sama izdaja kolektivne pogodbe, obvezne za obe strani, delavsko in delodajalsko,
- v isti uredbi je država privilegirala režimske Jugorasove sindikate (Jugoslovanski radnički savez), ki naj bi po zgledu italijanskega fašizma postali monopolist v slovenskem sindikalističnem prostoru.
Skratka, namen te državne uredbe je bil avtoritarno-korporativističen. V Sloveniji je režimski pritisk na sindikate potekal podobno kot v takratni Jugoslaviji, le da se je pri nas še dodatno zapletalo.
Eden od najmnožičnejših, najmočnejših, taktično najsposobnejših, nazorsko najbolj profiliranih in hkrati najbolj nestrankarskih, torej politično najbolj avtonomnih oz. najmanj ideoloških sindikatov na Slovenskem - to je krščanskosocialistični sindikat Jugoslovanska strokovna zveza (JSZ) - se je v svoji protikapitalistični, protirežimski in protiklerikalni usmerjenosti konfrontiral tudi z vrhom klera rimskokatoliške cerkve. Cerkev je takrat zagovarjala fašistične korporacije in s tem rušila delavsko enotnost, to pa je bila taktika, kakršno so uporabljali tudi komunisti (le da z nasprotnim namenom in ideološkim predznakom). Zato so cerkveni krogi - z odločilno podporo ljubljanske škofije - ustanovili profašistični sindikat ZZD (Zveza združenih delavcev), ki je konkuriral krščanskosocialistični JSZ, se povezal tudi z režimskimi Jugorasovimi sindikati in ob pomoči oblasti uzurpiral najpomembnejšo institucijo takratnega delavskega gibanja, Delavsko zbornico. Tako je sindikatu ZZD, čeprav številčno šibkejšemu od vseh drugih, uspelo vzpostaviti monopol nad sindikalističnim delovanjem ob pomoči najvišjih cerkvenih in državnih oblasti.
Kaj se torej lahko naučimo iz takratne krize? Različno, kakor kdo gleda na minule dogodke. A to ni povsem poljubno. Mislim, da bi se vsi - ne glede na interese - morali naučiti predvsem:
1. pogoste izjave, da smo v času krize vsi »v istem čolnu«, »letalu«, »vlaku«, so demagoške in ideološke (neoliberalistične). V teh »skupnih« prevoznih sredstvih manjšina vedri v razkošnih komandnih kabinah, večina pa v preluknjanih gumijastih čolnih in na zadnjih sedežih, ki jih najprej odtrga. Največji krizi prejšnjega stoletja in največji krizi tega stoletja je skupno to, da porast in upad BDP nista premosorazmerna z gibanjem najvišjih in najnižjih osebnih prejemkov in da je tistih, ki so vmes, čedalje manj;
2. če se bodo hkrati s pričakovanim ponovnim porastom sindikaliziranosti slovenskega delavstva v današnje sindikate vrnile skušnjave po navezovanju na politične stranke (kar je manj verjetno) ali pa okrepile (kar je bolj verjetno) fragmentacijske težnje po panogah, poklicih ali celo podjetjih, potem bo družbeni potencial slovenskih sindikatov podoben kot pred drugo svetovno vojno: s porastom moči bo rasla tudi razcepljenost med neenotnimi sindikati;
3. točka, kjer sindikati ne smejo več popuščati v nobenem pomenu te besede - kjer torej ne smejo (p)ostati dovzetni za nikakršne kompromise -, ta točka je pravica do minimalne plače. To pomeni, da mora minimalna mezda postati državno uzakonjena in varovana pravica v znesku, večjem od osnovnih življenjskih stroškov, potrebnih za preživetje prejemnika take mezde. Šele od tu dalje, ko je omenjeni pogoj izpolnjen, lahko sindikati postanejo bolj dialoški, kompromisni, tripartitni, strpni, mehki, »posodobljeni«, »skandinavski« (tj. modernizirani v smeri novih funkcij, ki niso tipične za klasične delavske sindikate iz preteklosti). In nasprotno: dokler traja boj za priznanje minimalne mezde nad eksistenčnim minimumom, morajo biti vse druge sindikalistične prioritete uvrščene nižje, in to pri vseh vrstah in na vseh ravneh sindikalistične organiziranosti;
4. z ignoranco navedenih treh poudarkov se krepijo državne skušnjave po avtoritarnih posegih v delovna razmerja, ki gredo v škodo delavcev in parlamentarne demokracije ter v korist delodajalcev;
5. paktiranje rimskokatoliške cerkve z nekaterimi ključnimi neoliberalnimi idejami (npr. z »mladoekonomisti« iz prejšnje vlade) ni bilo stvar trenutne pragmatične slučajnosti, pač pa pravilo, ki je teoretsko nastalo in se praktično utrdilo na Slovenskem v prvi polovici dvajsetega stoletja.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.