19. 11. 2009 | Mladina 46 | Družba
Oblikovanje kot način racionalizacije stroškov
Zakaj je predlog, ki je zmagal na javnem natečaju za oblikovanje sistemske rešitve celostne grafične podobe organov državne uprave, v duhu časa
V prihodnje se idejna rešitev lahko uporabi za označevanje nacionalnega letalskega prevoznika, uradna vozila, poštne znamke in tako naprej, kar sicer ni bilo predmet tega natečaja.
Slovenci smo doživeli kar nekaj poskusov spreminjanja državnih simbolov in druge vidne pojavnosti države. Večinoma neuspešno. Oblikovanje za državo je v resnici nehvaležen posel; zlasti, če se razume oblikovanje državnih vidnih sporočil kot še ena od lahkotnejših tem stiliziranja državne podobe. O nekoliko neposrečenem grbu in zastavi je bilo povedano veliko, narejena sta bila na hitro, tako rekoč čez noč. Edini poskus spreminjanja državnega grba in zastave se je končal s komentarjem, da novi predlog spominja na ovoj čokolade. Najbrž je bolje, da pojavnost grba ostane v domeni grboslovcev, to pa ne pomeni, da ni potrebe po sodobni in funkcionalni celostni grafični podobi javne uprave. Slovenci imamo tudi nekaj primerov odličnega oblikovanja za državo, kot so denimo tolarji in potni list Miljenka Licula ali pa celostna grafična podoba ministrstva za kulturo Tomata Koširja.
Pred tremi leti je vladni urad za informiranje objavil razpis za oblikovanje novega slogana in logotipa Slovenije, vendar je v nadaljevanju naročnik sklenil, da logotipa pravzaprav ne potrebuje, saj slogan »vsebuje določene elemente logotipa«. Tako smo dobili I Feel Slovenia (Slovenijo čutim), pri čemer so pozabili na staro dejstvo, da je vse na tem svetu oblikovano, edino vprašanje je, kako. Slogan na pasici nepravilnih oblik vojaško zelene barve najbrž vsi malce čutimo in malo manj vidimo. Znak in pripadajoča celostna grafična podoba predsedovanja Slovenije Evropski uniji pa sta presenetila tudi najbolj pesimistične, tukaj so besede odveč; veliko nas je takih, ki smo v tistem času potovali v Bruselj in nas je bilo malce sram. Kakovostna vidna pojavnost države se ne konča pri grbu, zastavi ali znaku, ki v večini pomenijo komunikacijo države v smislu mednarodne promocije, temveč gre tudi za načine, na katere država komunicira s svojimi državljani: jasne in hitro dostopne informacije na spletnih straneh in v uradih, pregledni obrazci za davčne napovedi, kakovostno oblikovane brošure in tako naprej. Kakovostno oblikovanje širi kulturo estetike in čisto praktične vidike, ki zadevajo berljivost in jasnost prikaza informacij. Če državna uprava komunicira z državljani na nemarno oblikovanih in nejasnih obrazcih, sporoča, da je tudi sama takšna.
Jeseni pred dvema letoma je prejšnja vlada, natančneje ministrstvo za javno upravo, izročila v postopek obravnave vladno gradivo Celostna grafična podoba organov državne uprave, predlog celostne grafične podobe organov državne uprave. Rešitev, ki jo je potrdila prejšnja vlada, je v strokovni javnosti naletela na negativne kritike. Pojavnost celostne grafične podobe je vsebovala državni grb za celotno državno upravo, vsakemu ministrstvu pa naj bi pripadal poseben piktogram škrlatne barve (denimo knežji kamen, cekini, jabolko ...). Javnosti niso predstavili ne priročnika celostne grafične podobe ne enostavnih smernic, ki bi definirale osnovne stvari, kot so denimo, kaj je znak, kaj spremljajoči tekst, kako znak deluje na različnih medijih itd. Naročnik se je na kritike odzval s pripombo, da šteje mnenje zaposlenih v državni upravi, manj pa »znanstvenikov oblikovanja«. Žal ministrstvo za javno upravo ni znalo združiti učinkovitosti, prijaznosti do uporabnika in racionalizacije stroškov s celostno grafično podobo, ki bi izražala ta načela. Prav tako ni zmoglo dialoga s stroko. Osredotočeni na likovni jezik, ki naj bi izražal aktualnost, barvno usklajenost in ločevanje organov javne uprave - ter nič več kot to -, so potrdili predlog, ki je bil nemara kratkoročno poceni, dolgoročno pa nefunkcionalen in potraten.
Fundacija Brumen je pred letom pripravila razstavo Oblikovanje za državo, katere namen je bil predstaviti dobre prakse oblikovanja za državne institucije in promocijo države. Z Robertom Ilovarjem sva kot kuratorja razstave želela predstaviti predvsem pristope k oblikovanju, ki niso zgolj primer odličnih vidnih sporočil, temveč tudi skrbno načrtovanih sistemskih rešitev. Največ zanimanja je zbudil primer celostne podobe švicarske zvezne uprave, ki z monolitno strukturo celostne grafične podobe (to je sistem, v katerem so vsa sporočila podrejena enotnemu znaku in likovnemu jeziku) učinkovito zmanjšuje stroške s standardizacijo, povečuje enotnost med zaposlenimi in poenostavlja sodelovanje med različnimi administrativnimi enotami. Pred poenotenjem celostne grafične podobe je švicarska zvezna uprava komunicirala z več kot 80 različnimi znaki ali neodvisnimi celostnimi podobami. Državljani pogosto niso vedeli, ali imajo opravka z državnimi enotami ali zasebnimi podjetji. Avtorji prenove švicarske celostne podobe so se osredotočili predvsem na sistemizacijo in prihranek z varčevanjem. Na prvih treh poročilih za javnost je poleg zvezne pisarne podpisan tudi urad za finance, katerega mnenje je, da nova celostna podoba omogoča letni prihranek 4,8 milijona evrov. Vrednost osnovnega projekta oblikovanja poenotene celostne podobe je bila 185 tisoč evrov. Vrednost implementacije pa je bila vnaprej ocenjena na 6 milijonov evrov. Projekt je bil v celoti krit s sredstvi, ki so bila namenjena državni upravi, zanj torej ni bilo treba nameniti nobenih dodatnih proračunskih sredstev. Danes ima Švica kakovostno, prepoznavno in učinkovito celostno grafično podobo javne uprave, ki je kratkoročno sicer pomenila strošek, dolgoročno pa prihranek, vendar ne na račun kakovosti oblikovalskih izdelkov.
Javni natečaj za oblikovanje sistemske rešitve celostne grafične podobe organov državne uprave Republike Slovenije je, drugače od podobnih javnih natečajev za državne simbole ali celostne podobe, osredotočen na sistemske vidike celostne grafične podobe. Petčlanska komisija, sestavljena iz dveh predstavnikov naročnika in treh predstavnikov strokovne javnosti, je poleg kreativne rešitve (likovna čistost in izvirnost, uporabna odprtost, lahka prepoznavnost ...) ocenjevala tudi sistem celostne podobe, ki pomeni bistveno »dodano vrednost« razpisa. Določa namreč način, na katerega je proces upravljanja celostne grafične podobe varčen, hkrati pa ohranja kakovost kreativne rešitve.
Ena od zahtev razpisa je tudi, da se namesto grba uporabi znak. Grb je uradni simbol države, ki upošteva heraldična pravila nekega davnega časa, pri znaku pa gre za sporočanje vsebine grba v sodobnem vizualnem jeziku. Grb tako ostane na protokolarni ravni državnih simbolov, pri sodobnih komunikacijah, ki jih uporablja državna uprava, pa se uporablja ustreznejša forma. Takšno prakso poznajo številne države, denimo Danska, Švica, Nemčija, Kanada z javorovim listom ... Znak, ki naj bi predstavljal slovensko državno upravo, najbrž pomeni nujno stilizacijo grba oziroma poudarek njegovih bistvenih simbolnih elementov. Seveda je naloga pri denimo švicarskem križu bistveno lažja, celo pri nemškem orlu ni nobenih dvomov, Danci pa so prepoznavni s stilizacijami različnih vrst kraljevih kron. Zmagovalna rešitev studia Gigodesign poudari Triglav kot bistveni prepoznavni del slovenskega grba in ga izpelje v enostaven znak. Triglav kot znak poznamo Slovenci iz zgodovine: znak Osvobodilne fronte (OF), iz devetdesetih let JJ, prvi pa naj bi ga bil uporabil Jože Plečnik v načrtu za Šverljugovo Marijino znamenje. Enostavni izris Triglava ima potencial, da sčasoma postane vseslovenski simbol, ki bi z enovito uporabo, najprej v vizualnih komunikacijah države, prešel na druge podsisteme, kot so denimo turistična promocija, športni dogodki ali agencije v državni lasti. Marsikdo utegne reči, da nova podoba ni nič posebnega, in ravno takšno potrebuje javna uprava - organizirano, korektno, nazorno in enostavno podobo, ki izraža značaj državne uprave pri komuniciranju z državljani.
Vseeno je treba vedeti, da pridobitev za naročnika ni toliko v kreativnem delu zmagovalne rešitve, temveč predvsem v prihrankih, ki izhajajo iz sistema celostne grafične podobe. Vzemimo primer: zmagovalna rešitev vsebuje prikaz primera stroškovne optimizacije za del operativnih tiskovin, pri čemer državna uprava samo pri pisemskih ovojnicah privarčuje vsaj 488.376 evrov na leto. Predlog nove celostne grafične podobe namreč predvideva namesto nepreglednega števila dopisnih tiskovin enotno tiskovino za celotno državno upravo. Centralno načrtovanje in upravljanje celostne grafične podobe poenostavlja procese naročanja izvedbe tiskovin in zmanjšuje nepotrebno število uradnikov, posredno pa tudi število podizvajalcev. Naročanje denimo tiskarskih storitev pri sedanji ureditvi večkratnega naročanja pomeni občutno večji strošek od centralnega enkratnega naročanja. Monolitni sistem celostne grafične podobe predvideva tudi zmanjšanje cene oblikovalskih storitev za posamezne priložnosti, saj enoten sistem omogoča uporabo sistemskih predlog namesto avtorskega oblikovanja za vsako priložnost. Stroški oblikovanja so tako od 50 do 70 odstotkov nižji, seveda pa je treba oblikovanje predloga zaupati kakovostnim oblikovalcem. Delni izračuni pokažejo povrnitev stroškov prenove celostne grafične podobe že v dveh mesecih. Ali povedano drugače: predlagani sistem celostne grafične podobe predvideva nekoliko višji strošek na začetku, vendar precejšnje prihranke v daljšem časovnem obdobju.
Zagotavljanje konsistence in načrtovanje učinkovitosti celostne grafične podobe je stvar učinkovite implementacije. Vzpostavljanje sistema, ki bi omogočil, da bi bila pravila uporabe elementov vidne identitete dosegljiva vsem uporabnikom, je ena od ključnih nalog pri vpeljavi sprejete rešitve. Procesi, ki zagotavljajo koherentnost rešitev, kakršna je na primer celostna podoba nemške državne uprave, so upravljani prek enotne spletne aplikacije, s čimer je mogoče nadzorovati dosledno izvedbo smernic povsod, kjer nastopa celostna pojavnost države. Primeri iz tujine kažejo, da upravljanje celostne podobe in dosledno sledenje kvalitativnim merilom ni nemogoče niti pri tako velikih sistemih, kot je državna uprava. Oblikovanje znaka, barvnega sistema in črkovne vrste je v resnici lažji del projekta. Pri prenovi vidne identitete tako velikega državnega aparata je najbrž treba računati na neizbežno politično kuhinjo interesov in nasprotovanja, ki nimajo nič opraviti s strokovnimi merili.
Kot kaže, smo tokrat dobili kakovosten oblikovalski izdelek, in upajmo, da se bo pridružil primerom dobre prakse oblikovanja za slovensko državo. Če bomo zagotovili učinkovito implementacijo, se ob zmagovalni rešitvi postavljajo nova vprašanja, ki zadevajo upravljanje celostnih grafičnih podob, prav tako ta rešitev določa nova merila pri ocenjevanju funkcionalnih vidikov oblikovalskih projektov. V javnosti se pogosto pojavlja mnenje, da je grafično oblikovanje zgolj storitvena dejavnost, ki navadno nastopa kot del oglaševalskih akcij ali pa kot izrazni jezik samozadostnih umetniških praks. Razumevanje oblikovanja skozi optiko všečnosti, barvitosti ali zanimivosti skrči dejanske potenciale oblikovalske dejavnosti na aranžiranje vidne pojavnosti, ki pravzaprav ne pomeni več kot le nujen strošek. Načrtovanje poslovnih procesov skozi oblikovalski razvoj izdelka ali identitete organizacije odpira možnosti za rešitve, ki bi jih z drugačnimi pristopi morda spregledali - in tukaj se kaže oblikovanje kot del razvoja in ne storitve. Vidna sporočila državnih služb so zdaj na tako nizki ravni, da bo namesto nekakšnih vizualnih presežkov za začetek dovolj korekten, organiziran in celovito strokovno izpeljan projekt celostne grafične podobe javne uprave. Nepoznavanje potencialov kakovostnega načrtovanja oblikovalskih projektov lahko vodi v populistične izjave, ki utegnejo zmanjševati pomen projekta. Zmrdovanje nad potratno državo, ki si v kriznih časih privošči nekakšen 'facelift', ne razkriva prave narave problema: vprašanje ni, ali bo državna uprava ostala brez celostne grafične podobe, temveč ali bo izbrala slabšo, sedanjo podobo ali novo, učinkovitejšo celostno podobo.
*Jernej Stritar je kreativni direktor v oblikovalskem studiu IlovarStritar in asistent pri predmetu Načrtovanje vizualnih komunikacij na ALUO v Ljubljani.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.