26. 11. 2009 | Mladina 47 | Politika
Za univerzalni otroški dodatek
Ta vlada je začela reformirati tako rekoč celotno socialno državo. To je pohvalno. Vendar je začela na napačnem koncu. Zgodbo nove družbene solidarnosti bi morali začeti pri otrocih.
Dr. Valerija Korošec, sociologinja
© Borut Peterlin
Ob pregledu prvega leta dela Pahorjeve vlade se zdi, da prevladujejo negativne ocene, nekakšen maksimum je ocena 'malo mešano', ki jo je v Mladini zapisal Janko Lorenci.
S temi ocenami in pogledi se ne strinjam. Zdi se, da te ocene izhajajo predvsem iz tega, da se vlada ocenjuje zlasti skozi optiko reševanja gospodarske krize. Obstaja pa tudi možnost drugačnega pogleda na krizo: da je ta kriza priložnost, da se popravi napačna smer razvoja (smer neoliberalnega kapitalizma). In če je vlada pri popravljanju te smeri neučinkovita, prinaša to vladi (v okviru tega pogleda) samo še dodatne pozitivne točke (pa čeprav se ji to zgodi čisto nenamerno). Če pa ob tem vidimo še to, da si je ta vlada za prioriteto postavila eksistenčno preživetje ljudi in ohranjanje delovnih mest ter da je pomembno izboljšala svojo formo delovanja, ko gre za spoštovanje pravnega reda, ustave, zakonov in dogovorov - potem si ta vlada zasluži pozitivno oceno.
Sicer je res, da sem s to vlado morda bolj zadovoljna tudi zato, ker je še sveže v spominu način dela prejšnje vlade. Pa kljub temu - s tem, ko je ta vlada povrnila upanje, da bo ta država le kdaj postala država, v kateri se pravne norme in dogovori spoštujejo, dala možnost ženskam, da pokažejo, kako so vztrajne, odločne in pogumne, je v enem letu storila zelo veliko za dolgoročno uspešnost naše družbe.
Zdi se mi tudi, da so se v tej vladi pogumno lotili čiščenja 'gnoja', ki se je v Avgijevem hlevu slovenske države nabiral deset in več let: izbrisani, javna uprava, nerešeno sosedsko vprašanje, študentsko delo, zavožena bolonjska reforma, zastarel in neustrezen sistem socialnega, zdravstvenega in pokojninskega sistema. Ta vlada je začela reformirati tako rekoč celotno socialno državo. To je pohvalno. Kljub vsemu pa mislim, da je začela na napačnem koncu. Zgodbo (nove) družbene in medgeneracijske solidarnosti bi morali začeti pri otrocih.
Marsikdo misli, da so otroci v našem socialnem sistemu dobro zavarovani. Pa to ni čisto res. Imamo sistem, ki pokriva velik del otrok skozi različne klasifikacije in različna sita - pa še kljub temu množico otrok, ki padejo iz vseh sistemov: npr. otroci delavk, ki so zaposlene in ne dobivajo plače. Ali pa tiste samozaposlene, ki ne dobijo pomoči za otroke, ker se ta daje na podlagi lanskih dohodkov - in se ne upošteva, da je biznis letos čisto drugačen kot lani. Ob tem, ko naše evidence za socialne transferje sploh ne ustrezajo dejstvom (v tej državi ni urejenih premoženjskih evidenc, tako da sploh ne vemo, kdo je revež in kdo ne).
Pa vendar - otroci ne bodo prišli pred parlament. Prav tako ne bo njihovih mater, ki so na robu živčnega zloma, ko poskušajo najti dovolj sredstev za preživetje. Nimajo časa in energije za politiko. Pa tudi še za marsikaj drugega ne. Tudi časa in energije za prijaznost do otrok marsikatera več nima.
»V neki študiji so samice makakov z mladiči namestili v tri različna okolja: ena skupina je vsak dan dobila veliko hrane, druga je vsak dan dobila malo hrane, tretja pa je ob nekaterih dneh dobila veliko hrane, ob drugih pa malo. Strokovnjaki so vsako uro na video posneli količino skrbnega vedenja, ki so jo matere namenjale mladičem. V najboljšem okolju, se pravi ob obilni prehrani, so matere mladičem posvečale največ skrbne pozornosti, toda tudi v okolju s skromnimi, vendar rednimi obroki so matere skoraj enako dobro skrbele za mladiče. Mladiči v nepredvidljivem okolju od mater niso dobili le najmanjše količine skrbne nege, temveč so jih mame tudi zlorabljale in napadale. Pri materah in mladičih v nepredvidljivem okolju so strokovnjaki izmerili višje ravni stresnih hormonov in nižje ravni oksitocina kot pri opicah v drugih dveh okoljih. V nepredvidljivem človeškem okolju matere postanejo prestrašene in bojazljive, njihovi otroci pa kažejo znake depresije. Ves čas se oklepajo mame ter kažejo manj zanimanja za raziskovanje in igro z drugimi, te lastnosti pa se lahko ohranijo vse do adolescence in odraslosti (Coplan, 2005). Primatologinja Sarah Hardy verjame, da so v človeškem razvoju ljudje najbolj uspevali v okoljih, kjer so se pri vzgoji otrok lahko zanesli na pomoč 'nadomestnih staršev'. Prihodnjo blaginjo otrok torej lahko zagotovi vse, kar znotraj ali zunaj doma počnejo mati in tisti, ki ji pomagajo, da bi poskrbeli za predvidljivost in dostopnost finančnih, čustvenih in družbenih virov.« (Ženski možgani, Louann Brizendine, 2007, str. 130-131)
Kot družba lahko za otroke storimo to, da jim omogočimo dobro materinsko skrb tako, da zagotovimo predvidljivost in zanesljivost dohodka, ki zagotavlja preživetje vsem našim otrokom. Sedanji sistem tega ne zagotavlja v dovolj veliki meri, sploh pa ne vsem otrokom enako.
Sedanji sistem je zapleten, nepregleden, nepravičen in rigiden. In bo ostal preveč rigiden tudi po obljubljenih spremembah. Predlagane spremembe naj bi namreč popravile napake v tem sistemu (slabe evidence, kopičenje pravic, izigravanje pravic itd.) - toda sistem zato ne bo nič bolj reševal sistemskih napak (npr. delavke, ki ne dobijo plače). Sistem varnosti za eksistenco otrok pa mora biti brez sistemskih lukenj - in to lahko zagotovi samo univerzalni otroški dodatek.
Leta 2007 smo imeli 395.649 otrok, starih od nič do devetnajst let (SURS); staršem pa je bilo izplačanih 458.880 prejemkov (Kersnik, DZ UMAR 2008). Torej več kot en starševski prejemek na otroka. Po drugi strani je vsak otrok zaposlenim staršem prinesel še dohodninsko olajšavo. Ob tem pa je tu še obsežen javni aparat, ki vse to servisira. Torej, če bi vse te subvencije, olajšave, otroške dodatke spremenili v univerzalni otroški dodatek, je mogoče brez dodatnih finančnih sredstev zagotoviti čisto vsakemu otroku univerzalni otroški dodatek. Morda v višini začasne socialne pomoči, v višini 80 % eksistenčnih stroškov, tj. 300 evrov? Polovica bi se nakazala staršem, polovica pa vrtcem in šolam, ki naj v okviru tega zagotovijo vsem otrokom to, kar sedaj zagotavljajo socialno ogroženim (npr. subvencioniran prevoz, hrana, knjige ipd.). Ta predlog je primerljiv z rešitvami mnogih evropskih držav, s katerimi se radi primerjamo.
V prid tej rešitvi govori množica ugotovitev, zahtev in obljub: govori se o poenostavitvi davčnega sistema, o boljšem sistemu socialnega varstva in zavarovanja, o nujni pocenitvi stroškov javne uprave, o skrbi za otroke in prihodnost naše družbe. Torej: če bi uvedli univerzalni otroški dodatek ter črtali davčno olajšavo ter vse druge 'otroške transferje', bi bil to pozitiven rezultat v vseh zgoraj navedenih pogledih. Nobenega razloga ni, da tega ne bi naredili. Vsi razlogi govorijo v prid tej spremembi. In to zdaj, ko je vlada tako ali tako napovedala spremembe v vseh teh sistemih. In to zdaj, ko kriza tolče po najbolj nedolžnih. In bo tolkla še naslednjih deset let. Ne moremo si spet privoščiti toliko uničenih otroštev - in to samo zaradi tega, ker otroci nimajo politične moči in ne prirejajo demonstracij.
In to ni apel samo naši vladi ob prvi obletnici vladanja. To je apel vsej naši javnosti. Da se vsi skupaj angažiramo za eksistenčno varnost vseh naših otrok. Zgodba družbene solidarnosti se začne pri otrocih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.