26. 11. 2009 | Mladina 47
Nikoli več ne bo, kot je bilo
V krizi dosežena brezposelnost je skoraj neodpravljiva. Podjetja, ki bodo preživela, tudi po morebitnem povečanju naročil ne bodo zaposlila veliko novih delavcev.
Borut Pahor med delavkami in delavci Mure letos poleti
© Borut Peterlin
Ko sem obljubil tale prispevek, še nisem videl prejšnje Mladine. Če bi jo, ga ne bi. Velik del številke se je namreč ukvarjal z ekonomijo: od profesionalnega intervjuja Mojmira Mraka, pronicljivega komentarja Bogomirja Kovača, prek razprav o nepremičninah in izgubah virtualnega premoženja na borzi, do razprav o ocenah krize Nouriela Roubinija, Josepha Stiglitza in Paula Krugmana. Če dodamo še nasvete o tem, kako v krizi varčevati, razprave o ekonomiji tvorijo dobro polovico številke. Dodati kaj novega je zato težko.
*****
Nekaj nasvetov o tem, kako v krizi varčevati, je vsaj malo nenavadnih. Na primer, da »se v času krize nikakor nima smisla zadolževati za nepotrebno potrošnjo«. Zadolževanje za nepotrebno potrošnjo, sicer zmeraj nesmiselno, je bolj smiselno, ko je kriza, kot pa, ko je ni. V krizi z nakupi nepotrebnih produktov naredimo vsaj nekaj dobrega za tiste, ki nepotrebne produkte proizvajajo. Nenavaden, čeprav samoumeven je tudi nasvet, »naj potrošniki s svojimi prihranki ravnajo glede na način, kako so jih zaslužili«. Nasvet bolj ali manj vsaj posredno pritrjuje mnenju, da gre velik del dogajanj na borzi uvrstiti med igre na srečo, borze pa med igralnice. Osnove so podobne. Borzni analitiki sicer res »znajo« vselej razložiti, zakaj indeksi rastejo ali padajo, kar pri pravih igrah na srečo ne gre; po njihovih razlagah bi morali biti investitorji tudi zmeraj zadovoljni; ko se tečaji dvigajo, ker jim »bogastvo« raste, ko padajo, pa tudi, ker unovčujejo dobičke. Preprosto razmišljanje sicer pravi, da takrat, ko eni unovčujejo dobičke, drugi unovčujejo izgube, a tako je tudi v stavnicah. Če gre torej za igre na srečo, ki jih uvrščamo med statistično poštene igre, mora biti vplačilo za sodelovanje v igri enako njenemu matematičnemu pričakovanju (vsoti zmnožkov dobitkov in njihovih verjetnosti). Povedano drugače; na finančnih trgih imamo opraviti predvsem z ničtimi vsotami - kar en igralec dobi, drugi izgubi. Če vsi dobivajo, bo igre kmalu konec; če je torej rast borznega indeksa hitrejša od rasti zmnožka stopnje varčevanja in gospodarske rasti, je gotovo le, da se borzni balon napihuje in da bo počil. Kdaj se bo to zgodilo, ne vemo, a ko poči, se indeks le vrne na pričakovano vrednost, včasih pa tudi malo pod njo. Morda smo zdaj res blizu te vrednosti; če bi rast SBI-indeksa tudi po letu 2004 spremljala rast nominalnega bruto domačega produkta, kot ga je vsaj približno pred tem, bi bil SBI zdaj približno tam, kjer je, malo nad 4000. Zato me izgube, ki naj bi jih imeli lastniki vrednostnih papirjev, pa naj gre za velike ali male delničarje, ne motijo; morda imajo zdaj toliko, kolikor so vplačali. Vmes so morda res imeli nekajkrat več, a je bilo virtualno.
Če bi velik del finančnih produktov lahko uvrstili med igre na srečo, pa bi nekaj »strukturiranih finančnih instrumentov« morali razglasiti za prevare. Ugovor, da tudi puška postane nevarna le, če jo ima v rokah lopov, ali da zdravilo postane škodljivo, če ga nevednim potrošnikom predpisujejo v prevelikih količinah, ni prav trden. »Strukturirane finančne instrumente« so kupovale celo centralne banke, tudi ECB in Banka Slovenije; najbrž bi ju težko uvrstili med nevedne potrošnike.
****
Pravijo, da se kriza končuje. Nedavno je kolega kar z estetiko gibanj nekaj svetovnih borznih indeksov napovedal, da bo leto 2010 »dobro leto«. Morda ima celo prav. Večina ekonomistov se sicer prepira, ali smo prešli prvo dno W-ja ali pa že dno V-ja. Še trije zgoraj omenjeni in zdaj gotovo najbolj cenjeni ekonomisti sveta imajo o tem, kje smo in kam gremo, različna mnenja, čeprav se zdi, da se prej ko ne nagibajo k prvi polovici W-ja.
Sicer pa ni čudno, da ne vemo, ne kje smo, in ne, kam gremo. Mnoga dogajanja so »nenavadna«. Bankirji, ki naj bi »za kazen« namesto denarja dobivali nagrade v vrednostnih papirjih bank, dobivajo več, kot so prej; res pa so dobitki tudi virtualni. Tokovi kapitala, ki naj bi tekli od bogatih k revnim, gredo v nasprotno smer. Neposredne tuje naložbe, po mnenju večine ekonomistov in politikov še nedavno samoumevno zdravilo za vse bolezni, so malone izginile, neto tokovi kapitala so se obrnili; odlivi dobičkov so v državah, zasvojenih s tujimi neposrednimi naložbami, močno presegli prilive kapitala. Pred dnevi sem prebral, da so celo nakazila mehiških zdomcev iz ZDA postala negativna in da revni mehiški kmetje zdaj z nakazili v ZDA preživljajo tam zaposlene (brezposelne) sinove in hčere. Ne nazadnje, kdo bi pred leti samo pomislil, da bi Nemčija, evropski steber stabilnosti, lahko imela večji proračunski primanjkljaj od pregovorno bolj zapravljive Italije.
Ameriški ekonomisti so doslej običajno trdili, da so temelji - »fundamentals« - njihovega in kapitalističnega gospodarstva zdravi. Zdaj ne kaže, da je to držalo; korene krize gre iskati prav v »fundamentals«. Srž zdajšnje krize je, če malo poenostavimo, presežna ponudba, ki jo ustvarjajo prevelike kapacitete, ki so, da bi povečali dobičke, nastajale v deželah v razvoju, najprej v »azijskih tigrih« in končno na Kitajskem. Prerazdelitve BDP na škodo dela in selitve produkcije v dežele s poceni »delovno silo« so dobičke sicer povečevale in zmanjševanje stopenj dobičkov zaradi prevelikih kapacitet upočasnile, a ga niso mogle zaustaviti. Tehnološki napredek je ponudbo povečeval, zmanjševal stroške dela in cene produktov, a tudi dohodke zaposlenih in zaposlenost. To je zmanjševalo povpraševanje in dejansko varčevanje, novi finančni produkti, ki so ustvarjali nove vrste varčevanj, pa so »varčevalce« spreminjali v dolžnike. Preostale so različne oblike »običajnega« zadolževanja, ki so ga nizke obrestne mere še spodbujale. Zadolženost prebivalstva, podjetij in države se je hitro povečevala, gospodarska rast je postajala vse bolj odvisna od zadolževanja. A tudi takšno ustvarjanje povpraševanja - »finančno poglabljanje«, je postajalo vse manj učinkovito. Celo v Sloveniji, ki se je »zasvojenosti« s krediti oprijela pozno, je bilo konec leta 2008 na enoto BDP »potrebnih« 2,2-krat več kreditov kot na začetku leta 2001. Igra, v kateri vsi dobijo, se je morala končati.
****
Kaj bo v zdajšnji krizi propadlo in kaj ne, ni mogoče reči; nobeno podjetje ni varno, ne glede na dodano vrednost na zaposlenega ali tehnološko opremljenost. Povpraševanje določa možnost preživetja in stanje v gospodarstvu, pa naj gre za slovensko gospodarstvo s produkti z »nizko« dodano vrednostjo ali pa za dansko ali finsko s produkti z visoko dodano vrednostjo. Industrijska produkcija se je v zadnjem letu v vseh treh skrčila približno enako: za dobro petino.
Ne glede na zadolženost, ki je presegla doslej poznane meje in dosegla številke, ki jih običajno uporabljajo v merjenju razdalj v vesolju, povečanje povpraševanja z zadolževanjem, tokrat države, ostaja temelj reševanja iz krize, a tudi seme nove.
Kdaj se bo, če pustimo ob strani tehnične definicije, kriza sploh končala? Napovedi, da bomo po »dobrem 2010« že v 2011 vstopili v konjunkturo, se ne zdijo verjetne. Napovedi stopenj rasti za dve leti naprej so čista ugibanja, stvar estetskega podaljševanja krivulj ali zgodbe o tem, kako je star Indijanec »napovedoval« mrzlo zimo. Nenavadno je le, da se napovedovalci ničesar ne naučijo. Petnajst najbolj uglednih svetovnih bank in institutov, ki sodelujejo v »The Economist Pool of Forecasters«, je še julija lani za letošnje leto za evroobmočje napovedovalo 1,3-odstotno gospodarsko rast, za Nemčijo 1,5- in za ZDA 1,3-odstotno; njihove letošnje junijske napovedi za isto, letošnje leto so bile: -4,1 za evroobmočje, -5,5 za Nemčijo in -2,8 za ZDA. A zdaj z enako ihto napovedujejo stopnje rasti za nekaj let naprej; bolj so oddaljene, višje so. To ne pomeni, da BDP ne bo rasel, a visoka gospodarska rast je zaradi »fundamentals« stvar preteklosti; nič več ne bo, kot je bilo. Vsaj dve stvari bosta rast zavirali; počasna rast svetovne trgovine ter v krizi ustvarjena dodatna brezposelnost.
Svetovna trgovinska menjava se je v nekaj mesecih zmanjšala za četrtino, v najbolj odprtih gospodarstvih za tretjino ali več in je tudi vzvod krčenja bruto domačega produkta. Tako se je trgovinska menjava EU od drugega kvartala lani do drugega kvartala letos skrčila kar 3,3-krat bolj kot BDP; izvoz je najbolj, kar za 30,2 odstotka zmanjšala Finska, uvoz pa Latvija, za 38,9 odstotka, Litva za 37,1 odstotka, in Estonija za 31,2 odstotka. Najbrž zato, ker potem, ko so jim vse premoženje »požrle« tuje neposredne naložbe, uvoza nimajo s čim plačati.
Države, ki jih je kriza prav zaradi odvisnosti od trgovine najbolj prizadela - odprto Nemčijo na primer mnogo bolj kot bolj samozadostno Francijo -, bodo zaradi socialnih pritiskov pozabile na oddaljene »dobrobiti« primerjalnih prednosti in globalizacije. Ne glede na retoriko o odprtosti se bo relativno zapiranje nadaljevalo. To je razumljivo, saj v Evropi brez zapiranja čez desetletje ne bi več mogli najti produkta, ki bi bil narejen v Evropi, narejenega drugje pa ne bi mogli s čim kupiti, ker tja ne bi imeli kaj prodati. Znanja - posebno tistega, ki ga prinaša bolonjska reforma, ne bodo hoteli kupiti, ga že imajo, produktov z visoko dodano vrednostjo (vsoto plač in dobičkov) pa ne, ker bodo predragi. Ustvarjanje družbe znanja in produktov z visoko dodano vrednostjo je bilo sicer od nekdaj uporabno le za vznesene govore politikov in leporečje Lizbonske strategije. Zdajšnje mantre, da je treba povečati izvozno usmerjenost in konkurenčnost, so prav tako retorika; če to počne ves svet, smo vsi nenehno na istem, na svetu pa z izjemo Severne Koreje ali Kube ni več gospodarstva, kjer bi ponudba zaostajala za dejanskim, z denarjem podprtim povpraševanjem.
*****
Svetovna gospodarska dogajanja bo v naslednjih letih določala zaposlenost oziroma brezposelnost ter njene socialne posledice in njihovo reševanje. Problem sveta namreč ni premajhna količina produktov in bogastva, obojega je preveč, problem je, kako jih porazdeliti, porabiti in ustvariti dovolj dela. Že dolgo najbrž drži, da gospodarimo zato, da ustvarjamo delo, in ne zato, da proizvajamo dobrine. Ko govorijo o investicijah, največkrat ne govorijo o tem, kaj bodo proizvedli, ampak koliko delovnih mest bodo ustvarili. Podjetja se ne ukvarjajo z vprašanjem, kako produkt narediti, ampak kako ga prodati. Rast ali krčenje BDP razlagamo z gibanjem komponent agregatnega povpraševanja in ne z omejitvami na strani ponudbe. Tudi neprestano ustvarjanje novih storitev, institucij in pravil je pravzaprav le način, kako vsaj malo izničiti učinke tehnološkega napredka na zaposlenost. Morda bi bilo zato treba razmišljati o odpravljanju zasvojenosti z gospodarsko rastjo, za katero večina ekonomistov sicer meni, da je neomejena zaradi neomejenosti pameti in ustvarjanja družbe storitev.
Povečanje že prej visoke brezposelnosti je nedvomno najhujša posledica finančne krize; v krizi dosežena brezposelnost bo malone neodpravljiva. Podjetja, ki bodo preživela, tudi po morebitnem povečanju naročil ne bodo zaposlila veliko novih delavcev. Zaradi socialnih in političnih problemov, ki jih že zdaj prinaša povečana brezposelnost, so mnoge države EU dejansko že začele spreminjati mehanizem zaposlovanja tako, da so velik del potencialne odkrite brezposelnosti s posredovanji na trgu dela spreminjale v prikrito. Pojmu elastičnosti na trgu dela, ki je do nedavna pomenil hitro prilagajanje zaposlenosti gospodarski aktivnosti, so že dali nov pomen; zdaj pomeni sposobnost ohranjanja zaposlenosti ob padanju gospodarske aktivnosti. To, kar smo kot slabost pripisovali samoupravnemu modelu zaposlovanja ali rigidnosti zaposlovanja v povojnem evropskem socialno-tržnem gospodarstvu, je spet uporabno. Med drugim kvartalom 2009 in drugim kvartalom 2008 se je tako elastičnost zaposlovanja (odstotna sprememba zaposlenosti pri enoodstotni spremembi gospodarske aktivnosti BDP) znižala na 0,50; krčenje zaposlenosti je bilo v povprečju pol manjše od krčenja BDP. Razlike med članicami EU so velike; v skupino držav, ki jim je to uspelo bolj kot v povprečju, sodijo Nemčija, Italija, Nizozemska pa tudi Slovenija; v drugo Estonija, Irska in Španija. Za prvo skupino je tudi nasploh značilno ohranjanje ostankov »socialno-tržnega gospodarstva«, za drugo pa pripadnost veri v »čisto tržno gospodarstvo«. Takšna politika posegov v mehanizem zaposlovanja se kaže tudi v povečanju stopenj brezposelnosti; v Estoniji se je povečala s 4,1 na 13,3 odstotka, na Irskem s 5,3 na 12,1, v Španiji z 10,5 na 17,9, v Nemčiji pa le s 7,3 na 7,6 odstotka, na Nizozemskem z 2,8 na 3,2, pri nas pa s 4,4 na 5,8 odstotka.
Morda že to kaže tudi na nujnost spreminjanja statističnih meril uspešnosti gospodarjenja, na zaton pomena gospodarske rasti in uveljavitev meril, ki bi merila blaginjo drugače, kot jo BDP - s stopnjo zaposlenosti in enakostjo porazdelitve produkta. Da ne gre le za prazne marnje, morda kaže ustanovitev »Komisije za merjenje gospodarskih dosežkov in družbenega napredka«, ki jo vodi Joseph Stiglitz.
****
Zdaj pa povsem k drugi stvari, od globalne ideologije k praktičnim stvarem doma. V soboto bo velik shod delavcev in drugih, ki menijo, da so prikrajšani in da je družbo treba in mogoče spremeniti. Simbolna zahteva shoda je minimalna neto plača 600 evrov. Kako je mogoče s takšno plačo preživeti, ne vem, gotovo pa je tudi tako nizko plačo mogoče zagotoviti le s prerazdelitvijo, tehnično torej s spreminjanjem davkov. Pri tem je treba vedeti, da povečanje davkov na dobiček in vračanje dohodkov od kapitala v dohodnino zdaj ne bi prineslo veliko, da imajo ekstremne stopnje obdavčenja ekstremnih dohodkov menedžerjev le demagoške učinke in da je obdavčenje premoženja zapleteno in povsod v svetu nedonosno. Vseeno zahteva po 600 evrih neto plače ni utopična. Morda pa bi izpolnitev zahteve omogočilo manjše povečanje progresivnosti pri dohodnini, ki bi pri nespremenjenih bruto plačah (te zanimajo »delodajalce«) omogočila 600 evrov minimalne neto plače (te zanimajo delavce); davčno luknjo, ki bi pri tem nastala, pa bi zapolnili s povečanjem stopenj DDV. Tudi to ima slabe strani; če nič drugega, dvigne cene in zmanjša realne dohodke, a učinke povečanja neto plač brez povečanja bruto plač še najbolj razprši in je socialno še najbolj nevtralno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.