26. 11. 2009 | Mladina 47
Od kod SDS 1,5 milijona evrov?
Fantomski brezplačniki blizu SDS so odplačali večino svojega dolga, ki je znašal več kot milijon evrov. Pri plačevanju njihovih stroškov so pomagala tudi državna podjetja. Morda celo kakšno iz Finske?
Finec in Slovenci
© Borut Peterlin
Se še spomnite prvega televizijskega soočenja Janša - Pahor pred parlamentarnimi volitvami? Soočenje je RTV Slovenija predvajala v sredo, 20. avgusta, Pahor in Janša pa sta takrat razpravljala tudi o medijski svobodi. Razpravo o tem, da slovenski novinarji v člankih opravičujejo stvari, ki so eklatantno napačne in moralno sporne, neprestano napadajo vlado, medtem ko se v rokah tajkunov počutijo odlično, je Janša končal s temle stavkom: »Star italijanski pregovor pravi, da mafijski časopisi ne bodo nikoli pisali o mafiji, in mi smo zelo blizu tega.«
Ob tem se je marsikdo zdrznil, kajti na isti dan, 20. avgusta, so prebivalci v slovenskih mestih v nabiralnike, kot že nekajkrat prej, dobili enega izmed t. i. brezplačnikov, imenovanega Ekspres. Poleg Ekspresa, ki so ga dobivali v urbanih delih države, je izhajal še Slovenski tednik, katerega vsebina je bila podobna. Na tisti dan, ko je Janša izrekel navedene besede, se je torej marsikdo zdrznil. Kajti v uvodniku Ekspresa »Berlusconijevi« novinarji je fantomska avtorica »Nina Albreht« z isto poanto, kot jo je razvijal Janša med soočenjem, z debelimi črkami poudarila: »Star italijanski pregovor pravi, da mafijski časopisi ne bodo nikoli pisali o mafiji.«
Marsikdo je sprva pomislil, da je pač tudi predsednik vlade tisto sredo dobil v svoj nabiralnik omenjeni brezplačnik. Stavek se mu je zdel zanimiv in ga je ponovil. Toda takšna, sicer najbolj logična razlaga ima neko pomanjkljivost: RTV Slovenija je soočenje med Pahorjem in Janšo posnela dan prej, v torek, 19. avgusta, ko tednika Ekspres še ni bilo v naših nabiralnikih. Tako dejansko obstajata zgolj dve možni razlagi tega, da je Janez Janša navajal besede iz omenjenega uvodnika in poznal poanto. Lahko, da je šlo za še eno od nadnaravnih naključij. Ali pa sta avtor uvodnika v omenjenem brezplačniku (t. i. Nina Albreht) in človek, ki se je soočil s Pahorjem, ista oseba. Če ne verjamemo v Marsovce, je verjetnejša druga možnost.
Da so brezplačniki, katerih vsebina je bila kopija stališč SDS, nastajali pod pokroviteljstvom te stranke, ni seveda nobena novica, pa čeprav v SDS vztrajno zanikajo kakršnokoli povezavo. Konec koncev je tudi novinarsko častno razsodišče ugotovilo plagiatorstvo med Slovenskim tednikom, Ekspresom in tednikom Demokracija, ki je v solastništvu SDS. Tako sploh ni posebno presenečenje, da so se v časopisu Delo dokopali do dokumentov, ki naj bi kazali, da so se v predvolilnem času na sedežu stranke vsak teden sestajali Janez Janša, Alenka Paulin, ki je tedaj vodila Slovensko tiskovno agencijo, Andrej Lasbaher, ki je vodil družbo, ki je tiskala brezplačnik Slovenski tednik, Metod Berlec, glavni in odgovorni urednik Demokracije, in Borut Petek, nekdanji tajnik v Janševem kabinetu, ter se pogovarjali o vsebini brezplačnikov za naslednji teden.
Da so se sestajali, da so pisali, celo da so prepisovali in nastopali pod psevdonimi, pa ni tako sporno, kot je sporno to, da so njihov projekt financirala državna podjetja. Šlo je torej za neke vrste mali Janšev menedžerski odkup države v času predvolilne tekme. Če kdo meni, da je težko dobiti politika tipa Janez Janša s prstom v marmeladi, potem se v tem primeru prav gotovo moti. Danes že razpolagamo s podatki iz dosegljivih evidenc, da so Slovenski tednik večidel financirala državna podjetja; leta 2008 so po Medianinih podatkih za ta strankarski projekt prispevala skupaj do 856 tisoč evrov. To je številka, do katere pridemo, če upoštevamo bruto vrednost oglaševanja v Slovenskem tedniku, če upoštevamo še standardne popuste, pa lahko sklenemo, da so državna podjetja, kot so Mobitel, Zavarovalnica Maribor, Zavarovalnica Triglav, Pozavarovalnica Sava, Banka Celje, NKBM, Petrol, Telekom in Hit, SDS za ta projekt leta 2008 namenila okrog pol milijona evrov.
To ni tako majhna številka. Največje stranke v Sloveniji imajo na leto iz državnega in iz občinskih proračunov do dva milijona evrov prihodkov. Če je SDS po poročilu računskega sodišča za predvolilno kampanjo leta 2008 zbrala 640 tisoč evrov, potem mora biti jasno, da ta, dodatna državna pomoč stranki v višini pol milijona evrov ni mačji kašelj. Pa vendar s tem zgodbe še ni konec. Jasno je, da samo z oglasi iz državnih podjetij v SDS stroškov izdajanja brezplačnikov ne morejo pokriti. Iz pogodbe med podjetjem Progresija, ki je izdajalo Slovenski tednik, in Pošto Slovenije, ki jo hranimo v uredništvu, izhaja, da je podjetje samo pošti za distribucijo brezplačnika Slovenski tednik moralo plačati okrog 800 tisoč evrov. Če k temu prištejemo še druge stroške, kot je tisk (morda ne ravno avtorske honorarje), potem postane jasno, zakaj sta Slovenski tednik in Ekspres leta 2008 pridelala skupaj za okrog 1,5 milijona evrov minusa.
Toda na Pošti Slovenije so pojasnili, da sta obe podjetji (Zame-tek in Progresija) večino obveznosti že poravnali. Kako je to mogoče? Od kod denar? Saj so se lastniki ukvarjali zgolj z izdajo omenjenih brezplačnikov! V zgodbo je gotovo vpeta SDS. Opozorimo lahko na tole podrobnost: katero podjetje je bilo po bruto oglaševanju največji posamezni »donator« sredstev Slovenskemu tedniku? Odgovor ni Mobitel, Petrol ali Telekom, temveč neznano podjetje Unimedis, ki je, sodeč po Medianinem izračunu, Slovenskemu tedniku namenilo za skoraj 100 tisoč evrov reklam. Če upoštevamo še popuste, je torej to podjetje brezplačniku leta 2008 plačalo okrog 70 tisoč evrov. To je presenetljivo tudi zato, ker je imelo omenjeno podjetje, ki se ukvarja predvsem z oblikovanjem spletnih strani, tega leta »samo« 100 tisoč evrov prometa. Razmislimo: zakaj bi katerikoli podjetnik okrog 70 odstotkov svojih prihodkov namenil za reklamo v nekem brezplačniku?
Direktor, o katerem tukaj pišemo, pa ni kar katerikoli direktor, to je Jernej Strnad, sin Dušana Strnada, glavnega tajnika SDS, ki skrbi za strankine finance. Jasno, Jernej Strnad na naše klice na številko njegovega mobilnega telefona, s katerimi smo želeli preveriti, po kakšni logiki je njegovo podjetje tako zajetno pomagalo brezplačniku SDS, ni odgovarjal (Lasbaher se je oglasil, a nam je dejal, da smo poklicali napačno številko ...). Ker poslovnega interesa ni zaznati, je nujen sklep, da je v tem primeru šlo za pranje denarja med SDS, brezplačniki in drugimi podjetji iz strankarske orbite te stranke. Toda v tem konkretnem primeru je v igri le kakšnih 50 tisoč evrov. Če seštejemo ena in ena, se postavlja vprašanje, od kod SDS 1,5 milijona evrov, s katerimi je pokrila izgubo.
V Delu so ta teden zapisali, da je denar za to prišel iz Patrie. Glavni finski preiskovalec Kaj Erik Björkqvist, naj bi jim bil dejal, da je menda omenjene brezplačnike poleg državnih podjetij financirala še Patria. »Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč v njegovi stranki SDS,« so zapisali. Björkqvist je še dejal, da so brezplačniki »velik del sestavljanke celotne zgodbe«. Težava je seveda v tem, kot je znano, da se je Björkqvist dan pozneje umaknil in dejal, da na Finskem zgolj preiskujejo možnost, da bi denar iz Patrie prišel do stranke oziroma njenih članov, novinar dela Dejan Karba pa je priznal, da si je na list papirja zapisoval, kar mu je Björkqvist pripovedoval off-the-record. Javnost je tako prepuščena dilemi, ali naj verjame uradni razlagi iz policije, po kateri Finci zgolj preiskujejo možnost, da je Patria denar pošiljala v SDS in k nekaterim članom stranke, ali pa off-the-record različici, po kateri imajo preiskovalci že sedaj dovolj dokazov in gradiva, da lahko z gotovostjo rečejo, da je denar iz Patrie ob nakupu njenih osemkolesnikov stekel v SDS.
Dejansko dilema ni tako velika. Saj je popolnoma razumljivo, da mora biti glavni finski preiskovalec prepričan in gotov, na podlagi doslej zbranih dokazov, da je denar iz Patrie prišel v SDS (oziroma do njenih članov, podjetij v bližini), saj bo o tem moral v naslednjem koraku prepričati finskega tožilca. Če ne bi bil prepričan o tem, Janeza Janše kot predsednika SDS niti ne bi zaslišal ali pa bi mu status osumljenca za hudo kaznivo dejanje korupcije po zaslišanju odvzel. Pa tega ni storil. Delova zgodba torej v tem primeru stoji: verjamemo, da je - čeprav ne za objavo - Björkqvist dejal, da ima trdne dokaze o tem, da je denar šel proti SDS, saj na tem celotna preiskava tudi temelji.
Edina uganka pri tem sklepanju je: ko je sedanji generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl v prejšnjem mandatu še vodil preiskovalno komisijo, je na podlagi dveh Patrijinih ponudb izračunal, da je Slovenija Patrii pri ceni »popustila« za okrog 50 milijonov evrov, iz nedavno razkrite tožbe Wolfganga Riedla pa izhaja, da se je pri poslu s slovenskimi oklepniki s Patrio za »svetovanje« dogovoril za 7,5-odstotno provizijo, to pa znaša 17,3 milijona evrov. Poldrugi milijon evrov, kolikor je SDS očitno morala priskrbeti »svojim« podjetjem za izdajanje brezplačnikov, torej ne more biti bistvo afere. Mogoče so brezplačniki pomemben element, toda provizije v tem poslu so bile večje od njih. Res pa je, da je SDS zadnja leta imela še druge, »izjemne« stroške. Decembra 2007 je denimo kupila vilo za Bežigradom v Ljubljani za 1,8 milijona evrov. Sicer s posojilom za 10 let, a je vseeno plačala tudi pol milijona evrov gotovine.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.