26. 11. 2009 | Mladina 47
Oda Matjažu Keku
Od peka do Keka - kako je srce premagalo milijone in kako sem se naučil želeti si malo plišasto verzijo našega selektorja
© Tomaž Lavrič
Matjaža sem srečal enkrat samkrat v življenju - in sicer ravno, ko je prevzel vajeti takrat mojega ljubega Maribora Teatanica in sem se tja odpeljal delat reportažo o klubovih zaključnih predpripravah na prvenstvo.
Moštvo je prevzel iz rok Bojana Prašnikarja, kar se je takrat zdela in je tudi bila dementna poteza uprave. Menjava se je zgodila skoraj takoj po Prašnikarjevem izjemnem dosežku, torej suvereni demontaži Lyona v predkvalifikacijah ter potem štirih osvojenih točkah v ubijalsko težki skupini Lige prvakov. Z za naše razmere bajeslovnim prilivom denarja v blagajno se je zdel Maribor takrat na pragu tega, da bi lahko iz tako rekoč neobstoječe balkanske beznice postal nek normalno zanič vzhodnoevropski klub ... A glavnega arhitekta so čez noč odslovili in nadomestili z njegovim neizkušenim pomočnikom, Matjažem Kekom. Ta je potem v naslednjih predkvalifikacijah zločinsko izpadel na tekmi z moldavskim Zimbrujem, NK Maribor pa je v evropskem smislu naglo potonil v brezno provincialne gnilobe, v katerem se, žal, davi še danes.
Čeprav je veliko vprašanje, kaj se je takrat res dogajalo v pokvarjenem zakulisju mariborske uprave, sem Matjažu to zelo zameril. Največ objektivne odgovornosti pač vedno nosi menedžer. In ta konkretni menedžer je, priznam, zame postal kar en tak manjši simbol nečesa zelo grdega. In ko so ga po vsej tisti predhodni reprezentančni agoniji, ki ji je bila kataklizma med Katancem in Zahovićem samo izhodišče, nastavili za nič manj kot selektorja reprezentance, se mi je pravzaprav malo zmešalo od besa. Odločil sem se, da ne bom več spremljal slovenskega nogometa.
Sprva se je zdela to zelo modra odločitev. Koliko bolečine sem si prihranil in kako lahko je bilo zaničevati DJ Keka! Tudi ko me je enkrat v savni premamil tisti mazohistični morda-pa-vendarle filing in sem se usedel pred plazmo, so pol minute zatem naši kasirali gol Nizozemske, tako da sem lahko samo vstal in se vrgel v tisti ledeni bazenček, v katerega nisem šel nikoli prej in tudi nikoli kasneje. In ko so me v trenutkih največje bede vprašali: Saj je res en pek, ampak koga bi pa ti potem dal, če ne Keka?, sem jim odgovoril: Kogarkoli. Zaradi mene lahko Oblaka, lahko magari Prašnikarja, čisto mirno pa lahko tudi tisto kleno gospo, ki mi v Intersparu vsak petek prodaja kruh! Slabša ne bo mogla biti.
Danes me je tega sram. Edino opravičilo, ki ga lahko navedem, je, da bi v tistih letih, če se ne bi zavlekel v oklep brutalnega cinizma, od bolečine najbrž čisto možno dobil raka.
Ker kako naj si človek, ki je ravno še nekje preživel najprej krvavo smrt svetinje, ki je bila jugoslovanska nogometna reprezentanca, nato dobo Zdenka Verdenika in potem za nameček še najbolj abotno nogometno pičkaranje vseh časov v Južni Koreji - kako naj si za vedno čustveno pohabljeni človek, ki te neumnosti dejansko jemlje resno, sploh še dovoli kanček upanja, če ga lahko še en Zimbru čisto mirno tudi ubije?
Potem se je zgodilo, kar se je zgodilo. Še po porazu na tekmi s Severno Irsko (za katerega sem seveda izvedel iz časopisov) sem si poznavalsko prhal v brk, potem pa me je nekaj težko ubesedljivega prisililo, da sem si ogledal tekmo doma s Poljsko ... In potem sem se itak zaljubil kot najstniška nevesta. Zaljubil sem se v to klenost, zrelost in homogenost ekipe, zaljubil sem se v čisto novo dimenzijo pomanjkanja vseh čudežev in absolutne nepodarjenosti vsake zmage. Zaljubil sem se v Brečkov jadrni masaker, v Handanovićevo hobotničarsko kulerstvo in v to one-man katjušo, ki sliši na vzdevek Supernova ... A če ima danes moj na novo prebujeni eros en sam fokus, ne more biti v njem nihče drug kot DJ Kek.
Celo še bolj kot v njegovo motivatorsko ekspertizo sem se zaljubil v to, kakšen totalen car je izpadel po tekmi. ''Car'' je zadnja leta pogosto zlorabljana beseda, semkaj pa sodi kot pribita. Nekateri še dve uri kasneje nismo mogli dojeti, da smo res zasluženo v Južni Afriki, Matjaž Kek pa je tam na zaslonu sredi šampanjskega meteža na običajne novinarske banalnosti že odgovarjal v sebi lastnem slogu varljive lenobne nezainteresiranosti, medtem pa kot največji legionar med vsemi najbrž že razmišljal, kako bo naslednji dan naročil komplet dodatnih stožcev za suhi trening.
Zadnjih 25 minut tekme sem si od živčnosti nepovratno razgrizel eno ljubših bund, po zadnjem pisku sem brez vsake kontrole nad sabo prvič po desetih letih zahlipal kot majhen otrok. Potem sem se hitro nekoliko pomiril... A ko je DJ Kek v svojem prvem intervjuju tam na terenu dejal tisto, kako da je ''nocoj srce premagalo milijone'', se je pa še enkrat čisto na sveže ulilo... In tudi zdaj, ko to pišem, se moram kar malo zadrževati. Ker tisti stavek v tistem trenutku s tistim nabojem, e, to je bilo pa zame vsaj toliko legendarno kot karkoli, kar je po kateremkoli triumfu izjavil veliki Srečko Katanec.
Čeprav smo se ves večer v Notranjih Goricah dopingirali izključno z mandarinami, je vse skupaj od začetka do konca v spominu ostalo kot en tak veličasten blur. »Še vedno imam po celem telesu občutek, da bomo čez dve minuti fasali gol,« je okrog polnoči poslal SMS prijatelj. »Srečn sn,« je bilo vse, kar mi je pol ure kasneje napisal drugi - kar je bilo še toliko bolj pomenljivo, saj sicer malce otročje sovraži Štajerce. Kar nismo in nismo mogli verjeti. Med nami na kavču je itak prevladala predpostavka, da se je realnost razcepila in da smo se znašli v enem izmed njenih slepih črevc, ki bo trajalo še največ tri minute, nakar bo skupaj z nami ugasnilo ... Bojan Jokić pa je vmes najbrž že koval svojo kolosalno izjavo: »Aršavina nosim s seboj v žepu. Vsake toliko časa ga spustim ven, da pogleda vso to evforijo.« In če je res, da naj bi bili Pahorja kot nezaželenega najprej odslovili iz slačilnice ... Pa kako naj človek vendar ne bo zaljubljen v ta tim?!
Skominajoče patetičen je sicer izpadel Türk, ko se je skušal rajajoči množici dobrikati s skrajno neprepričljivim animiranjem: »Šampioni! Šampioni!« ... Skoraj tako patetičen kot ostali del tiste tako pogosto vkadrirane tribune s politikantsko in oligarhično svojatjo, ki se je prišla nastavljat za poceni pike. Najbolj patetičen od vseh je izpadel Medvedjev, ki je potem za miritev svojih lačnih hord doma pametoval, da je imela Slovenija srečo ... Izmed vseh teh pokvarjenih njušk pa bi vsaj zaradi stila izločil Romana Abramoviča, ki je po zadnjem pisku stoje ploskal več kot zasluženemu uspehu Slovenije.
Tega mu ne bom nikoli pozabil. S tem se nam je legitimiral kot - če po dvajsetih letih spet uporabim svojo najljubšo frazo iz ere Sprinta in Tempa - ''jedan veliki fudbalski gospodin''.
Ko sem se zbudil, sem čisto čisto najprej na svojem desktopu sliko planeta Jupitra zamenjal s fotografijo Matjaža Keka, kako navidez lenobno in nezainteresirano sloni ob neki štangi. Desktop je zdaj bistveno mogočnejši. Potem sem se oblekel in šel na dolg sprehod, kjer sem si vso pot na glas pel Ostani z nami. In potem sem naredil nekaj, česar nisem naredil deset let: šel kupit Sportske novosti in Ekipo. Od takrat si ne želim ničesar bolj, kot da bi imel doma enega takega malega plišastega DJ Keka, ki bi se ga na težko noč oklenil kot medvedka in imel na ta račun pol manj nočnih mor.
Neskončno težko mi je, ko pomislim, koliko gnojnice je moral ta ubogi kolos požreti zadnjih par let - in to zaradi točno takih prenapetežev in zagrenjencev, kot sem jaz. Daleč sicer od tega, da sem bil edini, zato bi rad morda v imenu znatnega dela neke cele generacije poskusil z opravičilom.
Oprosti nam, Matjaž. Delali smo ti veliko krivico. V svoji bolečini smo bili do tebe neprimerno bolj hudobni, kot bi bilo prav. A kljub temu si zdržal in nam skupaj s svojimi atomskimi fanti v davno zlomljena srca nalil eliksirja, ki nas utegne nemara celo ozdravitvi. Narodu, ki te je v veliki meri popljuval in zavrgel, si dal največ, kar bi mu sploh lahko dal, in to v neskončno težkih časih, ko je bil tega najbolj potreben. To je bila naša samo-izumitvena Eureka! To je bil naš Yes We Can! Kako pomembno lekcijo se lahko iz tega naučimo - lekcijo o tem, kako ogromno lahko nekdo prispeva, tudi če mu na začetku ni šlo ravno najbolje; lekcijo o tem, da velja včasih tudi malo potrpeti in zaupati.
Okej, kutak za brutalno realistički trenutak: nogomet kot gledalski šport je, če nanj gledamo striktno racionalno, en tak neznanski debilizem. Da kot nacionalne črede investiramo tako velik del svoje čustvene dobrobiti v to soap opero za moške, je samo še en drobec mozaika, nad katerim bodo zbegano zmajevali z glavo alienski arheologi na ruševinah naše civilizacije čez toliko in toliko let ... A dejstvo je, da ni lahko biti Zemljan in vsekakor ni lahko biti Slovenec. Zato je vsak anestetik, ki deluje, zlat. Kako totalno zagnojena je še vedno kompletna slovenska družba - in kako totalno lahko je to zdaj vsaj za kak teden ali dva odmisliti. Kako lepo je z dušo in s srcem končno enkrat spet biti del neke kolosalne neumnosti, ki z naslovnic spodriva dejansko relevantne teme.
Deset let kasneje smo kot nacija vsi neprimerno bolj cinični, zato je bil ta triumf še toliko bolj neprecenljiv. Da pa sem s skesano pieteto do Keka in vsem tistim o naučenih lekcijah mislil resno, naj navedem tale hec.
Če je bila ena stvar, ki mi je nekaj malega skazila ta nepozabni večer slovenske znanstvene fantastike, bi bila ta, da se je v stud-iu v fokusu kamere ves večer spet in spet znajdevalo obličje Zdenka Verdenika s tistimi kislimi analizami in predvsem z vsemi tistimi kislimi asociacijami, ki jih je zbujalo. Dejansko: v tistem trenutku je bilo to na celem planetu ampak čisto zares zadnje obličje, ki bi si ga želel gledati (Hitlerjevo bi bilo recimo v primerjavi z njim pravi balzam).
Tako se mi je recimo četrtič, ko sem ga uzrl, lice že nakremžilo v sovražno grimaso, slina se je spremenila v strup in na plano je privrela prva brutalna žaljivka ... A potem se je prijatelj Sergej v svoji mentorski modrosti nagnil k meni in rekel: »Daj no, kaj pa veš - kakor se stvari obračajo, se pa morda nekoč obrne tako, da si boš želel malega plišastega Zdenkota Verdenika!« In ker je bil to tak neskončno poseben večer, ker je srce premagalo milijone in ker sem takrat še čisto res verjel, da se je resničnost razcepila v slepo črevce in da imamo še največ tri minute življenja, sem pogoltnil strupeni cmok in rekel: »Ti, a veš ... A veš, da konec koncev mogoče res!«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.