Dr. Božo Repe

3. 12. 2009  |  Mladina 48  |  Politika

Sence preteklosti

V interpretacijskih bojih v zvezi s preteklostjo tudi danes velja teza bivšega predsednika vlade Janeza Janše iz junija 2007, da osamosvojitev še ni končana in jo je treba končati

Dr. Božo Repe je zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti

Dr. Božo Repe je zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti
© Toni Dugorepec

Prejšnji teden sta zaznamovali dve skoraj sočasni zgodovinski obletnici: obletnica preprečitve mitinga resnice in obletnica ustanovitve Demosa. Če bi bila slovenska družba zrela, usmerjena v reševanje verjetno najhujših socialnih težav v zadnjih dvajsetih letih in v dolgoročno razvojno vizijo, bi se ne le spomnila ene in druge, pač pa obe tudi povezala. Zaključek bi bil logičen - v nekaterih govorih je bil sicer poudarjen, a preslišan - Slovenija je demokratizacijo in osamosvojitev dosegla konsenzualno.
V racionalni in pametni družbi bi bila taka reminiscenca spodbuda za iskanje nujnih kompromisov, brez katerih se bo slovenska družba v neskončnost izčrpavala v zdavnaj preteklem in preživetem zaslugarstvu. V Sloveniji to ni mogoče. Čeprav je le še nekaj ljudi, ki jih lahko neposredno povežemo z osamosvojitvijo, res pa so samooklicani »nasledniki« t. i. pomladne opcije. Generacija, ki se je tedaj rodila, je že več kot polnoletna. Okoliščine, v katerih živimo, so popolnoma spremenjene. Pa kljub temu v interpretacijskih bojih v zvezi s preteklostjo tudi danes velja teza bivšega predsednika vlade Janeza Janše iz junija 2007, da osamosvojitev še ni končana in jo je treba končati. V bistvu je šlo za to, da se uresniči teza iz leta 1992 o nepravični razdelitvi t. i. osamosvojitvenega kapitala, saj je oblastna pozicija tedaj dajala možnost, da se »krivice« poravnajo. Če je bila že tedaj bližnja preteklost tako pomembna, kako je šele sedaj, ko je mogoče iz opozicijskih vrst z zgodovino »mahati« po oblasti. Zgodovinske raziskave so tu pač irelevantne, v bistvu moteče. Vendar: če ne zaradi drugega, se je zaradi mladih generacij treba vedno znova spomniti vsaj nekaterih osnovnih, splošno sprejemljivih zgodovinskih dejstev. Sicer bodo tudi njih še dolgo spremljale lažne sence bližnje preteklosti.
V letih 1987 in 1988 je Jugoslavija prešla v anarhično stanje. Zvezni organi so bili nemočni in brez avtoritete, JLA je začela groziti z državnimi udari. V Srbiji je na oblast prišel Slobodan Milošević in si sprva skušal podrediti Jugoslavijo s ponovno centralizacijo, hkrati pa je že potekal intenziven proces medsebojnega prilagajanja idej vplivnih srbskih nacionalističnih razumnikov (ti so leta 1986 spisali poseben memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, v katerem so tožili nad diskriminacijo Srbije in se zavzemali za veliko Srbijo) in uradne srbske politike. S propagando v tisku in na TV so Srbe pripravili na novo politiko in na to, da so Miloševića sprejeli kot absolutnega nacionalnega voditelja. Oblast si je Milošević še dodatno utrdil z »ulično demokracijo« oz. z mitingarskimi pohodi. Prvi miting je bil 9. julija 1988 v Novem Sadu. Pripravili so ga Srbi s Kosova pod vodstvom Miroslava Šolevića. Z metodo mobilizacije množic se je tedaj začela »protibirokratska revolucija« - rušenje političnih vodstev, ki so nasprotovala ideji združitve vseh Srbov v eni državi. Sprva spontane mitinge je pod nadzor dobil Milošević, po poročilih SDV so voditeljem mitingov prenašali Miloševićeva navodila njegovi najožji sodelavci (o tem priča tedanji predsednik predsedstva SFRJ Raif Dizdarević). Prvo je bilo na vrsti vojvodinsko vodstvo, ki je v sporu med Miloševićem in do tedaj najvplivnejšim srbskim politikom Ivanom Stambolićem (Milošević ga je dal kasneje ubiti) sicer napačno ocenilo razmere in podprlo Stambolića. Vojvodinska različica protibirokratske revolucije je dobila ime »jogurtna revolucija« - po jogurtih, ki so jih delili demonstrantom, ti pa so jih, namesto da bi jih pojedli, metali v kordone milice. Predstavnikov mitingarjev vojvodinsko vodstvo ni hotelo sprejeti, prebivalci pa so jih sprejeli z naklonjenostjo. Šolevićevi privrženci so naslednji dan priredili miting v Pančevu, avgusta pa še v Novi Pazovi in Titovem Vrbasu. Vse mitinge je spremljala močna srbska propaganda (najprej z »uverturno« pripravo, nato pa s poročanjem, z različnimi oddajami, intervjuji, s članki, zlasti pa s posebnimi rubrikami pisem bralcev, v katerih se je poudarjala teza o Srbih kot zatiranem narodu, ki je zmagal v dveh balkanskih in dveh svetovnih vojnah, bil v nasprotju z nekaterimi drugimi jugoslovanskimi narodi na »pravi« strani, imel največ žrtev, nazadnje pa pridobitve v vojnah izgubil v miru). Iz različnih delovnih organizacij so pošiljali na stotine telegramov v podporo srbskemu vodstvu.
Tak vzorec se je potem uveljavil na vseh mitingih. Vojvodinsko vodstvo je Miloševića obtožilo, da si je oblast prisvojil na stalinistični način, zaradi česar je doživelo kritiko vrha zvezne partije. Predsedstvo pokrajinskega komiteja ZK Vojvodine je nato pod pritiskom demonstracij, ki so se nadaljevale 4. oktobra (pod vodstvom Mihajla Kertesa, partijskega sekretarja madžarskega rodu iz Bačke Palanke), napovedalo kolektivni odstop in čez dva dni res odstopilo. Nekaj dni pozneje je sledil podoben poskus rušenja črnogorskega vodstva v Titogradu, a je bil uspešen šele ponoven poskus v začetku naslednjega leta, 10. januarja 1989, ko se je pred črnogorsko skupščino zbralo 150.000 ljudi in vrglo staro vodstvo. Neuspešen je bil tudi prvi poskus organiziranja mitinga v Kninu na Hrvaškem (oktobra 1988), v drugo (28. februarja 1989) pa je organizacija uspela. Spomladi 1989 so se začeli prvi srbski mitingi v BiH (najprej 1. marca manjši v Bosanskem Petrovcu, nato prvi odmevnejši v Titovem Drvarju). Tedaj je srbska SDV na ozemlju sosednje republike v tajnosti že zbirala »dokaze« o domnevnih pritiskih na Srbe in o njihovi ogroženosti. Septembra in oktobra so se mitingi iz Vojvodine razširili po vsej Srbiji in Črni gori. Približno 60 mitingov se je udeležilo več kot tri milijone ljudi.
Z zmago velikosrbske usmeritve se je začel tudi srbsko-slovenski konflikt. Nesoglasje med Srbijo in federacijo na eni strani (pogledi in interesi so se večinoma ujemali, Srbija pa je federalne organe izkoriščala za izvajanje svoje politike) ter Slovenijo na drugi strani se je proti koncu osemdesetih let kazalo v vrsti ostrih sporov. Med njimi so do napada JLA junija 1991 najpomembnejši: seja vojaškega sveta 25. marca 1988 v Beogradu, na kateri so politični liberalizaciji v Sloveniji pripisali protirevolucionarno naravo, in slovenski odziv na to mnenje; proces proti četverici konec julija in v začetku avgusta 1988; zborovanje v Cankarjevem domu v podporo stavkajočim kosovskim rudarjem 24. februarja 1989, ki sta ga skupaj pripravili slovenska oblast in opozicija; sprejetje dopolnil k slovenski ustavi 27. septembra 1989; preprečitev napovedanega »mitinga resnice« 1. decembra 1989 v Ljubljani; 14. izredni kongres ZKJ, ki je potekal od 20. do 24. januarja 1990 in ga je slovenska delegacija predčasno zapustila ter s tem povzročila razpad ZKJ; večstrankarske volitve v Sloveniji aprila 1990; poskus razorožitve slovenske TO maja 1990; sprejetje Deklaracije o suverenosti v slovenski skupščini 2. julija 1990, plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije 23. decembra 1990, do junija 1991 pa še več incidentov, skupaj z incidentom med TO in JLA v učnem centru v Pekrah 23. maja, tik pred oboroženimi spopadi.
Spopad med Slovenijo in Srbijo je bil hkrati spopad za naravo jugoslovanske federacije (enakopravna skupnost narodov ali Srboslavija) in so-očenje dveh razvojnih modelov: moderne, pluralistične, odprte družbe, ki naj se čim prej vključi v evropske integracijske procese, ali pa patriarhalne in egalitaristične, na »modernem socializmu« temelječe skupnosti, ki se ne bo priklanjala »diktatu« Zahoda in »hlapčevsko« prosila, naj jo zahodne države sprejmejo medse. V letih 1987-1990 je bil - prvič v zgodovini jugoslovanske države od leta 1918 - ključen srbsko-slovenski konflikt in ne srbsko-hrvaški (v tem je v prejšnjih zgodovinskih obdobjih Slovenija navadno igrala »jeziček na tehtnici«). To ni bil konflikt dveh nacionalizmov - kot so večinoma prikazovali politiki in mediji na Zahodu -, pač pa konflikt omenjenih razvojnih modelov. »Menim, da je odmik Srbije od temeljev enakopravnosti, demokracije in strpnosti glavni vzrok razpada Jugoslavije,« je zapisal dolgoletni (pri jugoslovanskih socialističnih oblasteh tudi močno osovraženi) opazovalec in analitik jugoslovanske družbe novinar Viktor Meier.
Teze, da slovensko vodstvo ne obvladuje razmer in da ga je treba zrušiti, je uporabljal tudi Miloševićev propagandni stroj t. i. protibirokratske revolucije. Glavni organizator protibirokratske revolucije Miroslav Šolević je že po zborovanju v Cankarjevem domu februarja 1989, s katerim je Slovenija podprla stavkajoče albanske rudarje v Starem trgu, ki so hoteli preprečiti napovedano izničenje kosovske avtonomije, obljubil, da bo 25. marca 1989 v Ljubljani pripravil protestni miting. Prvi miting v Ljubljani so sicer načrtovali celo že pred tem, v mitingarskem valu poleti in jeseni 1988, vendar bi organizacija terjala več priprav, takratni najpomembnejši cilj organizatorjev pa je bil discipliniranje »srbskih« ozemelj. Ponovno so poskusili 1. decembra 1989, vendar so se slovenska oblast (še posebej minister za notranje zadeve Tomaž Ertl, ki je bil operativno najbolj odgovoren), Služba državne varnosti in slovenska milica z dobro organizirano akcijo temu odločno uprle, tudi za ceno morebitnega spopada in prelivanja krvi, čeprav so se mu - kolikor je bilo v njihovi moči - hotele izogniti. S tem so preprečile poskus, da bi slovensko vodstvo zamenjevale nahujskane množice iz drugih republik, dokazale, da v Sloveniji veljata red in zakon in da demokratizacija poteka organizirano, dogovorno, s postopnim spreminjanjem zakonodaje in spoštovanjem te spremenjene zakonodaje ter spoštovanjem legalnih institucij. Hkrati je akcija Sever, kot se je preprečitev mitinga imenovala, pokazala, da je Slovenija sposobna tudi s silo zavarovati svojo tedaj še republiško suverenost in doseženo stopnjo demokracije. Žal tega sporočila ne jugoslovanske in ne srbske oblasti in prav tako ne vrh JLA niso bili sposobni dojeti, zato je že čez leto in pol sledilo oboroženo posredovanje JLA, ki so se mu slovenske oborožene sile (teritorialna obramba in milica) uspešno postavile po robu.
Do dogodkov, ki se jih spominjamo, torej do jeseni 1989, je bil dialog med opozicijo in oblastjo že na ravni sicer vroče, a samoumevne komunikacije. To komunikacijo (in ne zgolj sebe!) je normativno (dopolnila k slovenski ustavi septembra 1989) in fizično varovala tedanja oblast, ki je bila pač za to odgovorna in se je te odgovornosti tudi zavedala. Potem ko pisanje skupnega nacionalnega programa, dogovorjeno po zborovanju v Cankarjevem domu februarja 1989, opoziciji in oblasti spomladi 1989 ni uspelo, sta ločeno predstavili svoje poglede v Majniški deklaraciji in Temeljni listini. Zelo veliko ljudi je sicer podpisalo obe, kar je prav tako večkrat prezrto zelo pomembno dejstvo, ki je nakazovalo željo ljudi po dogovoru. Dialog se je nadaljeval septembra 1989. Koordinacijski odbor organizatorjev zbora v Cankarjevem domu se je preimenoval v Okroglo mizo političnih subjektov na Slovenskem (navadno imenovano Smoletova okrogla miza), ki pa zaradi že dosežene razvitosti demokracije ni šla v vnaprejšnjo delitev poslanskih mandatov med opozicijo in oblastjo. To navsezadnje kaže tudi na moč tedanje opozicije in zavezo ZKS k sestopu z oblasti. Dogovor o volilnem zakonu je bil tako sprejet v skupščini, volitve pa normalne, brez vnaprej dogovorjenih prehodnih stanj in še manj s kakšnimi žametnimi ali celo krvavimi revolucijami.
Demos (Demokratična opozicija Slovenije) je nastal malo po propadu Okrogle mize konec oktobra 1989. Formalno je pobudo, pa tudi predlog za ime in logotip v obliki polmeseca dal mag. Matjaž Šinkovec iz SDZ, čeprav je bila sicer zamisel med opozicijskimi voditelji že dalj časa v zraku, zanjo so se zavzemali tudi nekateri vplivni intelektualci, npr. dr. Tine Hribar in dr. France Bučar. Prav tako pa so obstajali zadržki proti takšnemu povezovanju (previdnost je znotraj najvplivnejše opozicijske zveze, to je SDZ, izražal zlasti dr. Dimitrij Rupel, ki pa je bil tedaj v ZDA). Dogovori med posameznimi opozicijskimi zvezami (Socialdemokratsko zvezo Slovenije SDZS, Slovensko demokratično zvezo SDZ in Slovensko kmečko zvezo SKZ) so bili dolgotrajni, začeli so se na kmetiji Ivana Omana, predsednika SKZ, v Zmincu pri Škofji Loki, in nadaljevali v tedanjih skromnih prostorih Socialdemokratske zveze v Šiški. Pogajanjem so se novembra pridružili Slovenski krščanski demokrati (kot zveza so bili ustanovljeni 2. novembra 1989, izšli pa so iz krščansko-socialnega gibanja okrog Društva in Revije 2000). Sedemindvajsetega novembra 1989 je bil podpisan sporazum o ustanovitvi Demosa po načelu tri plus eden (SDZS, SKD in SDZ plus SKZ). Četrtega decembra 1989 je sledil sporazum, ki je dogovor formaliziral, to je združil SDZ, SKD in SDZS v Demos, SKZ je ohranila poseben pridružitveni status (podpirala je program Demosa, na volitvah pa želela nastopiti s svojo listo). Sporazum so podpisali Jože Pučnik v imenu SDZS, Hubert Požarnik v imenu SDZ, Lojze Peterle v imenu SKD in Ivan Oman v imenu SKZ. Kandidata za predsednika Demosa sta bila dva: dr. Jože Pučnik in Ivan Oman, nazadnje je bil izbran dr. Jože Pučnik. Podpredsednika sta postala Lojze Peterle (SKD) in dr. Dimitrij Rupel (SDZ). SKZ pa je naslednje tedne še naprej omahovala pri odločitvi, ali naj se polnopravno pridruži Demosu ali naj vstopi v ZSMS. Sedemindvajsetega decembra 1989 je Upravni odbor SKZ (najvišji organ med dvema kongresoma) razpravljal o tem, ali naj se SKZ vključi v Demos z enakim statusom kot druge tri zveze ali naj se pridruži ZSMS. Sprva je bil izglasovan sklep, da se pridruži ZSMS. Znotraj SKZ sta se za popolno vključitev v Demos zavzemala Ivan Pučnik, brat dr. Jožeta Pučnika, in dr. Franc Zagožen, Ivan Oman in Marjan Podobnik pa sta se bolj nagibala k povezovanju z ZSMS (v ZSMS je še pred ustanovitvijo SKZ kot prve novonastale zveze maja 1988 začel delovati kasnejši podmladek SKZ, to je Slovenska kmečka mladina). Ivan Pučnik in Franc Zagožen sta kljub temu dosegla spremembo sklepa Upravnega odbora SKZ in tudi odločitev o polnopravni vključitvi.
Demosu so se pridružili še Zeleni Slovenije, ki so prav tako nihali med ZSMS, s katero so bili organizacijsko tesno povezani, in Demosom. Konec decembra 1989 so se pri izenačenem glasovanju z diskrecijsko pravico predsednika dr. Dušana Pluta odločili za Demos, ker so v njem videli večjega zagovornika osamosvojitve.
Osmega januarja 1990 je vseh pet strank (SDZS, SDZ, SKD, KZS, ZS) tudi uradno podpisalo sporazum o ustanovitvi Demosa. Pred volitvami sta se Demosu pridružili še dve stranki: Samostojna obrtniška stranka - kasneje Liberalna stranka (predsednik Franc Golija, stranka je bila sicer bolj znana pod imenom »kranjski liberalci«, v njej pa je zlasti izstopal Vitomir Gros) in Sivi panterji (stranka upokojencev). Sivi panterji niso prišli v parlament, Demos pa je bil po volitvah koalicija šestih enakopravnih strank. Prvi program Demosa je bil objavljen v časopisu Demokracija 19. decembra 1989.
Osmega aprila 1990 je koalicija Demos zmagala na volitvah. V tedaj še socialistično strukturirani tridomni skupščini (družbenopolitični zbor, zbor občin, zbor združenega dela) je dobil 127 od skupno 240 poslancev (47 od 80 ali 54,8 odstotka v družbenopolitičnem zboru; 51 od 80 v zboru občin, 29 od 80 v zboru združenega dela, absolutno natančnih podatkov sicer ni, mnogi poslanci so se opredeljevali za neodvisne). Kandidatura dr. Jožeta Pučnika za predsednika Predsedstva republike Slovenije ni uspela, v predsedstvo pa sta bila izvoljena dva Demosova kandidata (Ivan Oman in dr. Dušan Plut). Znotraj Demosa je najvišji volilni uspeh dosegla stranka SKD, tako da je na podlagi predhodnega dogovora postal mandatar njen predsednik Lojze Peterle. Sestavljanje vlade (tudi mandatarstvo) je povzročilo številna nesoglasja, ta pa so Demos sicer pretresala ves čas njegovega obstoja. Formalno je bil Demos razpuščen 31. decembra 1991, po osamosvojitvi Slovenije in po tem, ko je bilo jasno, da jo bo mednarodno priznala Evropska skupnost.
Kot je razvidno že iz zapisanih strnjenih faktografskih podatkov, je bil Demos združba zelo različnih strank, nekatere so se mu pridružile bolj po spletu okoliščin kot zaradi programske sorodnosti. Trdo jedro Demosa je vsaj toliko kot želja po osamosvojitvi družil protikomunizem. Kritičnejša mnenja zaznavajo tudi precej primesi nacionalističnega protijugoslovanstva (resnici na ljubo kar veliko ljudi tega ni znalo ločiti, pa tudi kakšne posebne želje po tem ni bilo, posledice so se pokazale kasneje, z izbrisanimi in dolgotrajnim ter težavnim urejanjem odnosov z nekdanjimi republikami, ki še danes ni končano). Liberalni del Demosa je bil bolj spravljiv in je iskal skupni jezik z opozicijo (s prejšnjimi družbenopolitičnimi organizacijami). Ta ločnica se je pokazala ob razpadu in strankarskih preusmeritvah po osamosvojitvi. Glavna nesoglasja znotraj Demosa so bila glede privatizacije, odnosa do katoliške cerkve in lustracije. Privatizacija, zlasti vračanje fevdalnega in cerkvenega premoženja, je bila izpeljana po meri desnega pola Demosa (res pa se temu opozicija ni znala upreti), lustracije v tako radikalnih oblikah, kot so jo poznali na Vzhodu, ni bilo, predvsem zaradi skupnega cilja - osamosvojitve, pa tudi zaradi šibkosti Demosa oz. razdeljenosti političnega prostora. So si jo pa nekateri močno želeli, kar se je še posebej izrazito kazalo v mandatu prejšnje vlade. Volitve bi se lahko izšle tudi drugače: tedanja Stranka demokratične prenove je posamično dobila največ glasov, podobno močna je bila ZSMS - Liberalna stranka in tudi strankarskih veljakov v Demosu ne bi bilo prav težko spreti, če bi se kdo že hotel lotiti tega. To pa bi osamosvojitvene procese gotovo zavrlo in zgodovinsko edinstveni trenutek bi bil zamujen. Vendar so bila tudi v Demosu prizadevanja različna, še posebej se mu ni mudilo s sprejetjem ustave, prek katere naj bi dosegli pravno osamosvojitev, saj bi to pomenilo nove volitve že po polovici mandata, do česar pa mnogim Demosovim politikom ni bilo. Vsekakor je bila najbolj pozitivna plat Demosa, da je osamosvojitev potiskal naprej in jo uspešno izpeljal. To mu priznavajo vsa relevantna zgodovinska mnenja in danes ni nobene potrebe po nekakšni »zaščiti« njegovih zaslug. Pri vprašanju demokratizacije pa je zadeva precej bolj zapletena in porazdeljena med več dejavnikov na vseh straneh: v civilni družbi, zvezah, kasnejših strankah, pa tudi v oblastnih strukturah in pri posameznikih na različnih položajih. Pripisovanje Demosovega razpada nekakšnim silam kontinuitete in kar je še podobnih konstruktov pa nima zveze z zgodovinskimi dejstvi. Tudi zgodovinsko je dokaj točno ugotovljeno, katere stranke in posamezniki so bili za razhod. Razpad Demosa je bil kombinacija dvojega: notranjih obračunov, prestižnih prerivanj in boja za oblast, vendar tudi zrelosti zlasti liberalnega dela, ki je spoznal, da je Demos z osamosvojitvijo in novo ustavo glavno funkcijo opravil, saj bi z umetnim podaljševanjem obstoja koalicije že sicer težko tranzicijo še bolj obremenili in podoživljali nekakšen poljski vzorec v slovenski izvedbi še bolj, kot ga sicer. Dokler zgodovine slovenske demokratizacije in osamosvojitve ne bomo jemali kot celovit in kompleksen proces - in navsezadnje kot njen sestavni del sprejeli ambivalentnost posameznikov skupaj z zgodovinsko težo njihovih posamičnih odločitev - ter na podlagi stvarnih dejstev priznali vsakemu, kar mu gre, bo teza o »nedokončani osamosvojitvi« zgolj aktualizirana stara teza o »permanentni revoluciji«. Slovenija pa daleč od držav, usmerjenih v prihodnost.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.