3. 12. 2009 | Mladina 48 | Svet
Islam je evropska vera
Švicarski referendum o minaretih je le izgovor
Dr. Tariq Ramadan, švicarski državljan, profesor sodobnih islamskih študij na oxfordski univerzi. Njegova najnovejša knjiga ima naslov What I Believe (Kar verjamem).
Izšlo naj bi se drugače. Več mesecev so mi dopovedovali, da so prizadevanja za prepoved gradnje minaretov v Švici obsojena na propad. Zadnje raziskave javnega mnenja so kazale, da bi to šokantno pobudo podprlo le 34 odstotkov švicarskih volivcev. Minuli petek je bilo na srečanju v Lausanni več kot 800 študentov, predavateljev in državljanov prepričanih, da bo pobuda na referendumu zavrnjena, zato so pozornost namenili predvsem temu, kako iz neumestnega predloga vseeno potegniti nekaj spodbudnega za prihodnost.
A pokazalo se je, da je bilo takšno mnenje napačno, saj je 57 odstotkov švicarskega prebivalstva naredilo tako, kot je pozivala demokratska unija centra (UDC) - in to je skrb zbujajoče znamenje, da ta populistična stranka še najbolj verno odraža strahove in pričakovanja volivcev. Prvič po letu 1893 so v Švici podprli pobudo, ki nesporno razlikovalno izloča eno od skupnosti. Upajmo, da bodo prepoved gradnje minaretov zavrnili na evropski ravni, a zato rezultat ni nič manj skrb zbujajoč. Kaj se dogaja v Švici, moji rodni deželi?
V Švici so le štirje minareti, zakaj je bila pobuda torej sploh potrebna? Moja domovina se podobno kot mnoge evropske države sooča z odzivom ljudstva na novo opaznost evropskih muslimanov. Minareti so zgolj izgovor - demokratska unija centra je prvotno želela sprožiti kampanjo proti obrednemu muslimanskemu klanju živali, vendar se je zbala, da bo s tem razburila švicarske Žide, zato je za primernejši simbol svojih prizadevanj raje izbrala minarete.
Vsaka evropska država ima svoje simbole in teme, s katerimi se loteva muslimanov. V Franciji je to naglavna ruta oziroma burka, v Nemčiji mošeje, v Veliki Britaniji nasilje, na Danskem karikature, na Nizozemskem homoseksualnost, in tako dalje. A pogledati moramo dlje od teh simbolov in se zavedati, kaj se resnično dogaja v Evropi nasploh in posebej v Švici. Medtem ko se evropske države in prebivalci soočajo z resnično in globoko krizo istovetnosti, se izpostavlja opaznost muslimanov - in to je srhljivo.
Ko se Evropejci začnejo spraševati, kje so v globaliziranem, nomadskem svetu njihove korenine, kdo so in kaj jih čaka v prihodnosti, okrog sebe zagledajo nove državljane, drugačno barvo kože, nove simbole, ki jih niso vajeni.
V zadnjih dveh desetletjih je bil islam omenjen v toliko spornih razpravah - o nasilju, skrajnih gibanjih, svobodi govora, spolnem razlikovanju, prisilnih porokah, če jih naštejem le nekaj -, da navadni državljani prisotnost muslimanov težko sprejmejo kot pozitiven dejavnik. Strah in očitno nezaupanje sta velika. Kdo so? Kaj hočejo? Vprašanja so nabita še z dodatno sumničavostjo, saj se omenja tudi predpostavka, da je islam prodirajoča vera, ki se širi. Bi radi ti ljudje islamizirali našo domovino?
Kampanjo proti minaretom so podžigali ravno takšni strahovi in domneve. Volivce je pritegnilo manipulativno igranje na strune razširjenih predsodkov in čustev. Na plakatih je bila ženska v burki, minareti pa narisani kot orožje na kolonizirani švicarski zastavi. Govorili so, da je islam v temelju nezdružljiv s švicarskimi vrednotami. (Demokratska unija centra je v preteklosti zahtevala preklic mojega državljanstva, ker sem preveč odkrito branil islamske vrednote).
Medijska strategija zagovornikov prepovedi je bila preprosta, vendar učinkovita. Treba je bilo razplamteti nasprotovanje, kjer se je le pokazala priložnost. Pri Švicarjih je bilo treba zbuditi občutek, da so žrtve: oblegajo nas, muslimani tiho zasedajo našo državo, zato izginjajo naše korenine in kultura. Takšna strategija je bila uspešna. Švicarska večina svojim muslimanskim sodržavljanom pošilja jasno sporočilo: ne zaupamo vam in najboljši je tisti musliman, ki ga ne vidimo.
Kdo je kriv? Muslimanom že leta ponavljam, da morajo biti opazni v pozitivnem pomenu, in naj bodo v novi domovini dejavni in proaktivni. V Švici so v preteklih nekaj mesecih muslimani skušali biti čim manj opazni, da bi se izognili sporom.
Bolje bi bilo, če bi sklenili zavezništvo s švicarskimi organizacijami in političnimi strankami, ki so odkrito nasprotovale pobudi. Švicarski muslimani resda nosijo svoj delež odgovornosti, a treba je dodati, da so politične stranke tako v Evropi kot v Švici ustrahovane in zato ne upajo sprejeti smelejše politike za versko in kulturno raznovrstnost.
Videti je, kot bi populisti narekovali tempo, ostali pa bi samo sledili. Ne povedo, da je islam zdaj švicarska in evropska vera in da so muslimani večinoma »integrirani« v družbo. Da nas čakajo skupni izzivi, kot so brezposelnost, revščina in nasilje - izzivi, s katerimi bi se morali spopasti skupaj. Niso krivi le populisti - krivda je splošnejša, gre za pomanjkanje poguma ter grozljivo in ozkosrčno pomanjkanje zaupanja v nove muslimanske državljane.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.