Dr. Rudi Kropivnik

10. 12. 2009  |  Mladina 49  |  Politika

Novi dohodninski razredi ante portas?

Zakaj se bojimo dodatno obdavčiti tiste z najvišjimi dohodki?

/media/www/slike.old/mladina/komentarkropivnikdemonstracije_b520091128_6418.jpg

© Borut Peterlin

Iz poročil s sestanka koalicije na Brdu je mogoče sklepati, da je v okviru razmišljanja o davčnih spremembah tudi proučevanje možnosti večje obdavčitve tistih z najvišjimi dohodki, čeprav je finančni minister to zanikal. Katarina Kresal je za vsak primer ponovila, da nasprotuje dodatni obdavčitvi najproduktivnejših prebivalcev. Matej Lahovnik, ki je bil velik nasprotnik prvega predloga na to temo, sedaj upravičeno predlaga, da se naenkrat pretrese celoten davčni sistem. Ob tistem prvem predlogu so zgroženi iz gospodarstva in znanosti opozarjali, da bo ob večji obdavčitvi velik odliv sposobnih strokovnjakov v tujino. Ker bosta ta dva argumenta poleg izračunavanja različnih scenarijev tudi v prihodnjih razpravah verjetno prevladovala, si oglejmo vzdržnost obeh.
Kako razumeti, kdo je najproduktivnejši prebivalec? Po mojem sem lahko prištevamo tiste, ki največ prispevajo h gospodarskemu ali drugačnemu napredku naše družbe. Ali lahko za merilo tega prispevka štejemo višino doseženega dohodka? Pri tistih z najvišjimi dohodki nikakor ne. Denimo, če vzamemo skrajni primer, ki pa, žal, ni tako osamljen, ali lahko štejemo za najproduktivnejše menedžerje, ki uspešno sklepajo pogodbe za visoke plače in odpravnine, ki se selijo iz podjetja v podjetje in zelo pogosto za sabo puščajo pogorišča? Ob tem je znano, da je dohodek menedžerja odvisen predvsem od fiksne plače in manj od uspešnosti poslovanja in dolgoročnega razvoja institucije (podjetja, zavoda ali druge oblike družbenega organiziranja), katero vodi. Visoke odpravnine pa sploh niso vezane na stanje institucije, ki jo menedžer zapušča, saj nadzorni sveti zelo neradi uporabijo določilo o krivdni razrešitvi, zaradi katere odpravnina odhajajočemu ne pripada, ker so njihovi člani najpogosteje tudi sami kje menedžerji ali pa privrženci iste politične opcije.
Tako že lahko trdimo, da je dohodek odvisen od pogajalske sposobnosti tistega, ki sklepa individualno pogodbo. Drugi pomemben dejavnik je institucija, v kateri je nekdo zaposlen. Znano je, da so bile plače v bankah, zavarovalnicah, kemiji, farmaciji, elektrogospodarstvu, informatiki itd. že od nekdaj višje kot pa v tekstilni, lesnopredelovalni industriji itd. Ugibajmo, kdo je produktivnejši za družbo: dobro plačani inženir v elektrogospodarstvu, ki skrbi za normalno delovanje sistema, ali manj plačani raziskovalec nove tehnologije ali izdelka v inštitutu? Dalje, dohodek je odvisen tudi od tega, kako se kdo zna »prodajati« na trgu. Je iznajdljivejši vedno tudi produktivnejši za družbo?
Minister Matej Lahovnik se zaveda anomalij v plačilnem sistemu. Zato poskuša na to vplivati z administrativnimi ovirami, vsaj v institucijah, kjer je država (so)lastnik. Zato je toliko presenetljiveje, da se tako odločno upira, da bi z večjim obdavčenjem najvišjih dohodkov te nekoliko »pravičneje« uravnotežili.
Seveda imamo tudi najproduktivnejše prebivalce, tako kot jih razumem sam. Vendar bi za to morali poskrbeti z večjo diferenciacijo med zaposlenimi, da bo dohodek bolj v skladu z rezultati dela. To velja zlasti za javni sektor. V zasebnem sektorju (gospodarstvu in znanosti) pa bi morali, morda, spodbujati vlečne konje z večjimi davčnimi olajšavami oziroma večjim subvencioniranjem raziskav in razvoja.
Ob zadnji davčni razbremenitvi najvišjih dohodkov so trdili, da bo to še dodatno povečalo delovni polet »najproduktivnejših«. Mar ne bi kazalo natančno ugotoviti, kaj se je dejansko dogajalo?
Še eno vprašanje za menedžerje. Če je denarno spodbujanje tistih z najvišjimi dohodki tako pomembno, kakšno naj bo potem motiviranje drugih zaposlenih, saj je motiviran delavec pogoj za izboljšanje uspešnosti poslovanja. Seveda bi bil odgovor, da so za dobro motivacijo pomembne tudi druge stvari. Toda to prav tako velja za tiste z najvišjimi dohodki. Saj ne delajo samo zaradi denarja, pač pa tudi zaradi moči, ki je povezana s statusom menedžerja, zaradi družbenega ugleda itd.
Drugi argument proti večjemu obdavčenju najvišjih dohodkov je strah, da bodo najsposobnejši poslovneži in znanstveniki množično odhajali v tujino. Tudi tukaj položaj ni tako enoznačen. Že pred mnogimi leti sem bral intervju z nekim Angležem, ki je zaposlen v Pragi. Vprašali so ga, zakaj dela v Pragi, saj bi v Angliji zanesljivo zaslužil veliko več. Pritrdil je, da bi doma res zaslužil veliko več, toda tisto, kar zasluži v Pragi, mu na Češkem zagotavlja večjo kakovost življenja. Z zanimanjem sem zato spremljal podobne pogovore s tujci iz razvitejših držav, ki živijo v Sloveniji, in vsi so ugotovili, da živijo pri nas zato, ker jim Slovenija zagotavlja večjo kakovost življenja. To se pravi, da zaslužek sam ni edino merilo za kakovost življenja, ampak so tu še življenjski stroški, delovno okolje, možnost strokovnega razvoja, stiki s sodelavci, družabne vezi itd.
Zakaj se posamezniki odločajo za delo v tujini? Med tistimi, ki jih poznam, so nekateri že na fakulteti razmišljali o odhodu v tujino. Vlekla jih je želja po spoznavanju novega okolja, pričakovanje možnosti večjega strokovnega razvoja, boljše obvladanje tujih jezikov itd. Plače niso postavljali v ospredje.
Dobro plačana delovna mesta tudi v tujini niso tako enostavno dosegljiva. Pripovedovali so mi, denimo, da celo izkušeni raziskovalci, ko pridejo v tujino, začenjajo kot začetniki. Zaposlitev je pogosto samo pogodbena, od projekta do projekta. Čeprav v razvitih državah primanjkuje visoko usposobljenih strokovnjakov, najpogosteje niso prav prijazni do njih. Po mačehovskem odnosu najbrž prednjačijo ZDA. Kandidatu za zaposlitev delodajalec pridobi dovoljenje za začasno zaposlitev. Za stalno zaposlitev potrebuje zeleno karto. Dokler traja postopek pridobivanja zelene karte, zanj ni možna nikakršna statusna sprememba. To pomeni, da ga delodajalec ne more zaposliti na drugem delovnem mestu, niti bolje plačanem. Če bi hotel zamenjati delodajalca, bi moral začeti proces pridobivanja novega dovoljenja za začasno delo. Ta začarani krog traja tri do pet let, dokler ne pridobi zelene karte. Razočarani tuji strokovnjaki, ki želijo pridobiti stalno dovoljenje za bivanje v ZDA, so se zato organizirali v Immigrant Support Network. Njihovo nezadovoljstvo je izrazil predstavnik te organizacije z izjavo, da se računalniška tehnološka revolucija dogaja na plečih tujih strokovnjakov. Države gostiteljice poskušajo doseči, da tudi vrhunski strokovnjaki najprej prispevajo k razvoju gospodarstva kot poslušni mezdni delavci, šele potem lahko pridobijo enakopravnejši status, primerljiv s statusom domačih strokovnjakov.
To se pravi, da niti v tujini ne tečeta med in mleko. Zato bi, v skrbi, da ohranimo večino najsposobnejših doma, morali poskrbeti ne le za plačo, ampak še bolj za druge stvari, ki ustvarjajo dobro delovno okolje, dobre razmere za strokovno rast itd., ki naj bi bile čim bolj primerljive z možnostmi v razvitih državah.
Sicer je zanimivo, da zahteve po davčnih olajšavah in državnih subvencijah kar dežujejo z vseh strani. Če zanje predstavniki države nimajo posluha, ker pač presegajo naše zmožnosti, je zgražanje vsesplošno. Če pa država začne samo razmišljati, da bi s kakšnim dodatnim davčnim virom le pridobila nekaj sredstev, da bi pomagala reševati najnujnejša vprašanja, mediji takoj sprožijo veliko ofenzivo, da so pri nas že tako najvišji davki na svetu. Morda nam bo iz teh nasprotujočih si zahtev pomagal prihajajoči Dedek Mraz s tem, da nas bo razsvetlil, da bomo znali upoštevati svoje možnosti in bomo sposobni graditi politiko na realnih domnevah.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.