Gre za drugačen življenjski slog

Podnebne rešitve so predvsem družbene in politične

Dr. Anthony Giddens je član britanske lordske zbornice in nekdanji direktor London School of Economics ter pisec knjige Tretja pot. Njegova zadnja knjiga nosi naslov Politika podnebnih sprememb.

Dr. Anthony Giddens je član britanske lordske zbornice in nekdanji direktor London School of Economics ter pisec knjige Tretja pot. Njegova zadnja knjiga nosi naslov Politika podnebnih sprememb.

Na konferenci o podnebnih spremembah, ki se je v ponedeljek začela v Koebenhavnu, je osrednja pozornost namenjena možnosti, da bi dosegli sporazum, in temu, kakšna naj bo vsebina tega sporazuma. A v resnici bo ne glede na sklepe konference večino najtežjega dela šele treba opraviti. Ta hip ne bi smeli poudarjati vsebine, temveč predvsem, kako doseči pozitiven premik.
Če pogledamo dejanja in ne besede, moramo priznati, da razmere v svetu niso ugodne. Vzemimo za primer razvite države, ki bi morale biti na čelu prizadevanj za korenito zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Večina jih je na poti k že tako ali tako ne ravno velikopoteznim kjotskim ciljem naredila le skromen korak ali dva.
Izstopa manjša skupina držav, kot so Švedska, Danska in Nemčija, vendar natančnejši pregled pokaže, da večina njihovih dosedanjih dosežkov ni preprosto posledica dejavne politike podnebnih sprememb. Švedska in Danska sta se na naftno krizo konec 70. let odzvali odločno in začeli uvajati tehnologijo, ki temelji na obnovljivih virih. Nemčija je napredovala pri pridobivanju vetrne energije, a kljub temu iz obnovljivih virov pridobi le sedem odstotkov energije.
Kakorkoli že, tudi v »uspešnih« državah bodo morali občutno nadgraditi dosedanje dosežke.
Večjo skrb zbuja množica držav, ki so dosegle le pičel napredek ali pa ga sploh niso, ponekod pa so se izpusti celo povečali. V Evropi lahko posebej omenimo države, kot so Italija, Španija in Grčija, drugod po svetu pa Japonsko, Avstralijo, Kanado in - Združene države Amerike.
Zadnje čase se je veliko govorilo o šibkem pogajalskem izhodišču ameriškega predsednika Baracka Obame v Koebenhavnu, saj bo potrjevanje zakona o podnebnih spremembah v kongresu naporno. Če odmislimo zakonodajo, bo samo dejansko sistemsko zmanjšanje ameriškega izpusta izjemno velik zalogaj. Ameriški življenjski slog namreč temelji na poceni energiji in poceni posojilih, to pa povzroča bolj ali manj neskončno širjenje predmestij. Kako bi lahko zavrli takšen razvoj, in to v razmeroma kratkem času? Trenutno ne vidim politike, ki bi bila kos razsežnosti težave.
Mnogi so prepričani, da bi z vetrno, sončno, termalno in drugimi tehnologijami, pri katerih se sprošča malo ogljika, postopoma lahko nadomestili fosilna goriva. Drži, da so del rešitve, vendar izpustov ne bomo omejili, če se ne bomo lotili predvsem porabe. Nujno je treba spremeniti življenjski slog, in to povsod po industrializiranem svetu. Bruto domači proizvod ni primerno merilo za blaginjo, vendar je ni države, kjer bi našli nadomestilo, ki bi ga bili pripravljeni sprejeti tudi državljani.
Kar se tiče revnejših držav na svetu, so pred enako pomembno ali celo še težjo nalogo. Če strnemo, bi morali izdelati nov model razvoja. Kitajska, Indija, Brazilija in druge države, ki se še razvijajo, imajo pravico, da si želijo življenjske ravni, primerljive s tisto v razvitem svetu. A na neki točki ne bodo mogle več preprosto posnemati poti bogatih držav, saj bi bile uničevalne posledice za okolje tedaj neznosne.
Potrebno bo ustvarjalno razmišljanje, osredotočeno bolj ali manj na družbene in politične razsežnosti težave. Poiskati moramo rešitev, pri kateri nekaterih tradicionalnih življenjskih navad in družabnih stikov ne bo treba žrtvovati na oltarju sodobnosti, temveč bo z njimi mogoče utreti drugačno pot k blaginji. Bi se države v razvoju lahko vrnile v prihodnost z ohranjanjem lokalnih skupnosti in povezav, morda tako, da bi jih povezale z visokotehnološkimi komunikacijskimi sredstvi in se tako
izognile širjenju mest?
Dotakniti se moramo tudi mednarodnih odnosov, kjer bo prav tako nujna inovativnost. Za zdaj je na voljo le malo sredstev, s katerimi bi lahko zagotovili, da bodo države tudi spoštovale tisto, kar bodo podpisale. Kaj koristi, če države privolijo, da si bodo zastavile cilje, ko pa jih ni mogoče držati za besedo? Redno nadzorovanje napredovanja pri tem, ki bi ga zaupali mednarodnemu telesu, bi bilo koristno, vendar kazanje s prstom na grešnike ne bo imelo večjega učinka. Izmisliti si bo treba daljnosežnejše kazni, to pa bo naporna naloga, saj države ljubosumno varujejo svojo suverenost.
Nazadnje je treba še dodati, da imajo celo na ravni samih pogajanj sporazumi v slogu koebenhavnskega omejen domet. Izjemno pomembni bodo dvostranski sporazumi, zlasti med Kitajsko in ZDA, državama, ki sodita med največje onesnaževalke na svetu. ZDA bi denimo lahko privolile, da bodo sprostile nekatere patentne pravice za izvoz čistejših tehnologij na Kitajsko v zameno za trgovinski dogovor. Nujni bodo tudi območni sporazumi in načrti, in to povsod po svetu, vendar ne le zaradi lajšanja težav, temveč predvsem, da bi se prilagodili velikim spremembam vremena. Kamorkoli pogledamo, nas čaka veliko dela in premikov v glavi.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.