10. 12. 2009 | Mladina 49 | Svet
Gnili produkti z najvišjo oceno
Bonitetne agencije skupaj z bankami kuhajo nov finančni zlom
Svetovni finančni sistem obvladujejo tri bonitetne agencije, ki podeljujejo ocene kreditne sposobnosti gospodarskim družbam, finančnim ustanovam in tudi državam. Od njihovih ocen je odvisno, kako varen je neki vrednostni papir in pod kakšnimi pogoji lahko država proda svoje obveznice. Ljudje, ki odločajo o bonitetnih ocenah, sedijo seveda v ZDA, v hišah Standard & Poor's, Moody's in Fitch. Eden izmed njih, Eric Kolchinsky, se je odločil razkriti njihove manipulacije in razložiti, zakaj so med glavnimi krivci za finančno in gospodarsko krizo, ki nas pesti. Zaradi tega je seveda že nekaj časa nekdanji analitik hiše Moody's, kjer je - enako kot v preostalih dveh agencijah - spet vse po starem. Tako kot banke tudi bonitetne agencije spet delajo na enak način kot pred krizo. Edolphus Towns, ki v ameriškem kongresu vodi odbor za preiskave, že ugotavlja, da bodo prav te institucije tudi med glavnimi povzročitelji prihodnje krize. Kongresnik demokratske stranke, ki je v ZDA zdaj na oblasti in naj bi imela v rokah vzvode, da nove špekulacije prepreči, torej ne verjame, da se bo kaj spremenilo. Pohlep po dobičku je še zmeraj prevelik.
Zaradi špekulativnih ocen bonitetnih agencij so državljani in investitorji najprej izgubili bilijone dolarjev in evrov, ker so jih, misleč, da gre za prvovrstne vrednostne papirje, naložili v gnile naložbe, potem pa so morali še kot davkoplačevalci plačati bilijone dolarjev in evrov za reševanje finančnih ustanov pred propadom. Številni državljani so izgubili prihranke, hkrati pa bodo morali z davki in s prispevki odplačevati še dolgove svojih prezadolženih držav. Res mora biti hudo, če o pričanju Erica Kolchinskega poroča časopis Wall Street Journal. Pred kongresnim preiskovalnim odborom je Kolchinsky povedal, da je analitska služba agencije Moody's še januarja letos delila visoke bonitetne ocene zapletenim finančnim produktom, čeprav je vedela, da bo znižala ocene za premoženje, s katerimi so bili ti finančni produkti zavarovani. Kolchinsky je prva opozorila o nepravilnostih nadrejenim poslal že leta 2007.
Predvsem pa so ameriški borzni nadzornik (SEC) in drugi pristojni prespali alarm, ko je pred osmimi leti propadel energetski gigant Enron. Tej družbi so bonitetne agencije tako rekoč do zadnjega podeljevale najvišjo bonitetno oceno, to je AAA, pa nihče ni rekel nič.
V tistem času je Eric Kolchinsky, ki je najprej služboval v investicijskih bankah Merrill Lynch in Goldman Sachs, po pisanju Spiegla prišel v službo v Moody's in tam postopno napredoval do vodje oddelka za vrednostne papirje. Ko je v hiši začel opozarjati na konflikt interesov in nepravilnosti, so ga najprej kazensko premestili, nato pa odpustili, čeprav je obtožbe utemeljil s kopico dokumentov in drugih dokazov. V elektronskih sporočilih nadrejenim je odkrito pisal o »goljufijah«, »kriminalnih dejanjih«, »brezobzirnem neupoštevanju resnice«, »bistveno napačnih navedbah«, »ilegalnih akcijah«, »kršenju pravil«, »hudih konfliktih interesov«. V agenciji Moody's so vse njegove obtožbe v pisnem sporočilu za javnost seveda odločno zavrnili, pogovor za članek v Spieglu pa so enako kot tisti v agencijah Standard & Poor's in Fitch zavrnili. Vodstvo agencije Moody's se je celo izognilo zaslišanju na oddelku za zavarovanja v državi New York, zaradi česar so newyorške oblasti začele razmišljati, da bi bonitetni agenciji odvzele licenco za opravljanje dela.
Toda kolumnist New York Timesa Thomas Friedman je že leta 1996 napisal, da obstajata dve svetovni velesili: ZDA in bonitetna agencija Moody's. »Verjemite mi, ni vedno jasno, kdo ima več moči,« je pristavil. Trojica bonitetnih agencij odloča, kdo in pod kakšnimi pogoji ima dostop do finančnega trga, kajti kdor si tam hoče sposoditi denar, potrebuje bonitetno oceno. Ta ocena pove, kakšna je verjetnost, da bo posojilojemalec sposojeni denar vrnil. Višja ko je ocena, širše so mu odprta vrata na finančni trg, pod ugodnejšimi pogoji država, gospodarska družba, finančno podjetje dobi posojilo. Nižja ko je ocena, višje obresti je treba plačati.
Investicijske banke so sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja iznašle izvedene finančne produkte, ki jih je bilo treba prav tako oceniti. Ti produkti, sestavljeni iz gnilih posojil in hipotek za hiše, za katere je bilo znano, da jih posojilojemalci ne bodo mogli odplačati, so bili zapleteni, tako rekoč nihče jih ni razumel, za ocenjevanje ni bilo ne metod ne prakse. Znano je bilo le, da prinašajo ogromne zaslužke, a zgolj pod pogojem, da imajo najvišjo bonitetno oceno. Takšne ocene jim je trio bonitetnih agencij velikodušno podeljeval, saj se je že veliko prej s klavzulo, da gre zgolj za neobvezno mnenje, ki ga lahko investitorji upoštevajo ali pa tudi ne, zavaroval pred tožbami. Kalifornijski pokojninski sklad Calpers se je kljub temu odločil, da bo pravico iskal na sodišču.
Da so ti produkti dobili najvišje bonitetne ocene, je bilo v interesu bonitetnih agencij, višja, ko je bila ocena, bolje so bile plačane za svoje ocene. Ocene so jim plačevali tisti, za katere so jih pripravljale, torej investicijske banke, ki so si izmišljevale vedno nove, manj pregledne in bolj tvegane finančne produkte. Še več, njihovi ljudje so te sporne produkte, ki so jih potem ocenjevali, pomagali pripravljati, saj so najprej službovali v investicijskih bankah, nato pa so se preselili v pisarne bonitetnih agencij. Konflikt interesov ni zmotil nobenega od nadzornikov. »Moody's je izdal oceno, za katero je bilo znano, da je napačna,« je Eric Kolchinsky po pisanju Wall Street Journala napisal v enem od pisem nadrejenim.
Agencijo Moody's zdaj preiskuje tožilstvo v več ameriških zveznih državah, tudi kalifornijsko tožilstvo. Glavni tožilec Jerry Brown enako kot Kolchinsky pravi, da so agencije v ozadju sodelovale z družbami, ki so si izmišljevale gnile finančne produkte. Z ocenami so zaslužile milijarde dolarjev, postavke za ocenjevanje gnilih finančnih produktov so bile enkrat višje kot za oceno klasičnih finančnih produktov.
»Vam sploh še lahko zaupamo?« je septembra na enem od sestankov s predstavniki bonitetnih agencij vprašal eden od predstavnikov zavarovalnic. Predstavnik agencije Moody's David Teicher mu je hladno odvrnil, da se morda ni modro povsem zanašati »na naše ocene«. Če jih v zavarovalnici uporabljajo, se bodo morali že sami odločiti, kaj bodo z njimi počeli. Več kot skrb zbujajoč odgovor za zavarovalnice, ki jih zakon zavezuje, da smejo premoženje zavarovancev nalagati izključno v vrednostne papirje z bonitetno oceno AAA. Kako naj vedo, katera ocena je prava in katera špekulativna?
Ameriški borzni nadzornik SEC je ob izbruhu finančne krize zahteval bistvene spremembe pri poslovanju bonitetnih agencij, ki bi preprečevale vsakršen konflikt interesov, zahteval je uvedbo močnega nadzora in napovedal, da storitev agencij tisti, ki jim te agencije pripravljajo bonitetne ocene, ne bi smeli več plačevati. Na te zahteve so v SEC-u že zdavnaj pozabili. Vse, kar so naredili, je, da so akreditirali nekaj manjših neznanih bonitetnih agencij, češ da bo konkurenca poskrbela za vzpostavitev reda v panogi. Nekaj sto tisoč dolarjev, kolikor so bonitetne agencije letos namenile za lobiranje pri politikih, se je več kot izplačalo, ugotavlja Spiegel.
Odločnejši so v Evropski uniji, predvsem zato, ker nobena od glavnih bonitetnih agencij v njej nima svojega sedeža. Poslanci evropskega parlamenta so aprila letos z veliko večino potrdili kompromisno besedilo uredbe o bonitetnih agencijah, usklajeno s svetom EU, ki med evropskimi institucijami predstavlja države članice. Uredba za vse bonitetne agencije, ki želijo delovati v EU, uvaja obvezno registracijo, to pa naj bi pripomoglo k izboljšanju preglednosti, neodvisnosti in sistema upravljanja. Uredba predpisuje, da bonitetne agencije v EU ne smejo ponujati svetovalnih storitev, ne smejo ocenjevati finančnih instrumentov, če za te ocene nimajo dovolj kakovostnih podatkov, vpeljati morajo notranji sistem revizije kakovosti ocen, v upravi agencije pa morata biti vsaj dva člana, katerih prejemki niso odvisni od poslovnih izidov agencije. V skladu z uredbo bo morala vsaka bonitetna agencija javno objaviti metodologijo za pripravo ocen, te pa bodo morale temeljiti na vseh dostopnih podatkih. Nacionalni regulatorji bodo sprejeli končno odločitev o registraciji posamezne bonitetne agencije in tudi o umiku registracije zaradi kršitve pravil.
Toda največje tri agencije, ki obvladujejo 95 odstotkov trga, Standard & Poor's, Moody's in Fitch, imajo sedež v ZDA. Standard & Poor's je leta 2008 ustvarila 1055 milijonov dolarjev dobička, Moody's 537 milijonov dolarjev in Fitch 286 milijonov dolarjev.
Investicijske banke enako kot pred finančno krizo spet ponujajo zapletene finančne produkte, ki jih nihče ne razume. Imenujejo se remics, dejansko pa so stari gnili vrednostni papirji v novi embalaži z bonitetno oceno AAA. Ta posel cveti že od poletja, investicijske banke in bonitetne agencije z njim spet služijo, kot so služile pred krizo. Te družbe namenjajo ogromno denarja za financiranje predvolilnih kampanj najvplivnejših članov republikanske in demokratske stranke, ki seveda sedijo v kongresnih odborih za nadzor bank, zavarovalnic in finančnega trga nasploh.
Dennis Kucinich, ki očitno ni eden od omenjenih kongresnikov, po pisanju Spiegla zaman svari, da so novi svežnji, imenovani remics, še nevarnejši, kot so bili tisti, ki so jih prodajali pred krizo. Velika verjetnost je, da bodo bonitetne agencije pomagale skuhati tudi novo finančno krizo. Kucinich pravi, da je trg z novimi gnilimi finančnimi produkti zdaj vreden že 664 milijard dolarjev, od tega je le za približno 60 milijard dolarjev poslov registriranih pri SEC-u. Eric Kolchinsky, ki še vedno išče novo službo, je na zaslišanju v kongresu lahko povedal samo, da se po njegovem nekdo nekje igra z zakonodajo. »Torej se strinjate, da gre za igro,« ga je še enkrat vprašal Kucinich. »Tako je,« je bil jasen Kolchinsky, ki odločitve o razkritju umazanih poslov bonitetnih agencij ne obžaluje. Na nevarnosti finančnih produktov remics je Dennis Kucinich že avgusta s posebnim pismom opozoril vodjo SEC-a Mary Shapiro.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.