Max Modic

10. 12. 2009  |  Mladina 49  |  Družba

Komedije človeškega tkiva

Nov odmerek Ekstremnih športov za učinkovito cepljenje proti virusu politične korektnosti

/media/www/slike.old/mladina/ekstremni.jpg

»Slecite se do golega, prosim,« reče temnopoltemu pacientu zdravnik s profesionalno strogim izrazom na obrazu. Temnopolti pacient se sleče in zdravnik nadaljuje: »Prosim, spustite se na vse štiri in se postavite pod okno.« Zaskrbljeni temnopolti pacient uboga, zdravnik pa nekaj zapisuje. »Dobro. Zdaj bi vas prosil, da se pomaknete na sredino ordinacije.« Pacient uboga, zdravnik piše. »Zdaj pa še desno od vrat, v istem položaju, prosim.« Pacient se po vseh štirih odpravi do vrat in čaka. »Tako, opravila sva, lahko se oblečete,« reče zdravnik, temnopolti pacient pa ga med oblačenjem vljudno vpraša, kakšna je diagnoza in če je kaj resnega. »Ah, nič takega,« odvrne zdravnik, »kupujem mizico iz ebenovine, pa preverjam, kam bi se najbolje podala.« Priznam, mislil sem, da se bom uscal od smeha, ko sem pred kakimi petnajstimi leti prebral tale masten vic v obliki celostranskega stripa, ki sem ga tu iz francoščine prevedel po spominu in prosto po Prešernu. Domislica v kombinaciji z groteskno risbo in mojstrsko karikiranimi frisi obeh protagonistov je bila pač ubijalsko smešna in Philippe Vuillemin, avtor omenjenega stripka ter markantni likovni sodelavec kultnih francoskih magazinov L'Écho des Savanes in Hara-Kiri, se je pri priči zavihtel v sam vrh mojih najljubših politično nekorektnih ustvarjalcev.
Vem, poklicni dušebrižniki mi bodo pripisali latentni rasizem in me podučili, da bi v resnici moral biti zgrožen nad primitivno manifestacijo nizkotnih čustev ter banalizacijo resnih družbenih problemov, ampak to so itak ljudje, ki se jim politična korektnost poda tako kot gramofonsko ponavljanje vzklika »Šampijoni!« predsedniku Danilu Türku ob žogobrcarski zmagi slovenske kokoši nad ruskim medvedom. V bistvu me ti ljudje, ki svojega čistunstva ne morejo zadržati zase in zanj iščejo samopotrditev v pismih bralcev, spomnijo na še en Vuilleminov strip: na tistega o članu omikanega omizja, ki ga začnejo med gala večerjo silovito mučiti vetrovi, on pa si ne upa prdeti, ker sedi poleg fine dame iz visoke družbe. Po grafično ekspresivnih mukah stiska vendarle postane prehuda in tipček spusti zmerno pritajen prdec, kar dama pospremi z vzklikom: »Fifi!« Aha, se posveti prepotenemu tipčku, stara misli, da prdi njen psiček pod mizo, in z olajšanjem ureže za stopnjo glasnejši vetrc. »Fifi!!« se dama diskretno zadere na psička pod mizo, tipček pa vidno olajšan natepava dobrote. Ko ga naslednjič pritisne, že pogumno in razmeroma glasno prdne, dama pa zatuli: »Fifi!!! Če se ne boš premaknil, te bo tale gospod tu še posral!«
Naj povem, da sem pokvarjeno domišljijo in umazane strasti poleg utrjevanja z Vuilleminovimi, Reiserjevimi in Matakovićevimi deli na stripovskem polju negoval še z neposrednim črnim humorjem iz cikla Franquinovih miniatur pod skupnim naslovom Črne misli (Les idées noires) ter s šovinistično nagravžnimi karikaturami izbrane risarske falange pri sofisticiranem porno magazinu Hustler. A ker je vsega lepega enkrat konec, je tudi na tem področju s časom zavladala neke vrste prisilna recesija, ki jo je sprožil pandemski virus politične korektnosti. Saj veste, samocenzura. Preden v sferi upodabljajočih umetnosti karkoli ustvariš in objaviš, se moraš najprej vprašati ključno vprašanje: koga ali kaj, katero amebo ali versko prepričanje, kateri poklic ali etnično manjšino lahko s svojim izdelkom nehote užalim? In ker je spisek potencialno ponižanih in razžaljenih vsak dan daljši, v ameriških kulturnih kolonijah gledamo samo še Titanike, poslušamo Michaele Jacksone in beremo Harryje Potterje; Vuillemini se umikajo v ilegalo, Franquini izumirajo, Hustlerjeve karikature pa s Hustlerjem vred izgubljajo erekcijo in jajca.
No, pa se ti takole kar sredi politično korektne epidemije tam konec devetdesetih let prejšnjega stoletja na zadnjih straneh nizkonakladnega tednika Mladina na lepem pojavi strip v režiji Tomaža Lavriča, ki vse moje zgoraj naštete ljubezni zrola v eno in za nameček oplemeniti z ekscesno duhovito galerijo srčkano pokvarjenih barab, izkašljanih pljuč, izdrkanih sanj, neumnih psičkov, razvratnih mesarjev, prašičev na fitnesu, pohotnih kraljev džungle, posranih poduhovljencev, zlobnih domorodcev, butastih primerkov naravne selekcije, plavajočih drekov, pohlepnih gurujev, vsiljivih Greenpeaceovcev, pijanih obrezovalcev, semenskih bankirjev, kamikaz, kavbojev, konjev v režiserskih stolih, Amorjevih puščic, divjih lovcev, zamorskih misijonov, pozabljivih sralcev, pasjih bojev, potujočih zoojev, znucanih kurb, zaljubljenih ščenet, avtoštoparjev in drugih ekstremnih športnikov, ki so serialu dali zveneče, slavno ime. Da, z Ekstremnimi športi se je vrnil prijetni občutek, da se boš uscal, ker bereš nekaj nezadržno smešnega. In hej, vse to poteka popolnoma brez besed. Na strani ali dveh, ki o resnični naravi sveta povesta več kot gosto popisani špehi z domnevno naturalističnim predznakom, ki jih mora za obvezno čtivo žvečiti šolajoči se živelj.
Nič čudnega, da se je prvi album zbranih Ekstremnih športov iz leta 2001 prodajal kot sveže žemljice in se razprodal v za stripovsko izdajo rekordnem času. »Zategadelj je morda res najprimerneje, da stakneš glavo s kakšno sorodno dušo in z njo sočno pokramljaš. Jaz silno rad s Tomotom, pa najpogosteje ne tako osebno, saj je gospod precej tihoten in zadržan, temveč prek njegovih stripov, karikatur in ilustracij. Kajti ta tip ga pa res zna pihniti,« je v uvodu albumske izdaje o avtorju teh simpatičnih svinjarij zapisal nesmrtni Blaž Ogorevc. »Glavni likovni štos pa se mi zdi njegova izjemna spretnost v karakterizaciji likov, včasih zgolj možičkov, drugič pa povsem konkretnih oseb. Medtem ko se večina drugih karikaturistov najpogosteje le preklemansko trudi, da bi bilo tisto, kar skracajo, vsaj prepoznavno, torej da bi se vedelo, kdo je bil model, in če jim to uspe, kar pridušeno cvilijo od samospoštovanja, Tomotu z nekaj elegantnimi in vedno zelo gotovimi vijugami uspe, da, denimo, znani parlamentarni važič kar seva od napuha, da so bebci pravi prototipi bebavosti, tam neki nedefinirani zamorci, grobijani ali farji jekleno čisti simboli predstav, ki jih gojimo v naših glavah o zamorskosti, nasilnosti in omlednem pridigarstvu, ali pa, da je v Tarzanu organsko in nevsiljivo združen tarzanovski imidž vseh dosedanjih filmskih Tarzanov.«
V zadnjih osmih letih so Ekstremni športi poleg slovenskih osvojili še španska, francoska in hrvaška srca (ter ostale notranje organe s prebavnim traktom vred) in napočil je čas za ponovno stripovsko cepljenje proti virusu politične korektnosti, še posebej zato, ker je povpraševanje že zdavnaj preseglo kritično maso, potrebno za ponatis stripovskega albuma na slovenskem knjižnem trgu. No, Ekstremni športi za razliko od večine slovenskih knjižnih del upoštevajo tudi nepismene bralce, zato jim gre še dodatna hvala. In ker je veseli december čas za družinski proračun pogubnih obdarovanj, Ekstremni športi ne bi bili ekstremni, če se ne bi nakupovalni mrzlici pridružili z nadaljevanjem svinjskih stripovskih vicev, zbranih v že drugi knjigi kratkih prigod, v katerih nas avtor - po besedah priložnostnega slavnostnega uvodničarja Lovra Matiča - brez odvečnih besed vodi na eksotično popotovanje skozi neznane tuje dežele in domača zakotja, čez puščave in goščave in pisarniška močvirja, po vlažnih, temačnih kotičkih duše in drugih občutljivih notranjih organov, o katerih se v boljših družbah ne govori. »Zatisnimo si torej nos in se potopimo zopet v ekstremni svet gnusa in gravža, med nemarne dedce in ohole babure, flegmatične krave, godne pujske in male histerične pse, ki vedno nasrkajo. Pa med mozoljaste riti in dlake v nosu, gromozanske rilce in drobcene lulke, fekalije, smrklje, odhrklje in ostale izločke vseh vrst, barv, vonjav, okusov in agregatnih stanj, ha ha ha. Hm. Zakaj pravzaprav so nam ravno te reči tako neznansko hecne, pa naj ostane večni misterij človeškega organizma ...« zaključi Matič in dodaja, da gre za delo, ki prosto pleza po robu dobrega okusa in je potemtakem namenjeno ljudem z razvitim smislom za humor in dobrim želodcem.
Upoštevajte, prosim!

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.