Jure Trampuš

 |  Mladina 49

Ujeti v preteklosti

Podžiganje strahov o vračanju komunistov je le iskanje odgovora na vprašanje, zakaj je prišlo do menjave oblasti

Po prepričanju SDS je Tomaž Ertl (levo) nekoč kot republiški sekretar za notranje zadeve kršil človekove pravice. Morda, a kršil jih je tudi član strokovnega sveta SDS Dragutin Mate (desno), ko je kot minister za notranje zadeve deportiral družino Strojan. (oba akterja sta bila slikana na osrednji slovesnosti ob 20. obletnici akcije Sever v Cankarjevem domu, 30. novembra 2009)

Po prepričanju SDS je Tomaž Ertl (levo) nekoč kot republiški sekretar za notranje zadeve kršil človekove pravice. Morda, a kršil jih je tudi član strokovnega sveta SDS Dragutin Mate (desno), ko je kot minister za notranje zadeve deportiral družino Strojan. (oba akterja sta bila slikana na osrednji slovesnosti ob 20. obletnici akcije Sever v Cankarjevem domu, 30. novembra 2009)
© Borut Krajnc

Kdor redno bere pamflete desnih političnih strank, se mu zazdi, da v Sloveniji spet živimo v rdeči diktaturi. Kaj v zadnjih tednih sporoča politična druščina, zbrana okoli SDS? Janez Janša je v publikaciji European View zapisal (in s tem, če uporabimo njegov argument, v tujini nedopustno ovajal domovino), da so v Sloveniji »danes tako še vedno na visokih položajih v sodstvu, tožilstvu, diplomaciji, gospodarstvu, administraciji, uredništvih medijev in celo tajnih službah nekdanji uslužbenci in sodelavci komunistične tajne policije, ki so v prejšnjem režimu drastično kršili človekove pravice«. Partija je pač sestopila z oblasti samo zato, da bi lahko na njej ostala.
Janša pri tem opažanju ni osamljen. Türkovo priznanje Tomažu Ertlu je po mnenju Zbora za republiko, konkretneje njenega člana literata Nika Grafenauerja, dokaz, da je slovenska država v nevarnosti. »To so postopki, ki govorijo o kontinuiteti, o delovanju udbomafije, ki si je vzela Slovenijo za svoj fevd in skuša na vseh področjih danes obvladovati stvari v tej družbi.« Zaradi predsednikove poteze so bili zgroženi tudi podmladki pomladnih strank, saj naj bi predsednik Türk z odlikovanjem »pokazal vso svojo ozkoglednost in omejenost pri razumevanju ter poznavanju slovenske zgodovine. Danilo Türk je predsednik, ki so mu bolj blizu vrednote komunistične revolucije kot pa vrednote demokracije«. V obsojanju Türkove poteze se je strah pred rdečo nevarnostjo razširil celo do Bruslja, kjer je vodja poslanske skupine Evropske ljudske stranke Joseph Daul dejal, da tovrstna priznanja »revidirajo zgodovino in ponovno ustvarjajo delitve v družbi«. Podelitev priznanja republiškemu sekretarju za notranje zadeve v času Socialistične republike Slovenije naj bi bilo skratka isto, kot če bi v Nemčiji državno odlikovanje podelili šefu Stasija. Je realnost res takšna, ali Slovenija znova tone v rdečo močvirje, iz katerega se je po zaslugi pogumnih osamosvojiteljev pred dvajsetimi leti tako srečno izvila?
Vprašanje Türkovega priznanja Tomažu Ertlu je postavljeno popolnoma napačno. Je že res, da je bil v osemdesetih Ertl zvest izvrševalec partijskih direktiv, ki niso bila skladna s spoštovanjem človekovih pravic. Res je tudi, da je aretiral Janeza Janšo, in res je tudi, da so v tistem času notranji organi nadzorovali notranje sovražnike delavskega razreda. Ker ima predsednikovo odlikovanje predvsem simbolen pomen, je bila politična moralna panika po podelitvi pričakovana. A vendar, Türk Ertlu ni dal priznanja zaradi aretacije Janeza Janše, Ertl ga prav tako ni dobil zaradi svoje vloge pri Udbi ali preganjanju (tudi Mladininih) novinarjev. Dobil ga je zgolj zaradi svoje vloge pri akciji Sever. Dobil je le srebrni častni znak in ne najvišjega - zlatega. In to dvajset let po policijski akciji.
Zakaj torej takšna reakcija ob priznanju nekemu partijskemu policijskemu upokojencu? Zlati častni znak svobode je dobil tudi Milan Kučan, nekdanji predsednik centralnega komiteja (totalitaristične) komunistične partije, pa tudi, če obrnemo politično zrcalo, Jože Bernik, ki je v drugi svetovni vojni sodeloval na tečaju propagande v organizaciji Gestapa. Takrat toliko zgroženih reakcij politikov in politike vendarle ni bilo.
V vsej zgodbi ne gre le za Ertla, niti za antagonijski odnos med Türkom in Janšo, ki je daleč od običajnega diplomatskega prerekanja. Pravi vzrok je drugje. Pravi vzrok je v političnem prepričanju, da se je »tranzicijska levica«, ta termin uporablja tudi Dimitrij Rupel, spet prikradla na oblast. No - ni se ravno prikradla, zmagala je na volitvah in zmaga levih političnih strank je stvar demokratične izbire. A če se je že res prikradla - je torej tudi nekaj ukradla. Ukradla je tisto, čemur je Janez Janša nekoč rekel »osamosvojitveni kapital«, ultimativno vrednoto, ki se da unovčiti, uporabiti, zlorabiti, pa četudi osamosvajanje ni lastnina politike. Kakor naj bi sedaj Ertlovo priznanje omadeževalo osamosvojitev, so na osamosvojitev pozabili tudi volivci, ki so, domnevno tudi po finsko zavedeni, volili stranke z napačnim predznakom. Vendar ne ideološkim - zelo težko je trditi, katera opcija je bolj postkomunistična, tako Janša kot Pahor sta bila nekoč člana komunistične partije -, ampak zgolj z drugim, nepravim predznakom. Ne prvim, osamosvojitvenim, pravim. Pri vprašanju Ertlovega priznanja ni pomembno, kdo je bolj ali manj komunist, komunistične partije v Sloveniji ni več, pomembno je, kdo je na oblasti. In ker to niso stranke Demosa, so v Sloveniji »ogrožene temeljne ustavne vrednote«. Predsednikovo odlikovanje je zgolj eden od dokazov za takšno apokaliptično trditev.
In priznanje? Morda vsem ni všeč, legitimno, ljudje so nekoč v Ertlu upravičeno prepoznavali simbol represije. Vendar, ali so bile Ertlove kršitve človekovih pravic hujše od krivic, ki jih je Igor Bavčar povzročil izbrisanim? Bi morali zaradi politične zlorabe izbrisanih Janezu Janši odvzeti zlati častni znak svobode, ki ga je leta 1992 dobil zaradi izjemnih zaslug pri obrambi Slovenije? Verjetno ne, saj ga je dobil za svojo vlogo v vojni in ne zaradi poznejših političnih zlorab. A četudi bi kdo to želel, tega ne bi mogel storiti. Janša in Bavčar sta leta 1993 svoji odlikovanji vrnila. Razlog? Še en napačni dekoriranec. Janšo, Bavčarja in še štiri osamosvojitelje je leta 1994 zmotil častni znak svobode za Ljuba Bavcona.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.