22. 12. 2009 | Mladina 51 | Politika
Nesreča v času osamljenosti
V tem svetu dovoljene in celo zapovedane sreče je v resnici velika večina ljudi nesrečnih. Veliko večino ljudi Zahoda namreč tvorijo posamezniki, ki so na lovu za predpisano srečo, a niso srečni.
Vesna V. Godina, socialna in kulturna antropologinja
© Borut Krajnc
Živimo v vladavini sreče. Pa ne tiste, ki je povezana s srečnim naključjem. S srečo na srečelovu. Ali z imeti srečo pri ne vem že čem. Ampak v vladavini sreče kot osebnostnega stanja. Živimo v času in v družbah, kjer je sreča temeljni eksistencialni cilj, smisel življenja in bistvo eksistence. Tako rekoč vsak zahodnjak si zastavi za cilj, da bo v življenju srečen. Vsak dan znova mu je cilj, da naredi vse, kar je le mogoče, da bo srečen zdaj in seveda tudi v prihodnosti. Ne, da bo nujno bogat, uspešen (čeprav se oboje praviloma povezuje z biti srečen), moralen, pošten (to dvoje je postalo že povsem staromodno) ali kaj podobnega. Ampak srečen. Kajti sreča je vredna več kot karkoli drugega. Človek je lahko neuspešen, a če je srečen, je vse OK. Lahko je reven, a če je srečen, je prav tako vse OK. Sreča je predpisano zdravilo za vse težave, pomanjkljivosti, prikrajšanja in ostalo. Sreča zdravi vse. Sreča je nadomestek za vse. In sreča je najboljši recept za karkoli. Od zdravja. Do zadovoljstva.
Je pa sreča v zahodnih kulturah še mnogo več. Je kulturno predpisani kriterij normalnosti. Po zahodnih kulturnih standardih je namreč normalna oseba srečna. Če ni, je to vsaj slaba novica. Ali celo znak, da ima težave. Če že ne kaj hujšega. In če je zahodnjak nesrečen dalj časa, je to utemeljeni razlog za ukrepanje. Za obisk strokovnjaka. Tudi za zdravljenje. Kar naj zagotovi ponovno vrnitev v stanje normalnosti. Torej v srečnost.
Iz povedanega bi se zdelo, da je zahodnjakom pravzaprav dobro. Živimo v svetu, kjer je sreča ena od najvišjih, če ne že najvišja vrednota. In pravzaprav se zdi, da v svetu, v katerem obstaja vrednota, ki je nad bogastvom in revščino, nad prikrajšanostjo in privilegiji, nad lepoto in grdostjo, kjer torej obstaja vrednota in stanje, ki je nad grobo materialnostjo in ki je poleg vsega še dostopno vsem enako, vse lepo in prav. Da je to v resnici dober svet.
Čemur bi morda lahko celo nasedli. Če ne bi bilo neke zoprne malenkosti. Namreč dejstva, da je v tem svetu dovoljene in celo zapovedane sreče v resnici velika večina ljudi nesrečnih. Veliko večino ljudi Zahoda namreč tvorijo posamezniki, ki so na lovu za predpisano srečo, a niso srečni. Ker je (še) nimajo. Ker jim ni dosegljiva (so patološki narcisi). Ali jim je celo povsem tuja. Paradoks je torej, da so v svetu zapovedane sreče v resnici skorajda vsi nesrečni. Kar je problem že sam po sebi. A je ta problem v svetu zapovedane sreče še toliko večji. Saj ne zadeva le nedoseganja družbenih in kulturnih kriterijev sprejetosti, ampak prav tako nedoseganja družbenih in kulturnih kriterijev normalnosti.
Seveda ima paradoksalno stanje neverjetno razširjene nesreče in nesrečnosti v družbi zapovedane sreče celo serijo vzrokov in posledic. Med zgodovinsko in družbeno specifične vzroke sodi prav gotovo dejstvo, da zahodnjaki živimo v potrošniškem kapitalizmu. Ta kapitalizem je v zadnjih nekaj desetletjih temeljito spremenil ne le zahodne družbe, ampak prav tako tudi zahodne posameznike. Ena od bistvenih sprememb je uvedba zgodovinsko novih trgov. To so trgi mladosti, lepote, zdravja, seksa in sreče. In ni nepomembno, da je prav sreča povezana z vsemi ostalimi zgoraj omenjenimi značilnostmi (namreč z lepoto, mladostjo, zdravjem in seksom). Sreče si brez navedenega zahodnjak skorajda več ne more predstavljati.
Danes se torej sreča kot družbeno in kulturno predpisano stanje ter kot kriterij normalnosti na Zahodu trži. Celo več, postala je eden najdonosnejših trgov sedanjosti z vsemi posledicami, ki jih to dejstvo prinaša. Sreča se reklamira. Sreča se prodaja. Sreča se uporablja kot eden najpomembnejših marketinških prijemov. Sreča je postala eden najpogostejših dimenzij prodajanih predmetov in storitev. In sreča je postala eden najbolj pogosto obljubljenih rezultatov, ki naj bi jih posameznik dosegel z nakupom določenega artikla. Če pogledamo reklame, televizijo, časopise in še kaj, postane povsem jasno, da se tako ali drugače v glavnem trži in kupuje prav sreča. In dejstvo, da je mogoče najbolj učinkovito zagnati prodajo novega artikla prav z obljubljanjem sreče, najbolj evidentno dokazuje obseg in globino nesreče na Zahodu.
Seveda trg na najrazličnejše sofisticirane načine zagotavlja, da potreba po sreči ne more biti nikoli zadovoljena. Eden od stalno uporabljanih trikov je, da so standardi sreče in srečnosti na trgu postavljeni tako visoko, da jih ne more dosegati nihče. Kot vemo, je srečen človek Zahoda ne le uspešen, lep, mlad, oblečen v dizajnerska oblačila, ampak ima tudi partnerja ali partnerico, s katerim ali katero živi v osrečujoči skupnosti, s katerim ali katero imata poleg 1,38 otroka še navdušujoč seks. Ta človek je bogat ali vsaj dobro materialno situiran, ima veliko zvestih prijateljev, ki mu v nasprotju s tistimi resničnimi ne zasajajo nožev v hrbet in ki seveda nikoli in nikdar ne spletkarijo proti njemu, s starši je v dobrih odnosih, enako s svojimi sorodniki. Poleg tega je zdrav, hodi na prijetne poletne počitnice, zimska smučanja in potovanja. Če preskočimo še vrsto ostalih tržno zapovedanih značilnosti, je seveda že ob naštetih jasno, da jih ne izpolnjuje tako rekoč nihče. Kar seveda pomeni, da tako rekoč nihče ne more biti srečen. Trik je seveda v tem, da je prav zato, ker tržno predpisanih standardov sreče ne more doseči nihče, trženje sreče neskončno početje. Ker namreč posameznik predpisanih kriterijev sreče ne more doseči, njegov razlog za to, da kupuje nove in nove izdelke, ki naj bi ta manko zapolnili, nikoli ne izgine. Posameznik je v neskončnost motiviran za kupovanje, ki naj bi mu prineslo srečo. Kar pomeni, da je tudi trg sreče kot tak neskončen. In če bi se kakšen zahodnjak morda vendarle vsaj približal opisanim pogojem sreče, je trg seveda poskrbel, da je tudi najboljši približek vedno nezadovoljujoč. Tržni standardi na primer dobrega seksa so namreč postavljeni tako, da človek prej umre, kot pa jih doseže. In vsak, tudi najbolj osrečujoči avto se pokvari. Vsaj kdaj pa kdaj.
To pomeni, da so neskončni vzroki za nesrečo zahodnjakov več kot na dlani. Nedoseganje tržno zapovedanih standardov sreče je namreč stalni vir osebne nesrečnosti. In trošenja. Trošenja, ki naj bi to nezadovoljstvo in nesrečo odstranilo. In jo nadomestilo s srečo. Ker tega ne stori, se vzpostavi začarani krog nesreče. Trošiš zato, da bi ne bil nesrečen. In prav to trošenje te znova in znova zapisuje nesrečnosti, te dela nesrečnega.
A to še zdaleč ni vse. Kajti poleg družbenih vzrokov za nesrečo zahodnjakov so na delu še neki drugi, naj tako rečemo, strukturni. Povezani so z dejstvom, da smo ljudje. In so v tem smislu meddružbeno in medkulturno univerzalni. Gre seveda za tisto, kar se v lakanovski topiki imenuje object petit a. Object petit a, katerega nastanek v individualni zgodovini posameznika datira v razločitev potrebe od zahteve, torej v najzgodnejše otroštvo, je kot objekt, ki bi popolnoma zadovoljil zahtevo, namreč neeksistirajoč. V svetu dejansko obstoječih objektov ne obstaja. A ta neeksistentnost pomeni le neeksistentnost v svetu stvari in v družbenem svetu, ne pa tudi neeksistentnosti v svetu nezavednega posameznika. V svetu nezavednega posameznika object petit a namreč še kako eksistira. Eksistira kot tisti pravi in edini objekt, ki je kriterij tako vseh ostalih objektov kot tudi kriterij vseh zadovoljitev, ki jih ti ostali, dejansko obstoječi objekti lahko nudijo. Usoda dejansko obstoječih objektov je med drugim tudi, da se lahko objectu petit a le bolj ali manj približajo, ga pa seveda ne morejo nikoli doseči.
Posledično so vse zadovoljitve, ki jih posameznik lahko črpa iz dejansko obstoječih objektov, pa naj gre za puding, torto, lazanjo ali seksualnega partnerja, pač zgolj delna zadovoljitev. Zadovoljitev, ki jo zmeraj spremlja tudi spoznanje, da to ni tista prava zadovoljitev, da »to ni to«. Ta ugotovitev sicer požene logiko iskanja zadovoljitve v nov krog (ki se seveda tako kot vsi predhodni konča z ugotovitvijo »to ni to«) - torej v kuhanje nove jedi, nakup novega pudinga, poskušanje nove seksualne tehnike itd. itd. - vendar jo s tem požene tudi k še enemu in novemu nezadovoljstvu. Kar seveda pomeni, da bolj, ko posamezniki hlepijo po popolni zadovoljitvi z novimi in novimi poskusi, bolj trajno, permanentno in krvavo izkušajo, da jim ta vedno uide. Posledično se razlog za lastno nesrečnost bolj in bolj fiksira. Še posebej v kulturi predpisane sreče. Zev bolj in bolj zeva. Vedno bolj in bolj jasno je prezentna. V lastni nesrečnosti.
In če trženje sreče predstavlja tisto dimenzijo eksistencialne blokade sreče, ki jo zahodnjaki delijo, potem je neobstoj objecta petit a z vsemi njegovimi učinki, tudi z učinkom »to ni to«, nekaj, kar delimo kot eksistencialno izkušnjo vsi ljudje, ne glede na to, v kateri družbi in kulturi živimo. Vsi ljudje smo pač bili, če parafraziram Freuda, dojeni.
Eksistencialna nezadovoljenost je torej univerzalna človeška izkušnja. Ki pa, kot kažejo medkulturni podatki, ni nujno vir nesreče. Vir nesreče postane, ko je družbeno in kulturno prepoznana kot nezaželena in celo nenormalna, ko je družbeno in kulturno negativno stigmatizirana, prepoznana kot stanje, ki ga je treba odpraviti in odstraniti. In zahodne družbe so natančno takšni družbeni in kulturni konteksti.
Paradoksalno torej posameznik, še posebej pa zahodnjak, svoje sreče ne more povečati s tem, da k njej teži, temveč le tako, da nase sprejme omenjeno eksistencialno zamejitev, omenjeni eksistencialni manko sreče. Če človeka prav object petit a dela za človeka, ga hkrati dela tudi za nezadovoljenega človeka. Temu morda temeljnemu eksistencialnemu zakonu ljudje ne moremo ubežati. Lahko pa ga sprejmemo. Vanj privolimo. Privolimo v pragmatično dejstvo, da večino svojega življenja preživimo kot nezadovoljena bitja. Kar pa ni nujno vir človekove nesreče. Lahko je vir človekovega realizma. Ali, kot je pripomnil že Freud, vir človekove ustvarjalnosti. Vir nesreče postane samo, če se neodpravljiva človekova nezadovoljenost družbeno in kulturno izenači z nesrečo. Takrat in šele takrat postane neznosna. Vsaj medkulturni podatki kažejo tako.
Torej: »Srečno 2010!«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.