22. 12. 2009 | Mladina 51 | Politika
Prijateljski ogenj ali kondicijski trening?
Najslabše bi bilo, če bi “leva kritika” utihnila. Potrebujemo je veliko več! Najprej pa bi morali opustiti termin “levi”, ker je izpraznjen in povzroča samo še nesporazume.
Dr. Jože Vogrinc, sociolog kulture in medijev
© Borut Krajnc
Za pogled iz vladne palače je usoda neroda, svet pa krivičen. Ni dovolj, da so koalicijo na oblasti pričakale socialne in politične posledice krize in da jo opozicija krivi za vse, kar je ali pa bi morda lahko bilo narobe pod soncem. Za nameček je v medijih sredi navzkrižnega ognja. Po njej tolčejo desni, ne prizanašajo pa ji niti kritiki, ki veljajo za leve. Ali je friendly fire pomota in bi morala leva kritika odstopiti s položajev? Ali naj se samo obrne in tolče izključno proti desni?
Slišati je očitke, da vztrajna »kritika z leve« ruši vlado, ker je do »svojih« v politiki manj uslužna kakor desni mediji do opozicije. Logiko očitkov lahko strnemo takole: ker desna kritika tolče le po levici, leva pa tudi bolj po levici na oblasti kakor po desnici v opoziciji, leva kritika slabi vladno stran in bo močno sokriva, če bo koalicija izgubila naslednje volitve ali pa celo še prej razpadla. Ali bi ne bilo nujno, da smo konstruktivnejši in prizanesljivejši do Pahorjeve ekipe?
Vtis, da je leva kritika do leve koalicije bolj kritična kakor desna do desne, je pravilen. Očitki pa so prehitri. Najprej zato, ker je mogoče zaupati samo medijem, ki so kritični do vseh delov družbe in do vseh politik, o katerih pišejo. Samo v taki družbi so mediji informativni. Če desni mediji desnice ne kritizirajo, bi to moralo desnico skrbeti. Pomeni namreč, da od »svojih« medijev ne pričakuje kritične presoje in informacij, ampak le propagando zase. Za slovensko družbo pa volja do nevednosti enega pola njenega političnega razreda ne more biti dober znak. Drugič so očitki prehitri, ker bi se bilo treba prej vprašati, zakaj je leva kritika kritična do politične levice.
Vzroki za kritičnost nikakor niso trenutni. Res je koalicija prevzela položaj v težkih časih gospodarske krize in nerešenega spora s Hrvaško. Res so naklonjeni mediji in javnost lahko v takem položaju pretirano kritični, ko začnejo spoznavati, da so preveč pričakovali. Vlada in premier sta jo večkrat dobila po prstih celo zaradi političnega sloga, zaradi katerega bi ju bilo kljub kiksom treba pohvaliti: namesto monolitne podrejenosti šefom, izvajanja ukazov po partijsko od vodje navzdol in pripravljanja zakonov anonimno in v tajnosti smo deležni včasih neusklajene, a bolj javne politike. Četudi osnutek popravljenega zakona o RTVS nemara ni bistveno boljši od Grimsovega, pa je nastal kot kompromis med ekspertnimi stališči in mnenji po daljši razpravi in je že zato dvignil raven politične kulture pri sprejemanju zakonov. Več kritike torej kaže, da je zdaj za kritiko več možnosti. Če bo tudi upoštevana, pa bomo še videli. V težkih razmerah je seveda tudi kritike bistveno več - že zaradi različnih mnenj o tem, kako se s krizo spoprijeti, še bolj pa zaradi težavnosti razmer samih. Vse to so za koalicijo olajševalne okoliščine.
Pa vendar so razlike v mnenjih med »levo kritiko« in parlamentarnimi strankami, ki so v Sloveniji po osamosvojitvi igrale vlogo levice, trajnejše in imajo trajen vzrok. »Leva kritika« ni publicistični izraz levih parlamentarnih strank. Izraža drugačne družbene poglede in zastopa drugačne družbene sile kakor levica v državnem zboru. Čas je, da se oboji glede tega nehamo slepiti in se iz tega česa naučimo. Slovensko politično prizorišče se mora preurediti tako, da se bo začelo spoprijemati z dejanskimi izzivi sveta v tem tisočletju namesto z bremeni ideološke dediščine preteklosti.
Nastajanje strančic na obeh polih je simptom, da je zdajšnja delitev na parlamentarno levico in desnico v stanju latentnega razpada. To ni naključje. Ta delitev je ovira za resno razpravo o razvojnih perspektivah Slovenije in za ustvaritev političnih razmer, ko bi bilo mogoče razvojno politiko uresničevati. V politični areni bi potrebovali akterje, ki si med seboj zaupajo vsaj glede tega, da si tudi nasprotna stran prizadeva za skupno dobro. Mediji k temu ne morejo prispevati s tem, da postavljajo in rušijo ministre in vlade in nadomeščajo preiskovalce, tožilce in sodnike. Funkcija medijev bi morala biti predvsem poglobljena javna razprava o vzrokih za družbeni zastoj in o poteh iz njega. Ostra kritika vseh akterjev je nujen pogoj za to. Njen namen pa ne morejo biti čistke. Premalo nas je, da bi se šli kaj takega. Sploh pa je mogoče iz preteklega četrt stoletja potegniti bodrilno spoznanje, da smo se vsi, tudi politiki in gospodarstveniki, sposobni spremeniti, se učiti, popraviti napake.
Treba je razlikovati položaj slovenskega političnega razreda in njegove ideje o Sloveniji, njenih težavah in razvoju, od položaja različnih razredov in sfer slovenske družbe, tudi od informativnih medijev. Pozornost medijev in javnosti je ves čas usmerjena v površinsko dogajanje v političnem razredu, namreč v trenutni položaj oseb ali strank in trenutna razmerja moči in kakovost odnosov med njimi, bistveno manj se ukvarja z vzročnostjo in logiko teh odnosov, skoraj nič pa z družbenimi procesi, kjer politični razred bolj plava na njihovi površini, kakor da bi jih usmerjal.
Slovenski politični razred je v latentni krizi, ker je konec družbenih in zgodovinskih razlogov, zaradi katerih je lahko predvidljivo dosegal dovolj soglasja družbe glede smeri države v notranji in zunanji politiki. Močno že zaudarjajo ideološki boji za lepšo preteklost slovenskega naroda med levico in desnico, ki že ves čas potekajo v okviru temeljnega soglasja in so bili dolgo funkcionalni vsaj za del elite. Monopolizirali so prostor javne razprave in jo odvračali od potencialnih novih tem, ki so za našo družbo sicer veliko pomembnejše, a jih tisti, ki jim v žargonu rečemo »politika«, ne marajo, saj se z njimi ne znajo spopasti (če jih sploh opazijo).
Da bi videli, zakaj je tega soglasja zdaj konec, se moramo najprej spomniti, kako in zakaj se je sploh izoblikovalo in zdržalo dve desetletji. Slovenski politični razred (= osebje parlamentarnih strank in njihovih klientov, seveda tudi v državnem aparatu) se je formiral v letih 1988-1991 s kompromisom med glavnimi akterji, ki je bil potreben, da je država ušla iz razpadajoče Jugoslavije v ekonomsko, politično in vojaško varstvo Evropske unije. Širše okoliščine razpada blokov in socialističnih držav, triumfa ekonomskega in političnega neoliberalizma pod hegemonijo ZDA, globalne akumulacije kapitala z razlaščanjem in s prilaščanjem državne in družbene lastnine in ožje okoliščine razpadanja Jugoslavije po nacionalnih šivih so bistveno določile, kakšno soglasje je bilo doseženo med tistimi, ki so se izoblikovali v slovenski politični razred. Prejšnji oblastniki so sestopili s položajev za ceno tega, da se jih ne kriminalizira in da lahko del komandnih položajev obdržijo, deloma pa se z denacionalizacijo spremenijo v kapitaliste. Politični emigranti v Sloveniji zaradi svoje ekonomske šibkosti in medvojnega sodelovanja z okupatorjem po moči niso bili primerljivi z emigracijo v večini vzhodnoevropskih držav, npr. s poljskim lobijem v ZDA, in niso nikoli bili pomemben element novega političnega razreda. Nove politične stranke, ki so se izoblikovale v Sloveniji, so se deloma naslonile na cerkev, ki so ji vrnili predvojno lastnino in delno vplivni položaj v družbi, in se rekrutirale tudi iz ljudi, ki jih je cerkev idejno združevala. Predvsem pa je politični pluralizem omogočil vstop v politiko slojem, za katere je bil szdljevski okvir pretesen, od kmetov in tehnikov do nepravovernih uslužbencev. Na deželi so se ljudje kulturno in miselno navezovali na farovž, v mestih, zlasti tistih, ki so razvojno zaostajala in je bilo v njih manj priseljencev, pa je bilo orientacijska točka za politično povezovanje predvsem nezaupanje prejšnji eliti kot garnituri oseb. Janševo stranko ne glede na njeno trenutno ime druži, da gre za raznorodno koalicijo nezadovoljnih s »prejšnjim režimom«, ki jim nadomeščata razvojni program identifikacija z Vodjo naroda in strastna vera v diskontinuiteto in »leto nič« 1988 ali 1991. Leve stranke so prevladale v tistih delih Slovenije, kjer je bil razvoj po letu 1945 očitnejši in kjer je zaradi hitrejše urbanizacije in slabše navezanosti na domači kraj (več priseljencev) avtoriteta cerkve bolj upadla, manj pa je bilo drugih potencialnih žarišč za lokalno povezovanje nezadovoljnih (zlasti politika SLS se očitno naslanja na nezadovoljstvo v manjših krajih, ki so ostajali v senci razvoja regionalnih središč ali nekdanjih občin). ZLSD (zdajšnja SD, naslednica ZK) je pobrala višje in starejše kadre, ZSMS (kasnejša LDS) pa je bila koalicija mlajših birokratov z levimi intelektualci.
Slovenski politični razred se je izoblikoval tako, da je s kompromisom žrtvoval dobršen del družbenih ciljev skupin ljudi, ki jih stranke zastopajo. Na levici se je to pokazalo npr. ob referendumu o vstopu v Nato, na desnici npr. ob verouku v šoli. Vendar pa je bil politični razred soglasen v izbiri in izpolnitvi temeljnih ciljev družbenega razvoja Slovenije od osamosvojitve do integracije v EU. Zato je tudi v celoti in skupaj odgovoren za današnji položaj. Levica si je »kupila vstopnico« za sodelovanje v tem nacionalnem programu s privolitvijo v konstitucijo Slovenije kot nacionalne države slovenskega naroda v trenutku, ko je bila zaradi občutka ogroženosti od vojn na Hrvaškem in v Bosni »mlačnost« levice nepopularna. Izbris izbrisanih je sinonim za ta kompromis. Razpad Demosa, ker ni dosegel soglasja za »drugo pomlad«, pa je trenutek, ko je bilo soglasje potrjeno (to, da Janša od časa do časa pozimi sadi zvončke in trobentice, utrjuje tabor, ki ga druži on sam, a je vsakič tudi testiranje kompromisa, ki je zdaj že močno nažrt).
V paketu s samostojnostjo je slovenski politični razred sprejel kot neločljive prvine »poti v Evropo«, kot domnevno vrnitev v normalno stanje družbe iz izrednega in kot »evropsko« politični pluralizem, kapitalizem, vstop v EU in Nato. S tem se je vzpostavil kot posrednik med zahtevami evropskih in svetovnih gospodarskih in političnih ustanov in drugih dejavnikov (vojaških zvez, globalnih korporacij, svetovnih ekspertnih in nevladnih organizacij itn.) in slovensko družbo. Usmerjal in soupravljal je tranzicijo kot proces vzpostavljanja kapitalizma v Sloveniji z razdelitvijo družbene lastnine, akumulacijo kapitala in od tod izhajajočim razslojevanjem ljudi v družbene razrede.
Glede temeljne družbene vloge, ki jo je opravljala slovenska »politika« od leta 1991, ni nobene bistvene razlike med levico in desnico. Zgodovinsko in družbeno gre za uresničevanje neoliberalistične globalne kapitalistične družbe. Levica na oblasti je v vseh pomembnih točkah uresničevala ta program. Ni se bojevala zoper kapitalizem, ampak zanj. Njeni volivci so glasovali zanjo zato, ker so presodili, da je program vključevanja v EU edina realistična možnost, ne zato, ker bi bil levičarski. Domnevni preostanki socialne države danes, za katere si levica lasti zasluge, da jih je obdržala, ne v Evropi ne v Sloveniji niso plod kakšne posebne politične modrosti ali uspešnosti levice, pač pa so v sorazmerju z močjo institucij, ki so ostanek socialne države, zlasti sindikatov. Kjer so močne, jih morajo upoštevati vse stranke, ne le levica. Tudi v Sloveniji opozicijskim strankam ni mogoče očitati razločno manj socialno naravnanih programskih ciljev od levice.
To pa ne pomeni, da v Sloveniji ni družbenih sil, ki bi nasprotovale podedovanemu miselnemu okviru političnega razreda. Doslej so se vedno lahko izražale kvečjemu kot leva kritika, ker v okviru soglasja znotraj političnega razreda niso imele glasu. Nezadovoljstvo z okvirom soglasja je bistveni razlog za razpadanje LDS, potem ko je ta uresničila svoje dotlejšnje programske cilje. Gibanje za Zares je zaznamovalo trenutek, ko se je zdelo, da družbena energija tistih, ki zahtevamo temeljne družbene spremembe, lahko prodre v politiko. Pretvorba v politično stranko je Zares pomanjšala na velikost njenih političnih partnerjev, vključitev v koalicijo pa jo vključuje med dediče politike, ki ji je potekel rok uporabnosti.
Vključenost v EU ne spreminja docela vloge slovenskega političnega razreda kot posrednika med svetom oziroma Evropo in državljani Slovenije. Vendar je ta vključenost zdaj večinoma stvar rutine in poklicnih birokratov, na katere volivci nimajo nobenega vpliva. Čeprav bi bilo nujno, da se začnemo državljani Slovenije vesti kot odgovorni državljani Evrope in si postavimo za neposreden politični cilj razjasnitev, kakšno Evropo in kakšno njeno vlogo v svetu potrebujemo in želimo in kako se torej vključiti kot dejavnik v evropsko in svetovno politiko, je ta nujna naloga (z redkimi izjemami) zunaj miselnega obzorja slovenskega političnega razreda. Celo evroposlanci so bili večinoma izvoljeni na temelju obljub, kako bodo v evroparlamentu »zastopali Slovenijo«, čeprav tam nikakor ne zastopajo države, iz katere prihajajo, ampak volivce kot Evropejce, in torej soustvarjajo politiko Evrope, ne njenih držav. Ker pa je slovensko gospodarstvo zdaj neposredno vključeno v evropsko, kapital slovenskih državljanov pa ni nikakršen »slovenski kapital«, ne država ne državljani pa ga niti ne upravljajo, niti si od njega ne morejo obetati samoumevnih koristi, je tega dela posredniške vloge političnega razreda v Sloveniji konec. Država ni več posrednik pri tem, kdo lahko postane kapitalist, »levi« ali »desni«.
»Pot v Evropo« je bila izjemno poceni parola za strnitev volivcev okoli političnega razreda. Zdaj smo tam. Kakšno Evropo pa imamo? Kakšno hočemo? Tega vprašanja politični razred ne sliši prav rad. Prvič, ker ne ve. Drugič, ker bi razmislek in razprava o tem najprej neizogibno pokazala nezdružljive razlike v pričakovanjih. Pač pa je mogoče ostati v doslejšnjem okviru »razmišljanja«, če se stranke cufajo, katera je menda od »Evrope« izsilila kakšno ugodnost ali bolje pokurila »evropska sredstva« ne glede na to, da postopki izbire in kandidiranja jamčijo, da je velikanski del tega denarja v razvojnem smislu v državah EU zapravljen in da je politični učinek vsega skupaj malce reklame za EU, še bolj pa za lokalne »maherje«, ki so denar izpulili. Skratka, okvir te politike je nacionalistično dokazovanje, da »smo mi od Evrope nekaj dobili za Slovenijo«. Kje pa živimo? Ali ne v Evropi? Je predstava o EU kot koklji in o državah kot piščancih civilizacijska pridobitev?
Svetovna gospodarska kriza je jasno pokazala, da je zdajšnja sestava slovenskega gospodarstva zastarela (naj-jasneje o tem piše Franček Drenovec). Čeprav večje evropske države trenutno nastopajo predvsem kot zastopnice največjih in najbolj ranljivih gospodarskih kolosov na svojem ozemlju, pa skupna mantra slovenske politike, da »moramo postati bolj konkurenčni«, da »moramo več vlagati v znanje«, ni razvojni program in nima popolnoma nobene dejanske vsebine, namreč odgovorov na to, katere panoge, kje, s čim, s čigavim znanjem in denarjem. O tem se še ne pogovarjamo, vsaj zares ne. Ko se bomo, se bodo pokazala temeljna nesoglasja, saj bodo različne razvojne perspektive imele za različne dele družbe zelo različne posledice. Tudi politične sile se bodo razporedile na novo.
Kako ozek je manevrski prostor »leve« vlade in kako nelevičarske so njene ambicije, se je najjasneje pokazalo pri Muri. Država je moledovala pri upnikih, naj se usmilijo malo večjega koščka »nove Mure«, a za veliko večino delavcev, z njimi pa za Pomurje kot regijo in Pomurce kot naše sodržavljane, je bilo ves čas po tihem jasno, da so že odpisani, da bodo za slovensko državo za vrsto let v glavnem proračunsko breme. Potem smo dobili paket ukrepov, ki je izraz vladajočega kompromisa pod neoliberalno hegemonijo: par podjetniških idej, nekaj olajšav za podjetnike in težko breme socialnega skrbstva.
Dolžnost leve kritike je, da odpre razpravo in imenuje probleme. Za začetek postavimo stečaj Mure in politične ukrepe, ki so mu sledili, v kontekst sprememb v svetovnem gospodarstvu, ki so posledica krize (in generator njenega nadaljevanja in poglabljanja). Slovenijo čaka kratko in malo dezindustrializacija. Panoge, ki temeljijo na poceni delovni sili, so obsojene na propad. Kaj jih bo nadomestilo? Velika Britanija je pod Thatcherjevo, Majorjem in Blairom izpeljala dezindustrializacijo s presežki bančnega kapitala in z razvojem storitev, ki so servisirale bančništvo ali živele od (pretežno luksuzne) potrošnje, ki so jo posredno financirali presežki. Slovenijo čaka dezindustrializacija v razmerah, ko ni skoraj nobenih investicij. Kdo jo bo financiral? Se naj sprijaznimo z dolgoletnim propadanjem celih regij, saj pač ne bo mogoče ponoviti niti »paketa ukrepov Mura« ob propadu vsake naslednje brezperspektivne tovarne in panoge?
Slovenija je s prodajo Leka (ali je ni zakuhala levica?) verjetno zapravila zadnjo možnost, da bi sploh imela »svoje« podjetje oziroma sodoben industrijski kompleks, ki bi ga bilo smiselno podpirati s konkretnimi razvojnimi ukrepi. Zdaj so ideje o »vlečnih konjih« in »slovenskem kapitalu« nostalgična domišljija, ki je zamudila letalo. Gre za preživetje okolja in ljudi. Kapital bo zase poskrbel sam. Drugače je z majhnimi in srednje velikimi podjetji.
Razvoj bo treba koncipirati od začetka in to bolj od spodaj navzgor kakor od zgoraj navzdol. Kaj je ostalo brezposelnim, kje so ostali in kdo so? Za razvoj ni vseeno, ali so stari ali mladi, moški ali ženske, ali so matere samohranilke; so v mestnih središčih, v primestju ali po vaseh; živijo v stanovanjih ali hišah, imajo vrtove ali ne; so mobilni ali ne; je, če se vozijo daleč, za otroke poskrbljeno; je v Sloveniji realistično pričakovati, da se bodo ljudje selili za delom, ali je za družbo ceneje, če delo poišče ljudi doma.
Pričakovanja, da se na politični levici »prebuja razredna zavest«, so brezupno zgrešena. Že res, da se je razredni boj zaostril. A to, kar hočejo delavci, sta služba in plača. Ne zanima jih upravljanje podjetij. Socialni protesti niso boj zaposlenih z lastniki za delček presežne vrednosti, ampak poziv državi, naj v imenu retorike socialne države, zaradi katere je bila vlada izvoljena, izsili zanje ugodnejši rezultat. O »razvoju« nočejo niti slišati, saj takrat, ko ga izustita bodisi »politika« bodisi »gospodarstvo«, slišijo sopomenko »brezposelnost«.
V takem položaju bi bila najslabša rešitev, če bi »leva kritika« utihnila. Potrebujemo je veliko več! Sploh bi morali opustiti termin »levi«, ker je izpraznjen in povzroča samo še nesporazume. Potrebujemo odprtje političnega prostora, kjer se med seboj ne bomo prepoznavali po brezupno zastarelih etiketah izpred dobrih 200 let, ampak po volji do brezkompromisne analize družbenega položaja in po pripravljenosti na radikalne izzive in spremembe. K temu sodi spoznanje, da je čas za konec levice. Tekma se ni še niti začela, kritika je šele na kondicijskem treningu!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.