22. 12. 2009 | Mladina 51 | Politika
Kako ločiti zrnje od plev
Med zgodovino, fojbami, narodnim sožitjem, Titom in njegovimi tovariši
Dr. Jože Pirjevec je zgodovinar
© Borut Krajnc
Ko sem pred nekaj tedni pripravljal kratko poročilo o sebi za »Božično pismo« Nobelovega inštituta v Oslu, namenjeno bivšim štipendistom, sem zapisal, da je bilo to leto dveh knjig in ene operacije. Pustimo operacijo ob strani in se pomudimo ob knjigah, ki sta na takšen ali drugačen način vezani na našo novejšo zgodovino, pa tudi na sedanjost. Prva je naslovljena »Fojbe. Italijanska zgodba« in je izšla na začetku oktobra pri ugledni torinski založbi Einaudi. Knjiga je nastala iz protesta, ki se je porodil v meni, ko so me 10. februarja 2007 skupaj s skupino drugih slovenskih raziskovalcev povabili na univerzo v Anconi ob »dnevu spomina na eksodus in fojbe«. Manifestacijo je organiziralo Vsedržavno združenje italijanskih partizanov ANPI, ki se je želelo z njo postaviti po robu revanšistični retoriki desnice, tipični za ta dan. Proti koncu simpozija je vdrla v dvorano, kjer smo zasedali, skupina študentov in nas je skušala prevpiti, ker ji pač naš način prikazovanja slovensko-italijanskih odnosov v severnojadranskem prostoru ni bil všeč. Da bi bila mera polna, sem v vlaku med vračanjem domov bral še znani govor predsednika italijanske republike Napolitana, v katerem je omenil »agresivni pohlep« Slovanov, ki so po vojni vsilili Italijanom novo mejo. V ogorčenju sem si dejal, da je treba nekaj storiti, in najprej mislil na »belo knjigo«, v kateri bi zbrali arhivske dokumente, vezane na problematiko »fojb«, in z njimi dokumentirali zgodovinsko resnico. Zato sem v naslednjih mesecih tudi šel v Washington, kjer sem imel srečo. V ogromnih fondih Narodnega arhiva sem naletel na izdatno zbirko dokumentov, ki so nastali v Trstu med letoma 1945 in 1954, v času anglo-ameriške vojaške uprave, in so bili vezani na problematiko jugoslovanske represije nad fašističnimi in kolaboracionističnimi elementi ob koncu druge svetovne vojne. Ker je bilo gradiva preveč, da bi ga mogel obvladati sam, sem se naslednje leto vrnil v Washington s sodelavcem Gorazdom Bajcem in gradivo ob njegovi pomoči temeljito pregledal in fotografiral. Na podlagi tega gradiva, pa tudi tistega iz britanskih, slovenskih, italijanskih in hrvaških arhivov, ki smo jih v različnih obdobjih in vsak po svoje raziskali Bajc, Nevenka Troha, puljski kolega Darko Dukovski in jaz sam, je nastala knjiga, ki pa je bila drugačna od moje prvotne zamisli. Medtem sem namreč v Trstu naletel na tri bogate zbirke časopisnih člankov in brošur na temo »fojb«, ki so jih v letih zbrali Galliano Fogar, sodelavec krajevnega Inštituta za zgodovino odporništva, in dva Slovenca, odvetnik Bogdan Berdon in Primož Sancin. Opustil sem zamisel o »beli knjigi« in sklenil, da se pisanja lotim drugače. Svojim sodelavcem sem naročil, naj v krajših razpravah prikažejo vprašanje tako, kakor izhaja iz arhivskega raziskovanja, ki so se mu posvetili. Zase pa sem prihranil nalogo, da v daljšem besedilu prikažem zgodovino italijansko-slovanskih odnosov (slovenskih in hrvaških) v Dalmaciji, Istri in na Primorskem od sredine 18. stoletja do današnjih dni. Zdelo se mi je, da je mogoče razumeti problematiko medvojnega in povojnega nasilja samo, če jo umestimo v zgodovino »dolgega trajanja« in jo povežemo s sodobnimi političnimi razmerami, ki pogojujejo naše sosedstvo z Italijani. Tukaj seveda ne morem iti v podrobnosti in se moram omejiti na eno samo ugotovitev: v severnojadranskem prostoru so etnije romanskega in slovanskega izvora živele v relativnem sožitju, dokler se slednje sredi 19. stoletja niso začele uveljavljati kot samostojni politični in kulturni subjekti. Gospodujoči sloji, ki so jih sestavljali ljudje italijanskega jezika in zavesti, se s to danostjo niso znali sprijazniti in so skušali z vsemi sredstvi, ki so jih imeli na voljo, zatreti socialni vzpon »barbarskih« sosedov. Rezultat takih razmer sta bila napadalni iredentizem in fašizem na eni strani, na drugi pa upor Slovencev in Hrvatov že pred izbruhom druge svetovne vojne in nato narodnoosvobodilni boj s svojim neizbežnim nasiljem. Po izgubljeni vojni je bila Italija primorana sprejeti razmejitev s Slovenci, ki je korenito popravila rapalsko mejo, začrtano leta 1920, in se v Istri odpovedati tudi območjem, kjer je bila večina prebivalstva italijanske narodnosti. Od tu »eksodus« iz obalnih mest, ki je globoko zarezal v zgodovinski spomin beguncev in njihovih potomcev in še danes pogojuje politiko do Slovenije in Hrvaške na obeh, lokalni in državni ravni. Ker v Italiji po vojni ni bilo obračuna s fašizmom, je bilo najpreprosteje naprtiti vso krivdo za tragedijo, ki se je zgodila, barbarskim »ščavom« in jih obtožiti, da so izvršili v Julijski krajini »etnično čistko« genocidnih razsežnosti, podobno holokavstu nad Židi. To »resnico« so dolgo razglašali predvsem desničarski krogi, od devetdesetih let pa se je je oprijela tudi levica (razen najbolj radikalne) in jo povzdignila v dogmo, o kateri ne more biti razprave. Ker sem skušal o tej dogmi v svoji knjigi podvomiti in ji na podlagi dokumentov odvzeti mitske razsežnosti, sem seveda postal moteč element, ki menda dviga »novi berlinski zid« tam, kjer je uradna zgodovinska resnica že tako ali tako podrla vse dvome in nesoglasja. Ta in podobni očitki, ki so se pojavili v desničarskem časopisju, me ne vznemirjajo, ker jih je bilo pričakovati. Bolj zagonetno je dejstvo, da z levice ni nobenega odziva, kakor da se je moj kritični prikaz njene metamorfoze, kar zadeva odnose z nami, ne tiče.
Druga knjiga, s katero se ukvarjam, je naslovljena »Tito in tovariši«. Ob trideseti obletnici Titove smrti hoče biti nekakšen skupinski portret jugoslovanskega političnega vrha od sredine tridesetih let do maja 1980, ko se je sklenilo obdobje, ki ga je tako odločilno zaznamoval Josip Broz. Vprašanje, s katerim se spoprijemam, je: kako zaobjeti v kolikor toliko homogeno in skladno pripoved skoraj pol stoletja burnega, pogosto dramatičnega dogajanja in s primerno objektivnostjo prikazati tako raznolike osebnosti, kot so bili poleg Tita Edvard Kardelj, Milovan Đilas, Aleksandar Ranković, Vladimir Bakarić, Jovanka in drugi veliki in mali protagonisti jugoslovanskega političnega življenja. Največji problem je seveda sam Tito v različnih fazah svoje izkušnje, ki gre od kumrovške bajte do Belega dvora na Dedinju. Kako ovrednotiti Tita, funkcionarja Kominterne v Moskvi stalinističnih čistk, voditelja upora jugoslovanskih narodov proti okupatorju, revolucionarja, ki ni omahoval omadeževati si rok s krvjo tisočev, državnika, ki se je uprl Stalinovim hegemonističnim ambicijam, glasnika samoupravljanja, voditelja neuvrščenih, kandidata za Nobelovo nagrado za mir, sogovornika papeža Pavla VI. in glavnih političnih protagonistov svojega časa, avtorja Rankovićevega padca, pa tudi politične obglavitve hrvaških, srbskih in slovenskih liberalcev med letoma 1971 in 1972, avtokrata in vendar ustvarjalca socialističnega režima, ki je imel med vsemi, kar jih poznamo, najbolj človeški obraz? Najtežje je seveda ločiti zrnje od plev, ko govorim o obdobju med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Boj proti okupatorju so poklicni revolucionarji okoli Tita sprožili v upanju, da bodo sočasno zanetili iskro revolucije in ustvarili režim totalitarne narave. Pri tem niso izbirali sredstev in so v svojem radikalizmu bili moteči celo za svoje moskovske botre. Z druge strani pa so s svojo energijo sprožili v širokih ljudskih množicah sile, ki so jih presegale in ki so se, kar zadeva Slovence, izrazile v zorenju naše državnosti. Iz vseh teh kontradikcij, iz igre luči in senc, je nastajala naša sedanjost. Zavedam se je in jo skušam zapisati, kolikor je mogoče verno in pošteno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.