22. 12. 2009 | Mladina 51 | Politika
Nepoznavanje ustavnopravne slovnice
Vlada je za mnenje o arbitražnem sporazumu vprašala ustavno sodišče, to pa je delo oddalo zunanjemu izvajalcu
Dr. Ernest Petrič, ustavni sodnik poročevalec v zadevi arbitražni sporazum
© Borut Krajnc
Vlada je ustavno sodišče zaprosila za pravno mnenje v zvezi z nekaterimi dvomi formalnopravne narave, ki spremljajo arbitražni sporazum o meji med Slovenijo in Hrvaško. Ustavno sodišče, ki v postopku presojanja lahko presoja katerikoli del sporazuma ne glede na to, kakšno vprašanje mu postavi vlada, pa je za mnenje vprašalo štiri najglasnejše nasprotnike sporazuma, dr. Janeza Čebulja, dr. Mira Cerarja, dr. Rajka Pirnata, dr. Toneta Jerovška, in pa dr. Franca Grada. Če tezo iz podnaslova nekoliko posplošimo, bo vlada o arbitražnem sporazumu dobila najvišje pravno mnenje v državi od najglasnejših pravnih kritikov sporazuma. To mnenje s seboj prinaša nekatere posledice, zato se pri tem postavlja vprašanje, čemu pridobivanje pravnih mnenj o tipično ustavnopravnih vprašanjih, za katera je v Sloveniji pristojno edinole ustavno sodišče.
Podlago za pridobivanje strokovnih mnenj ima ustavno sodišče v 28. členu zakona o ustavnem sodišču. Kot pojasnjuje generalna sekretarka ustavnega sodišča, zdaj že nova ustavna sodnica, mag. Jadranka Sovdat, »se ustavno sodišče ukvarja s pravnimi vprašanji, zato za strokovno mnenje zaprosi največkrat pravne strokovnjake«. To sicer ustavno sodišče oziroma sodnik poročevalec v zadevi počne zelo redko. Sovdatova iz moderne dobe ustavnega sodišča navaja dva primera: »V zadevi št. U-I-135/00 je ustavno sodišče zaprosilo za mnenje prof. dr. Bojana Zabela v zvezi z odgovornostjo družbenikov za obveznosti družbe. V zadevi št. U-I-77/96 (odločanje o sklepu Agencije za trg vrednostnih papirjev o omejevanju vlaganj v vzajemne sklade) pa je na primer zaprosilo za mnenje pravna in ekonomska strokovnjaka.« V obeh primerih gre za netipični področji, ko ustavno sodišče ni odločalo o ustavnosti predpisov v ožjem smislu oziroma ni reševalo kake osnovne, šolske ustavnopravne dileme. Pri arbitražnem sporazumu pa gre, nasprotno, za skoraj osnovnošolska ustavnopravna vprašanja 'suverenosti ali nesuverenosti', 'ozemeljske celovitosti države', 'dvotretjinske ali navadne večine', 'posledic referenduma' ...
Najpreprostejši odgovor na vprašanje, čemu se ustavni sodniki v tem primeru po mnenjih ozirajo naokoli, bi se glasil, da najvišji sodniki oddajajo delo zunanjemu izvajalcu, ker se želijo razbremeniti odgovornosti pri tako pomembnem vprašanju. A to ne more biti opravičilo in niti ne podlaga za iskanje pravnih mnenj o ustavnopravno nespecifičnih vprašanjih, na katera odgovore politika, strokovna in siceršnja javnost iščejo prav pri ustavnem sodišču in jih upravičeno pričakujejo od njega. Tako razmišlja tudi ustavni pravnik z Univerze na Primorskem dr. Andraž Teršek, ki se mu institut »prijateljev sodišča« ne zdi sporen: »Vendar pa to ne pomeni, da bi ustavni sodniki spraševali nekdanje ustavne sodnike o vprašanjih, ki jih ni dostojno postavljati, ker gre za ustavnopravno slovnico. Podobno velja tudi za tista ustavnopravna vprašanja, ki morajo šele dobiti prepričljive in domiselne doktrinarne odgovore. Ustavni sodniki seveda opravljajo svojo funkcijo prav zato, da iščejo in najdejo takšne odgovore na takšna ustavnopravna vprašanja. Zato dobro opravljanje te funkcije tudi terja ustavnopravno odličnost in suverenost.« Celo poslanci državnega zbora pri opravljanju svoje funkcije za mnenje ne sprašujejo bivših poslancev. Prav tako sedanje parlamentarne stranke ne sprašujejo za mnenje nekdanjih in navsezadnje vsakokratni poslanci glasujejo sami, brez pomoči poslancev, ki so prej sedeli na njihovih sedežih. Pa tudi s poslanskim spraševanjem ne bi bilo nič narobe, drugače kot z ustavnosodnim. Teršek je, kar zadeva takšno pridobivanje zunanjih pravniških mnenj, nedvoumen: »Spraševanje ustavnega sodnika, naslovljeno trem nekdanjim ustavnim sodnikom, ni v skladu z upravičenimi pričakovanji do njega kot nosilca ustavnosodniške funkcije. Nad dogajanjem smo lahko še enkrat strokovno presenečeni, tudi nekoliko ustavniško razočarani.«
Še posebej pa skrb zbuja izbira pravnih strokovnjakov, ki naj bi ustavnemu sodišču pomagali pri odločitvah glede arbitražnega sporazuma. Pa ne zato, ker so po objavi besedila sporazuma tega ostro kritizirali, ampak zato, ker so bili njihovi argumenti predvsem ali izključno politični, strokovno pa vsaj pomanjkljivi. Predsednik republike dr. Danilo Türk je pred dnevi v slavnostnem govoru ob 90-letnici ljubljanske pravne fakultete med drugim spregovoril tudi o arbitražnem sporazumu: »Mednarodno pravo je treba poznati in zavarovati pred samovoljnimi in nekompetentnimi razlagami. Pravniki, ki ne poznajo prakse in načina funkcioniranja mednarodnega prava, so dolžni izkazovati potrebno strokovno in etično zadržanost.« Türk logično ni govoril o imenih, se bodo pa naslovniki v njegovi kritiki z lahkoto prepoznali sami. Tudi Teršek ni bil navdušen nad doslej slišanimi argumenti pravnih strokovnjakov, ki so se izrekali proti sporazumu: »Kot že tolikokrat je bilo tudi v tem kontekstu veliko netvornega govorjenja v smislu, da 'gre za problem, ki terja premislek in previdnost' in podobno. Poslušalec ali gledalec pa ob tem ni mogel prepoznati jasnih in utemeljenih stališč večine sodelujočih pravnikov, ki bi pomenila nasprotovanje temu sporazumu z vidika ustavnopravne teorije in mednarodnopravne doktrine.« O pravnikih, ki jih je za mnenje vprašalo ustavno sodišče, pa Teršek še pravi: »Poziv ustavnega sodišča, naj vlada svojo vlogo dopolni z utemeljitvijo domnevno nasprotnih mnenj glede tega sporazuma, bi lahko vpleteni in pozvani pravniki izkoristili kot priložnost za prikaz svojega teoretičnega znanja, jasnosti stališč in pronicljivosti argumentov.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.