22. 12. 2009 | Mladina 51 | Svet
Pogum reči ne
Bi bilo srečanje v Koebenhavnu bolje končati brez dogovora kot pa s slabim sporazumom?
Naomi Klein je vodilna svetovna politična analitičarka, kolumnistka časnikov Nation in Guardian, avtorica uspešnice Doktrina šoka. Od januarja 2009 lahko njene redne mesečne kolumne berete tudi v Mladini.
© Debra Friedman
Deveti dan vrhunskega srečanja o podnebju v Koebenhavnu so žrtvovali Afriko.
Stališče skupine 77 držav, ki vključuje tudi afriške, je bilo jasno: zvišanje povprečne svetovne temperature za dve stopinji Celzija pomeni od tri do 3,5 stopinje višje povprečne temperature v Afriki. To napoveduje, da bi lakota lahko ogrozila še 55 milijonov ljudi več, težave pri preskrbi z vodo pa bi pestile dodatnih 350 do 600 milijonov ljudi. Številke so izračunali v vseafriški zvezi za podnebno pravičnost.
Nadškof Desmond Tutu je že pred časom napovedal: »Soočamo se z morebitno katastrofo pošastnih razsežnosti. Svetovni cilj dveh stopinj Celzija pomeni obsodbo Afrike na upepelitev in nobene možnosti za sodoben razvoj.«
Vendar je kljub temu etiopski premier Meles Zenavi v Parizu, kjer se je ustavil na poti v Koebenhavn, predlagal natančno to. Ko je stal poleg francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, je zatrdil, da govori v imenu vse Afrike. Zenavi je namreč vodja afriške skupine za podnebna pogajanja. Spregovoril je o načrtu, ki vključuje zvišanje temperature za dve stopinji in državam v razvoju ponuja pičlih deset milijard dolarjev na leto kot pomoč pri pokrivanju stroškov, povezanih s podnebjem, od morskih nasipov do zdravljenja malarije in boja proti krčenju gozdov ...
Težko je verjeti, da gre za istega človeka, ki je pred komaj tremi meseci izjavil: »Svojo številnost bomo izkoristili za izpodbijanje sporazuma, ki ni v skladu z našimi minimalnimi zahtevami. Če bo treba, bomo zapustili pogajanja, ki bi se lahko sprevrgla v še eno posilstvo naše celine. Nismo pripravljeni živeti z globalnim segrevanjem, ki presega dopustno mejo.« In: »Na pogajanjih bomo sodelovali kot pogajalci, ki branijo svoja stališča in interese, ne kot prosilci, ki ponižno moledujejo za rešitev svojih težav.«
Ne vemo še, kaj je Zenavi dobil v zameno za drugačno vižo in kako natančno je lahko prišlo do tega, da so iz pozivov za 400 milijard pomoči letno pristali pri desetih milijardah. Ne vemo niti, kaj se je zgodilo na srečanju med ameriško zunanjo ministrico Hillary Rodham Clinton in filipinsko predsednico Glorio Arroyo nekaj tednov pred vrhunskim srečanjem. Nenadoma so namreč najostrejše filipinske pogajalce vrgli iz delegacije, država, ki je od bogatega sveta zahtevala občutne reze, pa je svoje stališče na lepem uskladila z večinskim.
A jasno je, tudi zaradi vrste podobnih preobratov, da so bile članice G8 pripravljene narediti tako rekoč vse za podpis sporazuma v Koebenhavnu. Silna želja zanesljivo ni posledica odločne namere, da bi zavrli kataklizmične podnebne spremembe, saj so se pogajalci zavedali, da mlačni predlogi za znižanje izpusta pomenijo dvig temperature za »dantejevskih« 3,9 stopinje, kot se je izrazil okoljevarstvenik Bill McKibben.
Matthew Stillwell iz neprofitnega Inštituta za nadzor in trajnostni razvoj - ki je bil med najvplivnejšimi svetovalci na teh pogovorih - pravi, da na pogajanjih ni šlo za preprečevanje podnebnih sprememb, temveč za boj za izjemno dragocen vir, za pravico do neba.
V ozračje lahko namreč izpustimo le omejeno količino ogljika. Če bogate države tega ne bodo korenito zmanjšale, bodo požrle tudi že tako ali tako nezadosten delež, namenjen jugu. Stillwell trdi, da ne gre za nič drugega kot za »pomen delitve neba«.
Evropa, pravi, se zaveda, koliko denarja se bo služilo s trgovanjem z ogljikom, saj ta mehanizem uporablja že nekaj let. Države v razvoju pa še nikoli niso imele opraviti z omejitvami izpusta. Mnoge države se sploh ne zavedajo, kaj so izgubile.
Po ocenah britanskega ekonomista Nicholasa Sterna je trg z ogljikom vreden 1,2 bilijona dolarjev na leto, od tega državam v razvoju pripada skromnih deset milijard dolarjev. Stillwell pravi, da bogate države skušajo »steklene bisere in odeje zamenjati za Manhattan«. In dodaja: »Dogaja se podobno kot med kolonializmom. Zato so si šefi držav na vse kriplje prizadevali, da bi prišli v Koebenhavn in podpisali sporazum.« Danes poti nazaj ni več.
Nevladne organizacije že nekaj mesecev vedo, kaj je pomenilo sporočilo, da je namen srečanja v Koebenhavnu podpisati sporazum. Povsod po konferenčnem središču Bella je tiktakalo. A vsak sporazum ni dober. Edini, ki je bil na pogajalski mizi v Koebenhavnu, ne bo rešil podnebne krize, lahko bi jo celo še zaostril, predvsem zaradi razlike med severom in jugom in možnosti, da jih ne bodo nikoli odpravili.
Augustine Njamnshi iz vseafriške zveze za podnebno pravičnost je predlog o dveh stopinjah višji temperaturi brez milosti opisal: »Ne morete trditi, da predlagate rešitev za podnebne spremembe, če bodo zaradi nje v Afriki umrli milijoni ljudi in če bodo revni še naprej plačevali ceno onesnaževanja namesto onesnaževalcev.«
Stillwell dodaja, da je zgrešeni sporazum zakoličil napačen pristop vse do leta 2020 - ko bo skrajni rok za odpravo najvišjih izpustov že zdavnaj mimo. Vendar je že pred koncem konference vztrajal, da še ni prepozno za preprečevanje najhujšega. »Raje bi počakal šest mesecev ali leto dni in naredil vse, kot je treba, saj znanost napreduje, politična volja je vse močnejša, družba in prizadete skupnosti težavo razumejo vse bolje in od svojih voditeljev vse odločneje zahtevajo, naj sklenejo ustrezen sporazum,« pravi Stillwell.
Na začetku pogajanj se je predlog, da bi počakali in raje ne podpisali slabega sporazuma, zdel odpadniški. Mnogi so se zavedali pomena premišljenega, zato pa ustreznega ukrepanja. To je zelo dobro strnil nadškof Tutu, ko je opisal, kaj dve stopinji pomenita za Afriko - med drugim je dejal, da je srečanje bolje skleniti brez dogovora kot s slabim sporazumom.
© (2009) Naomi Klein, New York Times Syndicate
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.