22. 12. 2009 | Mladina 51 | Družba
Izgubljena modrost treh modrecev
Težko je razumeti tri četrtine zahodne umetnosti, če ne poznate Stare in Nove zaveze in zgodb o svetnikih
Umberto Eco, pisatelj in filozof, avtor knjig Baudolino, Ime rože, Foucaultovo nihalo in drugih
© Borut Krajnc
Pred kratkim sem bil skoraj po naključju priča dvema podobnima prizoroma: 15-letno dekle je bilo zatopljeno v knjigo z umetniškimi reprodukcijami, 15-letna fanta pa sta navdušeno pričakovala obisk Louvra. Starši vseh treh najstnikov niso verniki in otroci so bili vzgojeni v posvetnih državah; ker nimajo verske vzgoje, na umetnost gledajo drugače od vernih mladih.
Najstniki so opazili, da so se nesrečniki na sliki Theodorja Gericaulta Splav meduze rešili pred brodolomom. Opazili so tudi, da sta osebi, ki ju je upodobil Francesco Hayez na sliki Poljub, ljubimca. Težko pa so dojeli, zakaj je fra Angelico na sliki Oznanjenje naslikal dekle, ki se pogovarja z moškim s krili, ali zakaj je na Rembrandtovi sliki Mojzes razbije kamniti plošči gospod, ki ni videti ravno ugleden, obsijan s svetlobo in nad glavo drži težka kamnita bloka.
Nekateri prizori, povezani s Kristusovim rojstvom, so bili najstnikom znani, ker so podobne slike že videli, a ob treh možeh v plaščih in s kronami pred jaslicami je njihovo znanje presahnilo in tudi sanjalo se jim ni, kaj delajo tam.
Težko je razumeti tri četrtine zahodne umetnosti, če ne poznate Stare in Nove zaveze in zgodb o svetnikih. Kdo je dekle z očmi na pladnju? Je ušla iz filma Noč živih mrtvecev? In vitez, ki seka obleko na dva dela, najbrž sodeluje v kampanji proti Armaniju?
V mnogih državah se šolarji učijo vse o Hektorjevi smrti, vendar nič o svetem Sebastijanu. Morda izvedo vse o poroki med Kadmosom in Harmonijo, ničesar pa o poroki v Kani. V drugih državah učence zasipajo s podatki o križevem potu, nič pa jim ne razložijo o ženski, odeti v sonce, ki je opisana v Knjigi razodetja.
Največ zmešnjave pa je, ko zahodnjaki (in to ne le najstniki) naletijo na verske podobe iz drugih kultur - to se danes dogaja vse pogosteje, saj ljudje potujejo v oddaljene države, prebivalci teh držav pa se naseljujejo na Zahodu. Ne govorim o zmedenem odzivu zahodnjakov, ko zagledajo afriško masko ali njihovem smehu ob pogledu na neznosno okroglega Budo. A drži kot pribito, da mnogi nejeverno zmajujejo z glavo, ko izvedo, da hindujci častijo božanstvo s slonovo glavo, nič čudnega pa ne vidijo v krščanskem simbolu golobice.
Zmedi bi se lahko večinoma izognili, če bi se učenci v šolah naučili osnov o naukih in obredih različnih ver. Če kdo meni, da to ni potrebno, je to podobno, kot bi trdil, da otrokom ni treba vedeti nič o Zevsu in Ateni, saj sta to le osebi iz zgodb, namenjenih starim gospem v stari Grčiji.
Nevarno je, če pouk o veri omejimo na eno samo veroizpoved (kot je to na primer v Italiji). Učencem, ki niso verni (oziroma so otroci nevernikov), teh ur ni treba obiskovati, zato se nimajo priložnosti naučiti niti najosnovnejšega o temeljnih prvinah kulture. Iz pouka so izključene tudi koristne pripombe o drugih verah.
V italijanskih javnih šolah dve neobvezni šolski uri verskega pouka na teden vodijo rimskokatoliški učitelji, ki jih plačuje država. Pouk bi lahko izkoristili za etične razprave o tehtnih temah, kot so naše dolžnosti do soljudi, in o naravi vere, pri čemer bi izpustili vse informacije, na podlagi katerih bi učenci Rafaelovo Fornarino ločili od skesane Marije Magdalene.
Moja generacija v Italiji se je veliko učila o Homerju, nič pa o pentatevhu (prvih petih knjigah hebrejskega svetega pisma). Na srednji šoli je bil pouk umetnostne zgodovine grozen, pri literaturi pa smo se do nezavesti naposlušali o firenškem pesniku Burchiellu, čisto nič pa nismo izvedeli o Shakespearu. A smo vse-eno preživeli, ker so nam ljudje in kultura omogočili, da je nekaj teh podatkov pricurljalo tudi do nas.
Tako si ob nebogljenosti omenjenih najstnikov, ki niso prepoznali treh modrecev, mislim, da nam obsežna podatkovna omrežja prinašajo vse manj podatkov, ki bi nam res koristili, in vse več takšnih, ki so popolnoma neuporabni.
©(2009) The New York Times (The New York Times Syndicate)
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.